Jedro

Pri izrazito tehničnih vidikih spora se sodišče pretežno omeji na presojo natančnosti in prepričljivosti argumentacije toženke in jo primerja z natančnostjo in prepričljivostjo argumentacijo tožnice kot zavezanca po ZDIJZ, pri čemer upošteva tudi prispevek prizadete stranke k tehnični ekspertizi spornih vprašanj. Na podlagi tega izhodišča je z vidika presoje prepričljivosti argumentov tožnice važno, da je od izdaje prvostopenjske odločbe do tožbe v upravnem sporu popolnoma spremenila razloge za zavrnitev zahteve, saj v tožbi uveljavlja povsem druge tri argumente, in sicer izjeme iz 3. točke (varstvo osebnih podatkov), 9. točke (dokument v postopku izdelave) in 11. točke (notranje delovanje organa) prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jih sodišče obravnava v obrazložitvi sodbe.

Določba 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZG, po katerem ZGS vodi evidence kot baze podatkov za „svoje delo“ in za statistično posploševanje, ne derogira ZDIJZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim aktom je Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) na podlagi 22/2 člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) in poziva s strani Informacijskega pooblaščenca izdal odločbo, da se zahtevi za dostop do informacij javnega značaja odvetnika A.A., ki zastopa Gozdno gospodarstvo B. d.o.o. v delu ugodi, v delu pa zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec od ZGS zahteval posredovanje e-zapisa podatkov, kot to izhaja iz dopisa Gozdnega gospodarstva B. d.o.o., z dne 31.08.2011. Zahtevani podatki se nanašajo na gozdove v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS in na gozdove v lasti C. ZGS pojasnjuje, da zavezanci po ZDIJZ na podlagi 5/4 člena ZDIJZ niso za potrebe ponovne uporabe informacij javnega značaja dolžni zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo (v konkretnem primeru iz gozdnogospodarskin načrtov gozdnogospodarskih enot in računalniških baz v e-obliko) ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka, ter tudi ne nadaljevati z ustvarjanjem določenih informacij samo zaradi ponovne uporabe s strani drugih organov ali drugih oseb. Posredovanje vseh podatkov iz zahteve vlagatelja bi od ZGS zahtevalo, da ustvari nov dokument, na podlagi uporabe gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot in računalniško vodenih preglednic. ZGS pojasnjuje, da so podatki o gozdovih že enostavno javno dostopni v gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot ZGS; vlagatelju zahteve na podlagi 6/5 člena ZDIJZ podaja napotilo, da navedene podatke pridobi v javno dostopnih gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS. Podatki so javno dostopni na spletnih straneh ZGS in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. ZGS dodatno pojasnjuje, da vodi podatke o gozdovih v obliki preglednic, kot so predpisane s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (Uradni list RS, it. 5/1998 in nasl.).

2. Na podlagi predhodno navedenih pravnih podlag se zahtevi stranke delno ugodi, ter se ji za gozdove v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS v e-obliki posreduje podatke iz preglednic, vodenih skladno s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (Uradni list RS, št. 5/1998 in nasl.) ZGS pojasnjuje, da podatke za gozdove v lasti C. kljub dovoljenju za pridobivanje podatkov, podanem s strani C., vlagatelju zahteve ne more posredovati, saj ZGS ne razpolaga s podatki o gozdovih v lasti C. ZGS po pregledu dokumentacije ugotavlja, da drugih Informacij javnega značaja, upoštevajoč definicijo, kot jo določa 4. člen ZDIJZ, ne poseduje.

3. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je prosilec navedel, da naj tožena stranka naloži zavodu posredovanje vseh podatkov - po prvotni zahtevi prosilca z dne 31.08.2011. Do podatkov, ki jih ZGS ponuja kot delno izpolnitev zahtevanih podatkov, se je prosilec enkrat že opredelil (zadnje elektronsko sporočilo g. Č.Č. z dne 15.09.2011) in jih razume kot nepopolne (poleg nepopolnih podatkov o stanju gozdov v celoti manjkajo zahtevani podatki o izvedenih delih v gozdovih - posek in gojitvena dela). Kot prosilec je zahteval podatke za vse gozdove območja ne glede na lastništvo, medtem ko je za gozdove v lastništvu države in C. posredoval posebno pisno soglasje - dovoljenje za pridobivanje podatkov. Pri podatkih o izvedenih delih v gozdovih, ki so v povezavi z lastništvom gozdov in morebitnimi osebnimi podatki fizičnih oseb, lahko ZGS z enostavnim izbrisom podatka o šifri lastnika in parcele, na kateri so bila dela izvedena, povsem onemogoči identifikacijo posameznih fizičnih in pravnih oseb.

4. Glede na strukturo podatkovnih baz, s katerimi razpolaga, ZGS za izpolnitev zahteve prosilca ne potrebuje nikakršnih pretvorb podatkov iz ene obliko v drugo, ne potrebuje ustvarjati nobene nove informacije in prav tako ne potrebuje ustvarjati nobenega novega dokumenta. Gre za izvedbo enostavnega filtriranja podatkov iz obstoječih tabelaričnih evidenc (podatkovnih baz). Filtriranje podatkov nikakor ne more predstavljati nesorazmernega napora izven preprostega postopka, saj gre za najenostavnejšo operacijo. Po mnenju strokovnih služb prosilca je bila priprava že posredovanih podatkov z vidika porabe časa bolj zamudna, saj je zahtevala izdelavo kompleksnih poizvedb in združevanj podatkov iz osnovnih tabel iz katerih je zgrajena struktura podatkovne baze ZGS.

5. Če bi zahtevani podatki bili javno dostopni, prosilec ne bi prosil zanje. Zahtevani podatki so bolj podrobni kot tisti, ki se nahajajo v javno dostopnih gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot. Prosilec gospodari oziroma ima koncesijo za skupno več kot 24.000 ha gozdov in za kvalitetno gospodarjenje z gozdovi zahtevane podatke nujno potrebuje. Podatki ne morejo biti namen samemu sebi, vendar morajo biti na voljo potencialnemu uporabniku, ki jih uporablja za gospodarjenje z gozdovi.

6. Drži navedba ZGS, da je del zahtevanih podatkov enostavno dostopen v gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot, vendar ni dostopen v elektronski obliki, ki bi omogočala njihovo kritično analizo za potrebe aktivnega sodelovanja lastnikov gozdov v postopku gozdnogospodarskega načrtovanja, ker gre za velike površine gozdov. V primeru zavrnitve dostopa do elektronske oblike podatkov ostane lastnikom le ročni prepis teh podatkov iz obsežnih tiskanih medijev v nove podatkovne baze, kar je po mnenju prosilca najmanj nepotrebno delo, če so ti podatki že na voljo v elektronski obliki. Prosilec nadalje odgovarja, da ZGS že od leta 1994 dalje, ko so bile izdane prve denacionalizacijske odločbe in do danes, ko je bilo vrnjeno že več kot 10.000 ha gozdov, vsako leto C. pravilno izda več sto odločb o delih v gozdovih. Kako bi lahko ZGS izdal navedene odločbe, če pa sam ne razpolaga s Podatki o lastništvu? Vsaka odločba ZGS o delih v gozdovih je vezana tudi na parcelno številko, ki jo ZGS na odločbi tudi navede. Prosilec po pregledu posredovanih podatkov, e-zapis podatkov na CD-ju, ugotavlja, da je ZGS posredoval zelo malo od zahtevanih podatkov, skoraj nič, kar je prosilec zahteval in pričakoval. 7. Z izpodbijanim aktom je Informacijski pooblaščenec na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu in tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZDIZ ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na podlagi pritožbe prosilca, odločil, da se pritožbi prosilca ugodi in se odločba Zavoda za gozdove št. 3406-6/2011 z dne 18. 10. 2011 v zavrnilnem delu odpravi, organ pa je dolžan prosilcu najkasneje v 31 dneh od vročitve te odločbe na elektronskem nosilcu posredovati vrednosti kategorij podatkov, ki se nanašajo na gozdnogospodarsko območje B. in na trenutno stanje evidenc oziroma na zadnje ureditveno obdobje, ki jih našteva v točkah od 1.a) do 1.i), pod točko 2. izreka odločbe pa je tožena stranka odločila, da se zahteva prosilca zavrne glede dveh kategorij podatkov.

8. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da se želeni podatki nanašajo na celotno gozdno gospodarsko območje B. (v nadaljevanju GGO B.).

9. Organ je prosilcu ugodil v delu, ki se nanaša na gozdove v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, in mu v e-obliki posredoval podatke iz preglednic, ki se vodijo v skladu s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih, in se nanašajo na podatke na nivoju odsekov.

10. Organ je v spremnem dopisu ob odstopu pritožbe toženi stranki navedel, da bi bilo treba zahtevo prosilca zavrniti tudi iz razloga varstva osebnih podatkov. Zahtevani podatki namreč razkrivajo premoženjsko stanje lastnikov gozdov, pri tem pa podatkov ni mogoče izločiti iz evidence, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost in da se zahtevani podatki nanašajo na podatke iz pomožne zbirne evidence organa. Gre torej za pomožni dokument, ki ga ni podpisala, odposlala ali kako drugače zaključila pooblaščena uradna oseba organa. Organ tudi ne more prevzeti odgovornosti za popolnost in resničnost podatkov. Elektronske evidence organa so javne samo v delu, ki se nanaša na podatke o gozdovih, kot je predpisano s pravilnikom. Ti podatki so bili prosilcu tudi posredovani; organ pri izdajanju odločb pridobiva podatke o lastnikih iz javnih evidenc (zemljiške knjige). Prosilec se je dne 25. 11. 2012 opredelil do tega spremnega dopisa organa, in sicer z naslednjimi pojasnili:

11. Če trditev organa o razkrivanju premoženjskega stanja lastnikov drži, to pomeni, da organ že ves čas - prek javne objave gozdnogospodarskih načrtov - nezakonito objavlja podatke za tiste lastnike, ki imajo v lasti cel odsek gozda. Ni jasno, zakaj organ ne more iz evidenc o poseku in opravljenih gojitvenih delih izbrisati parcelne številke in šifre lastnikov, kar bi onemogočilo identifikacijo posameznih lastnikov. Če so podatki nepopolni, tako kot zatrjuje organ, potem tudi lastnik (npr. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je za podatke že zaprosil, pri čemer so bili podatki črpani iz obravnavanih evidenc), ne more dobiti vseh zahtevanih podatkov tako z vsebinskega kot resničnostnega vidika. Zaradi potrebe po popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pridobitve relevantnih podatkov je Pooblaščenec na podlagi določb ZUP in 11. člena ZInfP, dne 9. 12. 2011 pri organu izvedel ogled in camera.

12. Prosilec je dne 19. 12. 2011 dopolnil pritožbo z navedbo, da potrebuje ne samo podatke o stanju gozdov (kar je vidno v naravi), ampak tudi podatke o izvedenih delih (kar v naravi ni neposredno vidno). Struktura vzorčnih tabel, ki jih je Pooblaščenec prevzel na ogledu, sicer ustreza zahtevi. Glede grafičnega dela je predmet zahteve le potek mej odsekov in sestojev (brez slojev oziroma podatkov) v uporabni e-obliki (»MapInfo«). Predstavil je tudi konkreten primer, ko se odsek pokriva s sestojem. Prosilec je dne 20. 12. 2011 natančno specificiral vsebino oziroma strukturo zahtevanih podatkov po posameznih sklopih zahteve. Poleg tega je specificiral, kateri podatki ostajajo predmet zahteve, ker jih od organa še ni dobil. Organ je v dopisu, z dne 20. 1. 2012 pojasnil, da se podatki o gozdnih združbah (zbirka »ODSGZD«), izvedenih gozdnogojitvenih delih (zbirka »Goj« oziroma »XGJ«) in izvedenem poseku (zbirka »Odk« oz. »XTI«) ne vodijo po sestojih in jih neposredno ni mogoče vezati na sestoj. Znotraj odseka ima vsak sestoj svojo identifikacijsko številko, vendar se ta sestoj lahko nahaja na več lokacijah v odseku. Pooblaščenec je dne 26. 1. 2012 brez prisotnosti stranke (11. člen ZInfP) opravil dodatni ogled in camera (zapisnik št. 090-227/2011/12), v okviru katerega je prevzel vzorčne podatke za gozdne združbe, izvedeni posek (XTI) in izvedena gozdnogojitvena dela (XGJ). Prosilcu so bile dne 27. 1. 2012 predložene na vpogled pripombe organa na zapisnik št. 090-227/2011/5 in zapisnik št. 090-227/2011/12. Prosilec je na poziv Pooblaščenca ali samostojno dopolnil pritožbo s predložitvijo določenih vzorcev slik sestojev, odsekov in parcel, ki so dostopni na GERK, vzorčnega izpisa iz GERK, vzorca gozdnogospodarskega načrta, obrazložitvijo o vodenju podatkov v evidenci ODSSESDV in obdobja, na katerega se nanašajo podatki.

13. Ker Pooblaščenec bistvenih kršitev postopka ni ugotovil, ker obstoj izvornih podatkov oziroma dokumentov ni sporen (organ namreč nesporno razpolaga s podatki, ki so navedeni v nadaljevanju, in sicer v informatizirani obliki) in ker gre za dokumente, ki nesporno spadajo v delovno področje organa, je Pooblaščenec v nadaljevanju ugotavljal le: ali je glede zahtevanih dokumentov izpolnjen kriterij materializirane oblike oziroma ali je mogoče iz razpoložljivih informatiziranih evidenc (podatkov) na relativno enostaven način izločiti zahtevane podatke po kriterijih, ki ji je postavil prosilec; ali je relevantno sklicevanje organa na dejstvo, da ne razpolaga s podatki o gozdovih v lasti C. in ali so relevantna predložena soglasja C. in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov; ali je organ prosilca upravičeno napotil na Uradni list RS in spletne strani organa ter Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; ali je morebiti podana izjema varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je organ skliceval po izdaji izpodbijane odločbe; ali je morebiti podana izjema varstva dokumenta v nastajanju po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je organ skliceval po izdaji izpodbijane odločbe; ali je morebiti podana izjema varstva notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je organ skliceval po izdaji izpodbijane odločbe in ali so morebiti podane katere druge izjeme od prostega dostopa.

14. Le v zvezi z evidenco XTI Pooblaščenec ugotavlja, da organ z zahtevanimi kategorijami podatkov VZOREC, TOZD in GR-GE ne razpolaga, zaradi česar se v tem delu zahteva prosilca zavrne, ker zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja.

15. Zahtevane evidence se vodijo v informatizirani obliki, in sicer kot tabelarični prikazi, kjer so kategorije podatkov razvrščene v stolpcih, vrednosti pa v vrsticah. Zahteva oziroma zahtevani podatki se nanašajo na celotno gozdnogospodarsko območje B. in na trenutno stanje evidenc za zadnje ureditveno obdobje. Zahtevek, ki se glede na besedilo vlog prosilca pomotoma glasi »podatki o drevesnih vrstah v odseku«, se v resnici nanaša na sestoje (točka 3 v tabeli zgoraj). To pomeni, da gre za zahtevek o podatkih o drevesnih vrstah v sestoju iz evidence ODSSESDV. Zato je tudi nujno treba šteti, da zahteva prosilca glede podatkov v evidenci ODSSESDV avtomatično obsega tudi kategorijo »SESTOJ (številka sestoja)«. Pooblaščenec je kot nesporne kategorije podatkov štel tudi »GGO« (šifra g.g. območja) in »ODSEK« (šifra odseka). Ti dve kategoriji predstavljata integralni in nujni del preostalih podatkov v evidencah ODSSES, ODSSESGD in OOSSESOV ter v grafičnem delu. To pomeni, da sta v hierarhiji prostorskih enot neločljivo vezani na podatke o sestojih. Zato jih je Pooblaščenec štel tudi kot predmet zahteve prosilca. Kategorijo »GGO« pa je iz istih razlogov štel kot predmet zahteve prosilca tudi pri evidencah XTI in XGJ. V okviru evidence XGJ je Pooblaščenec glede na splošno formulacijo zahteve štel kot predmet zahteve tudi kategorijo »Nukrep« (nujnost ukrepa), ker je vsebinsko neposredno povezana z vrsto ukrepa. Poleg tega je kot predmet zahteve štel kategorijo »Em« (enota mere), ker je vsebinsko neposredno povezana s planiranim in realiziranim obsegom. Predmet pritožbe niso tiste kategorije podatkov na nivoju odsekov, ki jih je prosilec že prejel na elektronskem nosilcu v »dbf« formatu za evidenco OOS: GGO, šifra odseka, delno površina, kategorija gozda, tarife, gospodarski razred, razdalja spravila. Pri evidenci OOSSESGO je prosilec sicer dobil podatke o predvidenih gojitvenih ukrepih, površinah ukrepov in njihovih ponovitvah, vendar podatki niso bili strukturirani po sestojih in sektorjih lastništva, pač pa na nivoju odsekov. Zato je treba glede te evidence šteti, da prosilec zahtevanih podatkov ni prejel v zahtevani obliki.

16. Ker je prosilec v zahtevi in pritožbi izjavil, da ga ne zanimajo osebni podatki lastnikov gozdov oziroma, da se lahko parcelne številke in šifre lastnikov prekrijejo, je Pooblaščenec štel, da predmet zahteve niso osebni podatki (v osnovnih evidencah GOJ in ODK tudi sicer ni podatkov o lastnikih, zastopnikih in izvajalcih - osebno ime, naslov, drugo) in šifre lastnikov, in seveda tudi ne osebna imena, naslovi in drugi identifikacijski podatki posameznikov ali pravnih oseb (več o tem v točki 7.3.3). Zato tudi ni poglobljeno presojal obstoja morebitne izjeme varstva osebnih podatkov. Zahteva prosilca se tudi ne nanaša na šifre zastopnikov in izvajalcev.

17. Pod točko 2. izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje odločitev z vidika kriterija materializirane oblike. Pod točko 3. odločbe tožena stranka utemeljuje element (ne)razpoložljivosti podatkov o gozdovih v lasti nadškofije in relevantnost priloženih soglasij Sklada kmetijskih zemljišč in C. Pod točko 4. tožena stranka obravnava vprašanje, ali je organ pravilno napotil tožnika na javno dostopne vire. Sodišče ne povzema obrazložitve tožene stranke iz tega dela odločbe, ker se tožbeni ugovori na ta del odločbe ne nanašajo.

18. Pod točko 5. odločbe tožena stranka obravnava izjemo varstva dokumenta v nastajanju, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tožbi. Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni izkazal konkretnih razlogov (dejstev), ki bi prepričljivo utemeljevali obstoj vseh zahtevanih elementov obravnavane izjeme, pač pa le pavšalno navedel: da gre za podatke začasne narave oziroma za delovne dokumente; da se podatki nahajajo v pomožnih zbirkah; da so podatki slabi ter oporečni in da iz njih lahko izhaja izkrivljeno dejansko stanje; da bi z razkrivanjem podatkov iz obravnavanih evidenc na nivoju gozdnih sestojev, prihajalo do napačnih in izkrivljenih interpretacij o gozdovih, ki se nanašajo na posamezne lastnike; da bi bila možna zloraba podatkov (npr. pregledovanje podatkov za sosede) in uveljavljanje odgovornosti zoper zavod. Pooblaščenec pojasnjuje, da nikakor ne gre za dokumente v nastajanju v smislu določb ZDIJZ, saj so obravnavane evidence končni produkti zbiranja podatkov iz različnih virov, ki jih v odločbi našteva. Seveda so vse evidence (zlasti XTI in XGJ) po naravi stvari dinamične entitete (evidence se tekoče polnijo. dopolnjujejo, brišejo, spreminjajo). Vendar je to njihova naravna lastnost, ki velja za večino evidenc v rokah organov javnega sektorja (npr. kadrovske evidence, prekrškovne evidence, računovodske evidence, zdravstvene evidence, klasične javne knjige). Povsem naravno je torej, da se obravnavane evidence dopolnjuje in ažurira. Zgolj dinamična narava evidenc v praksi dostopanja do informacij javnega značaja ne more biti razlog, da bi lahko govorili o dokumentu v nastajanju. V nasprotnem primeru bi lahko prišli do absurdne situacije, ko bi šteli, da tovrstne evidence nikoli niso končne oziroma zaključene. To pomeni, da takoj, ko je določen podatek obdelan (npr. vnesen, spremenjen, izbrisan, prenesen, dopolnjen), je proces obdelave končan, zaradi česar gre za končno stanje podatka na nek presečni trenutek.

19. Nenazadnje je treba upoštevati, da je na podlagi teh evidenc organ pripravil osnutke gozdnogospodarskih načrtov. Ti pa se zagotovo ne pripravljajo na podlagi evidenc v nastajanju, pač pa glede na končno stanje podatkov na presečni datum oziroma za izbrano obdobje. Prav tako ni videti, v čem naj bi šlo za pomožne evidence. Organ razpolaga s temi evidencami kot matičnimi (osnovnimi, izhodiščnimi) evidencami, ki seveda služijo različnim namenom, npr. za tekoče spremljanje stanja in razvoja gozdov, tekoče spremljanje in kontrola odkazil in poseka ter gozdnogojitvenih del, pripravo analiz in statistik, pripravo osnutkov gozdnogospodarskih načrtov. Še bolj pomembno je, da status pomožne evidence sam po sebi v ničemer ne implicira, da gre za dokument v nastajanju. Dopolnilni argument, da ne gre za dokument v nastajanju, je tudi dejstvo, da gre za ex lege evidence. Pravilnik v 3. členu namreč določa, da organ (v okviru zbirke podatkov o stanju in razvoju gozdov) med drugim vodi bazo podatkov o: odsekih, sestojih, funkcijah, poseku, izvedenih gojitvenih, varstvenih in drugih delih in gozdnih združbah. Te evidence torej niso neki vmesni, predhodni ali nepopolni dokumenti, ki bi jih organ vodil zgolj po lastni volji ali za interne potrebe. V zvezi z neobstojem elementa potencialnega napačnega razumevanja s strani javnosti, Pooblaščenec še ugotavlja. da je narava podatkov o stanju gozdov ter metodologija zbiranja podatkov taka, da ne more povsem točno odražati naravnega stanja. Če bi bili podatki resnično slabi in oporečni tudi po strokovni plati, potem jih organ kot strokovna institucija zagotovo ne bi zbiral in nadalje uporabljal. Napačno razumevanje s strani posameznikov (npr. lastnikov gozdov), ki običajno niso tudi gozdarski strokovnjaki, ni problem organa.

20. Pod točko 6. odločbe tožena stranka obravnava izjemo v zvezi z notranjim delovanjem organa, ki jo tožnik uveljavlja v tožbi. Organ se sklicuje na 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru zahtevane informacije ne predstavljajo izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Razloge za to tožena stranka opredeljuje v 8 alinejah na straneh 13-14, ki se deloma prekrivajo z razlogi v zvezi z izjemo informacije v nastajanju, organ pa tudi ni izkazal možnosti nastanka motenj za njegovo delovanje.

21. Pod točko 7. tožena stranka obravnava izjemo v zvezi z varstvom osebnih podatkov. Sklicuje se na 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter 6., 8. in 9. člen ZVOP-1. 22. Pri presoji se Pooblaščenec omejuje samo na obravnavo posameznikov oziroma fizičnih oseb. Kot lastniki gozdov namreč nastopajo še država, lokalne skupnosti in druge pravne osebe. Že uvodoma Pooblaščenec pojasnjuje, da zgolj kategorija »šifra lastništva« ne razkriva in tudi ne omogoča razkritja konkretnega lastnika, če lastnik ni država ali občina.

23. V zvezi z evidencami ODS in ODSGZD tožena stranka ugotavlja naslednje:

24. Evidenci ODS in ODSGZD z vidika varstva osebnih podatkov nista sporni, saj je javnost podatkov (ne glede na to, ali gre za »osebne« ali »neosebne« podatke) na nivoju odsekov določena z ZG in Pravilnikom. Tako je tudi stališče organa in prosilca. Poleg tega že v izhodišču ne gre za zbirki osebnih podatkov.

25. Pod točko 7.3.2. tožena stranka obravnava evidence ODSSES, ODSSESDV in ODSSESGD. V dokaznem postopku je Pooblaščenec vpogledal v grafične izpise iz informacijskega sistema organa in izpise podatkovnih tabel (priloge 1-5), staro in novo verzijo javnega pregledovalnika -baza oziroma aplikacija RKG (sloji ortofoto, parcele in ZGS), javni pregledovalnik PISO in vzorce grafičnih izpisov, ki jih je predložil prosilec dne 27.1.2012. Sestoj je prostorsko opredeljena inventurna in hkrati tudi načrtovalna enota, ki se po določenih znakih razlikuje od okolice. Gre za populacijo gozdnega drevja, ki raste na določeni gozdni površini in se loči od drugih oblik vegetacije. Lahko se opredeli tudi kot skupina gozdnega drevja in pripadajoče vegetacije, ki ima enotno zgradbo ter enotne ekološke razmere, in ki je dolgoročno predmet samostojnega gojitvenega načrtovanja in ukrepanja. Podatki, vezani na sestoj, so bolj podrobni kot podatki vezani na odsek, ki je višja enota. Zato ima sestoj običajno manjšo površino kot odsek oziroma povedano drugače, v posameznem odseku je ponavadi več sestojev. Vsak sestoj je prostorsko opredeljen v kartografskem delu evidenc (torej gre za navidezni objekt z znanimi mejami in lokacijo). Prav tako ima vsak sestoj svojo identifikacijsko šifro. Znotraj odseka ima vsak sestoj svojo identifikacijsko šifro, vendar se ta sestoj lahko nahaja na več lokacijah v odseku ali celo izven njega.

26. Glede na navedeno je očitno, da - tako kot zatrjuje tudi prosilec - podlaga za izločitev ali določitev sestoja na terenu ni lastnik ali parcela, temveč stanje gozda. Sestoj ni lastniška kategorija in se tudi ne ravna po mejah gozdnih parcel. Seveda ni izključeno, da se meje nekega sestoja pokrivajo s posamezno parcelo, na kateri sestoj leži, vendar taka situacija ni pogosta in na presojo varstva osebnih podatkov, tudi če je podana, nima vpliva. Sestoj torej ni vezan na meje parcel, kar praktično pomeni, da lahko posamezen sestoj leži na eni ali več parcelah oziroma, da se posamezna parcela v celoti ali deloma pokriva z več sestoji.

27. Po drugi strani pa je res, da šifra katerega koli izbranega sestoja in njegov položaj v geografskem prostoru ta sestoj popolnoma identificirata. S prekrivanjem slojev parcel in sestojev (npr. na aplikaciji RKG) je mogoče enostavno ugotoviti, na katero oziroma na katere parcele se nanaša posamezen sestoj in s tem podatki o sestoju. S pomočjo zemljiške knjige pa je v nadaljevanju mogoče ugotoviti tudi, ali je lastnik izbrane parcele posameznik (fizična oseba) in kdo to je. Če na primer predpostavljamo: da so na izbrani parceli (katere lastnik je posameznik) trije različni sestoji, ki se z mejami parcel le delno prekrivajo (torej so meje sestojev zunaj meja parcele). V tem primeru je mogoče s pomočjo aplikacije RKG izračunati površino sestoja, ki odpade znotraj meja parcele ter ustrezno preračunati podatke, ki veljajo za cel sestoj. Podatki na nivoju sestoja namreč ne predstavljajo povprečenja ali seštevka podatkov nižje ravni (tako kot to velja za podatke na nivoju odseka), pač pa so podatki o sestoju (npr. ocenjena lesna zaloga) praviloma enaki na celotni površini sestoja (kot homogene enote) oziroma na vseh delih sestoja, ki ležijo znotraj izbrane parcele. Na ta način je mogoče s seštevanjem podatkov za vse tri sestoje ugotoviti podatke, ki se nanašajo na parcelo (npr. skupna lesna zaloga za celotno parcelo). V smislu zgoraj povedanega Pooblaščenec sicer sledi stališču organa, da je mogoče prek identifikacijskih podatkov sestojev (šifra in lokacija v prostoru) ter podatkov o parcelah dokopati do podatkov o sestojih in s tem do podatkov o gozdu, ki se nanašajo na določenega posameznika kot lastnika posamezne parcele. Take podatke je v skladu z definicijo osebnega podatka mogoče opredeliti kot osebne podatke (prim. točka 7.2). Pri tem ni pomembno, ali gre hkrati tudi za podatek o premoženju lastnika - osebni podatek je namreč katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika.

28. Kljub navedenemu Pooblaščenec ugotavlja, da glede evidenc ODSSES, ODSSESDV in ODSSESGD ter pripadajočih grafičnih prikazov (sloj s konturami in številke sestojev in odsekov) ni podana izjema varstva osebnih podatkov, kar Pooblaščenec utemeljuje z naslednjim.

29. Obravnavane evidence po vsebini in namenu niso zbirke osebnih podatkov v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ker ne vsebujejo osebnih podatkov lastnikov gozdov. To pomeni, da razkritje podatkov javnosti ni obdelava osebnih podatkov v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, zaradi česar pravna podlaga za razkritje v smislu 9. člena ZVOP-1 ni potrebna. Ker podlaga za razkritje podatkov iz obravnavanih evidenc ni potrebna, samo razkritje podatkov javnosti ne predstavlja kršitve varstva osebnih podatkov, kot jo ima v mislih 3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

30. Kot izhaja iz popisa evidenc v 1. točki obrazložitve ter iz obrazložitev na prejšnji strani, obravnavane evidence ne vsebujejo osebnih podatkov posameznikov - lastnikov gozdov ali drugih oseb, na podlagi katerih bi bilo te posameznike mogoče neposredno identificirati (npr. standardni ali interni enolični identifikatorji, osebna imena, naslovi). Pri tem Pooblaščenec pripominja, da kategorija »sektor lastništva« ali »šifra lastništva« razkriva le podatek o tem, ali gre za zasebnega lastnika, državo ali lokalno skupnost. Podatki v evidencah se očitno ne nanašajo na posameznike ali njihove parcele, pač pa na gozdne sestoje, kot na stvarno in nelastniško kategorijo. Organ v okviru javne službe ugotavlja stanje in razvoj gozdov (gre za izbrane podatke, ki so pomembni z vidika gozdarske stroke) in ga pri tem ne zanima, na katero ali celo na čigavo parcelo se podatki oziroma sestoji navezujejo. Objektivne zveze med podatki o sestojih in podatki o lastništvu gozdov, ni. Tudi sam namen vodenja teh evidenc ni v ničemer povezan z lastniki gozdov in je od lastništva povsem neodvisen. Slučajno prekrivanje sestoja s parcelo zato ni relevantno, tako kot tudi ni relevantno slučajno prekrivanje odseka in parcele. Čeprav je seveda mogoče - tako s strani organa kot tudi s strani prosilca ali širše javnosti, da se podatke prek parcel sorazmerno enostavno poveže z lastniki, to ne vpliva na ključno ugotovitev, da obravnavane evidence same po sebi niso zbirke osebnih podatkov. Na nivoju vodenja evidenc (npr. zbiranje, vnašanje in vzdrževanje podatkov ter njihova uporaba za analize ali za pripravo gozdnogospodarskih načrtov) se torej osebni podatki lastnikov parcel ne obdelujejo oziroma se osebni podatki ne povezujejo s podatki iz evidenc. Gre zgolj za možnost, da se podatki obdelujejo na tak način. Tudi s tem, ko organ razkrije podatke o sestojih javnosti, ne razkriva osebnih podatkov, le prosilcu ali javnosti je omogočeno, da podatke prek javne katastrske mreže in javne zemljiške knjige poveže z lastniki parcel. Tudi, če prosilec tovrstno obdelavo dejansko izvede, s tem ne ravna nezakonito, dokler to izvaja za lastne potrebe - gre namreč za zakonito združevanje podatkov iz več javno dostopnih virov (tj. obravnavane evidence, zemljiški kataster, zemljiška knjiga). Nezakonita bi bila le sekundarna javna objava združenih podatkov (npr. lesna zaloga in vrstna sestava po parcelah določenih lastnikov); ti podatki bi namreč v tej fazi že imeli naravo osebnih podatkov. Tako je tudi stališče Pooblaščenca v pravnomočni inšpekcijski odločbi št. 0613-126/2010/3. Da ne gre za zbirke osebnih podatkov, dodatno potrjuje tudi dejstvo, da organ v Registru zbirk osebnih podatkov (v upravljanju Informacijskega pooblaščenca) tovrstnih zbirk nima prijavljenih.

31. V primerjavi z evidencami ODS in ODSGZD pa je pri evidencah XTI in XGJ situacija povsem drugačna. Te evidence tožena stranka obravnava pod točko 7.3.3. izpodbijane odločbe. Pri obeh evidencah (oziroma računalniških aplikacijah) gre za zbirko osebnih podatkov, saj sta evidenci vezani na lastnike (ali solastnike) tako z vidika podatkov, ki jih evidenci vsebujeta, kot tudi z vidika namena vodenja evidenc. Nosilec (čeprav ne nujno tudi neposredni izvajalec) del v gozdovih (npr. sečnja, spravilo, gradnja gozdnih prometnic, gojitvena dela) je ravno lastnik. V evidencah so zato podatki o tem, katera dela, kdaj in na kateri podlagi lahko ali je lastnik izvedel v gozdu. Stališče o tem, da gre za zbirko osebnih podatkov velja za zbirko kot celoto, zato ni pomembno dejstvo, da so nekateri lastniki gozdov tudi pravne osebe. Obravnavani zbirki se navezujeta tudi na zbirko »Evidenca o lastnikih gozdov«, ki jo je organ prijavil v Register zbirk osebnih podatkov.

32. Pooblaščenec ugotavlja, da evidenca XTI vsebuje določene identifikacijske osebne podatke in da evidenca XGJ (tj. evidenca o izvedenih gozdnogojitvenih delih) vsebuje tudi določene identifikacijske osebne podatke, ki jih navaja v odločbi.

33. Kljub navedenemu pa glede - številke manuala, številke odločbe in šifre lastnika v XTI, ter številke projekta, številke odločbe in šifre lastnika v XGJ - Pooblaščenec ugotavlja, da je standard določenosti podan le z vidika organa, saj lahko samo organ s povezovanjem podatkov (npr. v šifrantu lastnikov, v neanonimiziranih manualih, odločbah in projektih ter kontrolnih listkih) enostavno in zakonito ugotovi, na koga se katerikoli podatek nanaša (na primer lahko ugotovi, kateri lastnik je izvajal dela v gozdu, kdaj, kaj, koliko in na kateri podlagi). Po drugi strani pa prosilec oziroma javnost na sorazmerno enostaven in zakonit način ne more ugotoviti, na katerega posameznika se podatki v evidencah nanašajo (npr. identifikacijski podatki in na te vezani podatki kot so površina, datumi, rok, kubatura, tarifa, vrsta in število dreves). Za razliko od organa, prosilec in s tem javnost, namreč ne razpolaga s šifranti in z drugo, na lastnike vezano dokumentacijo. Smiselno enako, kot je navedeno zgoraj glede šifre lastnika, velja tudi za šifro zastopnika in šifro izvajalca.

34. Nekoliko drugače od navedenega velja glede številke parcele s katastrsko občino, saj se je prek teh dveh atributov mogoče prek javne zemljiške knjige dokopati do lastnika relevantne parcele. Res je, da podatki, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino (parcelna številka, katastrska občina, velikost parcele, osebno ime, rojstni datum in naslov lastnika) per se niso varovani osebni podatki. Toda v obravnavanem primeru bi z razkritjem parcelnih številk (skupaj s katastrskimi občinami) prosilcu in s tem javnosti omogočil identifikacijo lastnikov. Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da podatki o parcelnih številkah in katastrskih občinah v XTI in XGJ, predstavljajo varovane osebne podatke in s tem izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ker pa parcelne številke in šifre lastnikov, zastopnikov in izvajalcev (in seveda tudi ne njihovi šifranti) sploh niso predmet zahteve in pritožbe prosilca, in ker zgolj podatki o katastrskih občinah (v obliki številke) ne omogočajo identifikacije parcel in s tem lastnikov, zastopnikov in izvajalcev, Pooblaščenec ni odločal o izločitvi parcelnih številk in šifer, glede katastrskih občin pa je odločil, da ni podana izjema varstva osebnih podatkov. Glede na navedeno Pooblaščencu tudi ni bilo treba odločati o tem, ali in kako je mogoče prosilcu omogočiti razkritje tistih podatkov, ki se ne nanašajo na posameznike, ampak na pravne osebe.

35. V tožbi tožnik uveljavlja, da se odločba v delu, in sicer v točkah 1c -1e in na njih vezanih šifrantov in grafičnih slojev iz točk 1 h -1i izreka odločbe odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov v zvezi s to tožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

36. Odločitev tožene stranke je nepravilna in nezakonita, ker obstajajo ovire po 3.,10., in 12. točki 6. člena ZDIJZ v zvezi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov in Zakonom o gozdovih kot lex specialis. Izpodbijani deli izreka odločbe se namreč nanašajo na (gozdne) sestoje kot najnižje prostorske ravni. V ostalem neizpodbijanem delu izreka pa se odločba nanaša na podatke oz. evidence višjih prostorskih ravni (npr. odsek, območje), kar za tožečo stranko ni sporno.

37. S prekrivanjem slojev parcel in sestojev (npr. na aplikaciji RKG), je mogoče enostavno ugotoviti, na katero oz. katere parcele se nanaša posamezen sestoj in s tem podatki o sestoju. S pomočjo zemljiške knjige pa je v nadaljevanju mogoče ugotoviti tudi, ali je lastnik izbrane parcele posameznik (fizična oseba) in kdo je to. Tožeča stranka pojasnjuje, da gre za osebne premoženjske podatke, kot npr. o višini lesne zaloge in njeni strukturi po drevesnih vrstah in debelini drevja, nadalje podatke o prirastku lesa in možnem poseku, posledično o denarni vrednosti le-tega ter da gre v konkretnem primeru za podatke o skoraj 13.000 lastnikih gozda kot fizičnih osebah, kot izhaja iz veljavnega gozdnogospodarskega načrta B. Tožeča stranka se ob tem sklicuje na stališče Ustavnega sodišča z dne 5. 7. 2007, da je stališče tožene stranke v nasprotju z omenjeno odločbo, in sicer v tem smislu, da podatki o lastniku niso javni, če gre za fizično osebo, kar po mnenju tožeče stranke velja ne glede na posredno ali neposredno identifikacijo lastnikov prek različnih javnih ali nejavnih baz podatkov. Za tako posredovanje in obdelavo osebnih podatkov bi morala obstajati zakonska podlaga (ali privolitev posameznika), ki je v danem primeru ni.

38. Zato je takšen zaključek tožene stranke v nasprotju s 3. točko 6. člena ZDIJZ v zvezi z določbami ZVOP-1. Še zlasti upoštevaje tudi Zakon o gozdovih (Ur. list RS, štev. 30/95 in nasl.), ki je lex specialis v razmerju do ZDIJZ. Zakon o gozdovih v 2. alineji 1. ost. 56. člena jasno določa, da tožeča stranka vodi evidence kot baze podatkov za svoje delo in za statistično posploševanje, česar tožena stranka ni upoštevala.

39. Tožeča stranka meni, da bi s posredovanjem zahtevanih podatkov zainteresirane institucije države RS (npr. pristojna ministrstva, Gozdarska inšpekcija, itd., pa tudi tožeča stranka) izgubile ves nadzor nad obdelavo teh podatkov, tudi nad potencialno nezakonito sekundarno javno objavo združenih podatkov. Ti podatki bi bili prepuščeni trgu in razmerjem med subjekti na trgu, brez ustrezne pravne regulacije in zagotovitve zaščite pravic posameznikov. V primeru razkritja podatkov na ravni sestojev (o katerih je govora v točka od 1c do 1e in na njih vezanih šifrantov in grafičnih slojev iz točk 1h do 1i izreka odločbe) bi se prek obdelave javno dostopnih podatkov o lastništvu razkrili različni podatki o gozdu in premoženjskem stanju, ki se nanašajo na posamezne lastnike. S takšnim razkrivanjem podatkov bi prišlo do napačnih in izkrivljenih interpretacij o gozdovih, ki se nanašajo na posamezne lastnike, vse tudi z vplivom na prizadetost javne koristi. Obdelava spornih podatkov s strani zunanjih institucij po prepričanju tožeče stranke ni sama sebi namenjena, temveč je njen cilj uporaba teh podatkov v poslovne oz. tržne namene, kar zelo povečuje verjetnost javne rabe oz. objave združenih podatkov.

40. Zbirke iz točk 1c - 1e in na njih vezanih šifrantov in grafičnih slojev iz točk 1h - 1i izreka izpodbijane odločbe so dokumenti v postopku izdelave in še predmet posvetovanja pri tožeči stranki, so le pomožno delovno gradivo pri opravljanju del na področju gozdnogospodarskega načrtovanja. Podatki so interne narave, na ravni posameznih sestojev ne dovolj natančni in služijo le kot podlaga za sumarne prikaze na višjih prostorskih ravneh (npr. odsek, gozdnogospodarska enota, območje) pri pripravi načrtov. Podatki v zbirkah so tudi začasne narave. Zaradi ocen na ravni najmanjših prostorskih enot (gozdnih sestojev), ki so lahko v detajlu netočne, lahko iz zbirk izhaja izkrivljeno dejansko stanje. Ne dovolj natančni podatki na nižji ravni postanejo pri prikazu na višjih prostorskih ravneh zadovoljivo natančni (to je tudi zakonitost statistike, da se z večanjem števila ocenjenih entitet zmanjšuje verjetnost večje napake skupne ocene). Z razkrivanjem podatkov iz obravnavanih evidenc na ravni gozdnih sestojev bi torej prihajalo do napačnih in izkrivljenih interpretacij o gozdovih, ki se nanašajo na posamezne lastnike. Iz podatkov o odseku kot višji prostorski enoti se, razen izjemoma, ko je cel odsek v lasti enega lastnika (teh primerov je na ravni Slovenije v gozdovih zasebnih lastnikov - fizičnih oseb, zelo malo, na območju celotnega gozdnogospodarskega območja B., na kar se nanaša zahteva prosilca, pa takšnih primerov skoraj ni), ne morejo pridobiti podatki o lastništvu konkretne osebe, prek podatkov o sestojih pa je to mogoče. Kot je tožena stranka tudi ugotovila (in kar je v tej tožbi opozorjeno že prej), je kljub temu, da sestoj sicer ni lastniška kategorija in se ne ravna po mejah gozdnih parcel, enostavno možno identificirati podatke o stanju gozda na ravni parcele oz. gozdne posesti posameznih lastnikov, s tem pa tudi njihove premoženjske osebne podatke.

41. Zaradi prikazovanja tudi napačnih osebnih podatkov fizičnih oseb glede njihovega premoženja, kot je npr. lesna zaloga po višini in strukturi, prirastek idr. v gozdu), je pričakovati tudi uveljavljanje odgovornosti zoper toženo stranko, z znatnimi finančnimi in moralnimi posledicami za njo (npr. uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke s strani lastnikov gozdov). Tožeča stranka izpostavlja verjetnost zlorabe teh podatkov (npr. pregledovanje podatkov s strani gospodarskih družb in s.p., ki izvajajo dela v gozdovih, za namene tržne eksploatacije gozdov, pregledovanje podatkov o gozdovih za fizične in pravne osebe, s katerimi prosilec nima nikakršnega pravnega razmerja, ipd.).

42. Ti podatki niso za javno razkritje, namenjeni so nadaljnji izdelavi načrtov za gospodarjenje z gozdovi. Kot že rečeno, to določa 2. alineja 1. odst. 56. Zakona o gozdovih, kjer je navedeno, da tožeča stranka takšne in podobne baze podatkov vodi kot evidence za svoje delo in za statistično posploševanje, kar tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala.

43. Tudi iz razloga, ker tožeča stranka v obsežni obravnavi gozdov oblikuje baze podatkov kot delovne pripomočke pri načrtovanju in drugem usmerjanju gospodarjenja z gozdovi, kar je navedeno že prej, je zakonodajalec v 2. alineji 1. odst. 56. člena Zakona o gozdovih določil, da tožeča stranka vodi te evidence kot baze podatkov zgolj za svoje delo in za statistično posploševanje.

44. Poleg vsega navedenega pa ne drži tudi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka obdeluje podatke o sestojih (in posledično osebne podatke o lastnikih) nezakonito - brez izrecne zakonske podlage za obdelavo teh podatkov. Zakon o gozdovih namreč v 1. alineji 1. odst. 56. člena jasno določa, da tožeča stranka zbira podatke o stanju in razvoju gozdov kot ekosistema, to pa so vsekakor tudi podatki o gozdnih sestojih.

45. Tožeča stranka meni, da je zaradi prej navedenih razlogov izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, razlogi za takšno odločitev so nejasni oz. med seboj v nasprotju.

46. Poleg tega se je zahteva prosilca za dostop do informacij javnega značaja z dne 27.09.2011 nanašala zgolj na gozdove v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (za katere ima prosilec koncesijo) in na gozdove v lasti C. (ki je v lastniških razmerjih s prosilcem). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je prosilec svojo pritožbo zoper odločbo tožeče stranke tekom obravnave pred tožene stranko večkrat dopolnil, samostojno ali po pozivu tožene stranke, kar le-ta celo sama navaja v odločbi. Za tovrstne pozive za dopolnitev pritožbe, podane s strani tožene stranke, ni podlage ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku, ne v ZDIJZ ali v Zakonu o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in nasl.). Odločba posledično s strani organa 2. stopnje ni bila preizkušena le v delu, v katerem jo je pritožnik izpodbijal, preizkus pritožbe pa je presegel meje pritožbenih navedb.

47. Glede nezavezujočega predloga v točki 9, 3. odstavek (Sklepno) odločbe tožeča stranka meni, da gre za nerazumen in pravno ter vsebinsko slabo obrazložen predlog.

48. V odgovoru na tožbo prizadeta stranka, to je prosilec v upravnem postopku, pravi, da Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju tudi ZGS) v točki I. obrazložitve tožbe navaja, da je Gozdno gospodarstvo B. d.o.o. (v nadaljevanju GG B.) poslalo dopis z vlogo za pridobitev podatkov dne 31.08.2011. Tožeča stranka pa v tožbi ne navaja, da je bila vloga z dne 31.08.2011 samo dopolnitev prejšnjih vlog, ki so bile na tožečo stranko naslovljene tako na formalni način (vloga z dne 29.05.2011), kot na neformalni način (npr: pred prvo formalno vlogo za izdajo podatkov, je bil pri tožeči stranki usklajevalni sestanek dne 19.05.2011, kjer nobena od dilem tožeče stranke, ki jih sedaj navaja v tožbi, ni bila izpostavljena). Izpodbijano odločbo je tožeča stranka izdala šele na poziv informacijskega pooblaščenca z dne 11.10.2011 zaradi molka organa. Iz zgoraj podanega opisa sledi, da je GG B. čakala na končni odgovor tožeče stranke kar polnih 5 mesecev - in bi ga verjetno nikdar ne bila deležna, če bi se pridobitev zahtevanih podatkov ne uveljavljala preko tožene stranke. Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da tožeča stranka v nadaljevanju očitno namerno iz tožbenih navedb izpusti obširno utemeljitev tožene stranke, kjer slednja utemeljeno in jasno obrazloži, da kljub navedenemu ni podana izjema varstva podatkov. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je iz zahtevanih podatkov možno določiti denarno vrednost zahtevanih podatkov za posameznega lastnika. Navedena tožbena trditev je zavajajoča in napačna, saj ne drži, da je možno zahtevanim podatkom o gozdovih neposredno pripisati tudi denarno vrednost. Tožeča stranka ne razpolaga s sortimentno strukturo sestojev in ostalimi proizvodnimi normativnimi vhodi na nivoju posameznega sestoja, ki so nujno potrebni, da bi takšen izračun imel tudi kakršnokoli uporabno vrednost na nivoju posameznega sestoja. Sortimentne strukture lesne zaloge in proizvodnih normativnih vhodov GG B. ni zahteval, tožeča stranka jih v svojih evidencah tudi nima, kar bi v praksi pomenilo, da bi za takšno potencialno manipulacijo s podatki GG B. potreboval dodaten terenski popis posameznega sestoja na gozdno gospodarskem območju (GGO) B., sestojev pa je glede na podatke iz Območnega načrta za GGO B. nekaj čez 31.000 (na površini 64.000 ha). Dodatno velja opozoriti, da bi izvedba zgoraj opisanega dodatnega terenskega popisa bila šele predpogoj za smiselnost identifikacije posameznih lastnikov z ročnim povezovanjem posameznih javno dostopnih evidenc, kjer pa bi se izračun še dodatno zapletal, saj so parcele lahko v lasti več fizičnih oseb, lastniki imajo lahko v lasti več parcel na različnih lokacijah. Iz zgornjega opisa sledi, da je iz zahtevanih podatkov izračun vrednosti lesnih zalog in posledično premoženja posameznikov na nivoju posameznega sestoja realno neizvedljiv in iz tega vidika nesmiseln oziroma bi njegova izvedba zahtevala izreden napor, ogromno porabo časa in (posledično) stroškov. V primeru, da bi gospodarske družbe želele pridobivati podatke o gozdovih za posameznega lastnika, na podlagi katerih bi v nadaljevanju temeljile njihove poslovne odločitve, tega vsekakor ne bi izvajale preko zgoraj opisanega kompleksnega sistema kombiniranja prekrivanja slojev, podatkov (za katere tožeča stranka tudi trdi, da so na tem nivoju obremenjeni s preveliko napako) in ročnega vpogleda v različne javne evidence, ampak bi preprosto izkoristile zakonsko možnost prostega dostopa v gozdove in na terenu ocenile stanje gozdov na posamezni parceli. GG B. nima nikakršnih namenov za v tožbi očitano manipulacijo podatkov. GG B. bo izdeloval letne sečne načrte za gozdove, v katerih gospodari, za kar pa nujno potrebuje zahtevane podatke. Zahtevani podatki se nanašajo na celotno GGO B. prav zaradi zgoraj omenjene povezave med okvirnim in podrobnim načrtovanjem, saj se v nasprotnem primeru pojavljajo kritike in pripombe tožeče stranke o načrtovanih posegih, to je da so parcialne in izven okvirov celote, ki jo je pri načrtovanju potrebno upoštevati. Z zgornjim opisom prizadeta stranka pravi, da tudi izpodbija tožbene navedbe, po katerih tožeča stranka trdi, da je cilj uporabe podatkov v poslovne in tržne namene. Prosilec opozarja na dejstvo, da v kolikor raba podatkov v poslovne namene ni v nasprotju z obstoječo zakonodajo, sama po sebi v ničemer ne povečuje verjetnosti njene javne (zlo)rabe, ampak je z narodnogospodarskega in razvojnega vidika lahko kvečjemu dobrodošla in ima hkrati za posledico povečevanje ugleda in pomena inštitucije (torej tožeče stranke), ki tovrstne podatke zbira. Tožeča stranka meni, da bi s posredovanjem zahtevanih podatkov zainteresirane institucije države RS (pristojna ministrstva, Gozdarska inšpekcija, itd., pa tudi Zavod za gozdove) izgubile ves nadzor nad obdelavo teh podatkov, tudi nad potencialno nezakonito sekundarno javno objavo združenih podatkov. Trditev tožeče stranke je strokovno zavajajoča, saj niti ministrstva in niti Gozdarska inšpekcija nimajo nič opraviti z nadzorom nad obdelovanjem podatkov. Seveda nikakor tudi ni mogoče govoriti o nezakoniti javni objavi podatka, ki je sam po sebi javen.

49. GG B. prereka tožbene trditve, po katerih tožeča stranka trdi, da so zahtevani podatki v postopku izdelave in še predmet posvetovanja pri tožeči stranki, le pomožno gradivo pri opravljanju del na področju gozdnogospodarskega načrtovanja. Navedena trditev se ne ozira na ugotovitve tožene stranke, ki je v svoji odločbi s podrobno obrazložitvijo ugotovila ravno nasprotno. Obenem pa je v prerekani tožbeni trditvi vgrajen logičen nesmisel - če tožeča stranka te evidence uporablja »kot podlago za sumarne prikaze na višjih prostorskih ravneh« ne morejo hkrati biti še v postopku izdelave, začasne narave in predmet posvetovanja pri tožeči stranki. Kot je bilo obrazloženo že v II. točki odgovora, je seštevek na višjih nivojih (odsek, gospodarski razred) enak vsoti načrtovanega na nivoju sestojev (Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo; 43. člen, 8. točka) in zato v nobenem primeru ni možno govoriti, da so podatki na nivoju sestoja še v postopku izdelave, začasne narave in predmet posvetovanja pri tožeči stranki. Razkrivanje podatkov na ravni sestojev nima nikakršne povezave z napačnimi in izkrivljenimi interpretacijami o gozdovih, ki se nanašajo na posamezne lastnike, kot trdi tožeča stranka. Če bi to držalo, potem v enaki meri to velja na nivoju odseka, kjer se javno prikazujejo podatki, ki so preprosti seštevki podatkov na nivoju odseka, poleg tega pa se s tako trditvijo predvideva, da bo prosilec izvedel identifikacijo lastnikov gozdov. Kot je opisano že prej, prosilec nima nikakršnih namenov takšne analize izvajati, če pa bi jih želel, pa bi jih lahko v enaki meri izvedel tudi na nivoju odseka (ne drži trditev tožeče stranke, da se na ravni odsekov ne morejo pridobiti podatki o lastništvu), saj teoretično ni nobenih razlik v tehniki identifikacije posameznih lastnikov na nivoju odseka ali sestoja, saj nobena kategorija ni lastniško opredeljena in ni neposredno vezana na meje lastniških parcel. Prizadeta stranka tudi pravi, da se zahtevani podatki niso nanašali le na gozdove v lasti C. in upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Kot prosilec je družba GG B. d.o.o. zahtevala podatke za vse gozdove območja ne glede na lastništvo, medtem ko je za gozdove v lastništvu države RS in C. posredovala posebno pisno soglasje - dovoljenje za pridobivanje podatkov. V vlogi za pridobitev podatkov - prvotni zahtevi z dne 31.08.2011 - je prosilec izrecno opozoril, da ni nobenega razloga in prav tako ne zakonske podlage, da bi lahko zahtevali podatke o stanju gozdov samo za tiste gozdove, za katere je dostavil soglasje za pridobivanje podatkov. Prizadeta stranka od tožeče stranke zahteva povrnitev stroškov postopka.

50. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka v tožbi kot novote navaja izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, na katere se v prvostopenjski odločbi ni sklicevala, saj se je sklicevala le na to, da ne gre za informacijo javnega značaja, na že javno objavljene podatke, in na nerazpoložljivost določenih veznih podatkov. ZGS 56. členu ni lex specialis v razmerju do ZDIJZ, saj ne ureja istovrstne materije, pač pa le izhodiščni namen vodenja zbirk. Toda to ni edini namen obstoja zbirk v rokah tožeče stranke, saj se zakonitim namenom po ZGS priključi še namen uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacij javnega značaja, tj. namen po ZDIJZ. Izguba nadzora države nad nadaljnjo obdelavo podatkov ni relevantna, dokler je obdelava teh podatkov zakonita. Celo v primeru nadaljnje nezakonite obdelave, država ne bi izgubila kontrole, saj se v skladu z ZVOP-1, ZP-1, ZIN ter ZInfP zagotavlja inšpekcijsko in prekrškovno nadzorstvo na tem področju. Tožena stranka je neobstoj izjeme varstva notranjega delovanja in »izjeme varstva dokumenta v nastajanju jasno in obširno utemeljila v izpodbijani odločbi, pri čemer navedbe v tožbi ne predstavljajo bistveno drugačne argumentacije, kot je tista, do katere se je tožena stranka že opredelila v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka še vedno ni navedla prepričljivih argumentov, v čem naj bi šlo za napačno razumevanje javnosti glede podatkov na nivoju sestojev. Podatki so taki, kakršni so in tožena stranka verjame, da so pripravljeni strokovno in zakonito, zaradi česar napačne (nestrokovne) interpretacije s strani laikov pač ne morejo biti relevantne. Prav tako ni mogoče uveljavljanje (na racionalni in zakoniti osnovi) odgovornosti zoper tožečo stranko, če pa bi teoretično odgovornost že bila podana, pa seveda skrivanje »napačnih« podatkov pred javnostjo v nobenem primeru in na nobeni pravni podlagi ni opravičljivo (uveljavljanje odgovornosti za nezakonito ali nestrokovno delo namreč niso motnje za delo organa). Tožena stranka nikjer ni izjavila, da tožeča stranka podatke o sestojih obdeluje nezakonito, pač pa da bi jih obdelovala nezakonito (med drugim tudi z razkrivanjem za potrebe izdelave strokovnih člankov, raziskovalnih projektov, diplomskih in magistrskih nalog), če bi šlo za osebne podatke oziroma za zbirko osebnih podatkov (kar pa kot že navedeno ne drži). Dopolnjevanje pritožbe in druga korespondenca s prosilcem je potekala v skladu oziroma na podlagi 9. člena ZUP (pravica do izjave stranke), 67. člena ZUP (dopolnitev nepopolne vloge) in 133. člena ZUP (sprememba zahtevka).

51. V odgovoru tožeča stranka pravi, da pravica lastnika gozdov do sodelovanja pri sprejemanju gozdnogospodarskih načrtov niti izdelovanje letnega programa sečnje, nista predmeta tega spora. Glede stališča prizadete stranke, da ni možno na podlagi zahtevanih podatkov o gozdnih sestojih v prostoru in s prekrivanjem teh sestojev s katastrskimi podatki o parcelah ugotoviti, kdo je lastnik parcel in vrednosti gozda, je v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke (3. alineja na str. 16 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka vztraja pri navedbi, da je gozdni sestoj v prostoru popolnoma identificiran in da je s prekrivanjem sloja sestojev in parcel možno ugotoviti, ali je lastnik izbrane parcele fizična oseba in tudi kdo je to, ter da je možno s seštevanjem podatkov ugotoviti podatke, ki se nanašajo na parcelo. Vztraja tudi pri navedbi, da je iz zahtevanih podatkov možno določiti izračun vrednosti zaloge in posledično premoženje posameznika (kot da bi imeli vpogled na bančni račun posameznika).

52. V celotnem omenjenem obdobju tožeča stranka ni niti od GG B. niti od drugih upravljavcev ali lastnikov gozdov prejela niti ene zahteve za dostop do podatkov o sestojih. Navedeni 43. člen Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo ne govori o načrtovanem poseku, temveč o lesnih zalogah. Načrtovanje možnega poseka še zdaleč ne pomeni preprostega seštevanja podatkov iz sestojev, temveč gre za kompleksen miselni proces, ki upošteva tako stanje sestojev in gospodarskega razreda (sedaj rastiščno gojitvenega razreda) kot tudi cilje gospodarjenja. V zvezi z navedbami stranke z interesom pod tč. III pa tožeča stranka vztraja pri trditvah in dokazih, da so podrobni podatki o sestojih le pomožno gradivo pri opravljanju del na področju gozdnogospodarskega načrtovanja in ponovno poudarja, da je najnižja enota, na kateri prikazujejo uradne podatke o gozdovih odsek oz. oddelek oziroma tabela E4-Opis gozda. Tožeča stranka nima pomislekov z razkrivanjem podatkov na ravni odseka, saj ji to določajo predpisi (Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo). V III točki odgovora stranke z interesom je ponovno napačno citirana navedba iz Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovih in upravljanje z divjadjo (43. člen, 8.tč.), zato navedba stranke z interesom, da je vgrajen logičen nesmisel v trditvi tožnika »da so zahtevani podatki v postopku izdelave in še predmet posvetovanja pri tožeči stranki, le pomožno gradivo pri opravljanju del na področju gozdnogospodarskega načrtovanja«, ne vzdrži. 53. Tožeča stranka ponovno opozarja, da je možno pričakovati tudi uveljavljanje odgovornosti zoper njo, predvsem zaradi uveljavljanja odškodninske odgovornosti s strani tretjih oseb - lastnikov gozdov, tudi zaradi razkrivanja osebnih podatkov.

54. Stranka z interesom je dne 11. 2. 2013 podala novo vlogo, tožena stranka pa vlogo z dne 11. 3. 2013, v kateri se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-98711 z dne 26. 9. 2012 v zvezi z argumentom, da nima javnega pooblastila za posredovanje podatkom tretjim osebam.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

55. Tožba ni utemeljena.

56. Informacijski pooblaščenec je samostojen in neodvisen državni organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je zavezanec po ZDIJZ zavrnil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja (1. alineja 1. odstavka 2. člena ZInfP). V primeru, da je v upravnem sporu izpodbijana odločitev Informacijskega pooblaščenca poudarjeno tehnične narave, Upravno sodišče, ki z razliko od Informacijskega pooblaščenca uresničuje neodvisno sodno varstvo pravic in obveznosti strank, lahko uporabi stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013. Gre za stališče, po katerem ima zakonodajalec na področju urejanja pravne problematike specializiranih agencij polje proste presoje, kako bo uredil način uresničevanja pravice do sodnega varstva(1) in da je „zadržanje težišča odločanja“, ko gre za specializirane agencije in organe, ustavno dopusten cilj.(2) Upravno sodišče uporablja to stališče Ustavnega sodišča v izhodišču obrazložitve sodbe, in sicer za namen vzpostavitve metodologije presoje izpodbijanega akta, ker je sporno pravno vprašanje v predmetni zadevi izrazito tehnične narave, četudi ima presoja tehničnih vidikov spora neposreden vpliv na varstvo osebnih podatkov lastnikov gozdov; slednje se v konkretnem sporu odraža kot javni interes.

57. Navedeno izhodiščno stališče Ustavnega sodišča z vidika metode obravnave tožbe in presoje zakonitosti izpodbijanega akta pomeni, da se pri izrazito tehničnih vidikih spora Upravno sodišče pretežno omeji na presojo natančnosti in prepričljivosti argumentacije tožene stranke in jo primerja z natančnostjo in prepričljivostjo argumentacije tožeče stranke kot zavezanca po ZDIJZ, pri čemer, tako kot v tem primeru, sodišče upošteva tudi prispevek prizadete stranke k celovitejši oziroma k bolj vsestranski tehnični ekspertizi spornih vprašanj.

58. Na podlagi tega izhodišča je z vidika presoje prepričljivosti argumentov tožeče stranke važno, da je tožeča stranka kot zavezanec po ZDIJZ v prvostopenjski odločbi navedla povsem druge razloge za zavrnitev zahteve, kot jih navaja v tožbi oziroma kot jih je v upravnem postopku začela zagovarjati po prejemu pritožbe prosilca. V prvostopenjski odločbi je tožeča stranka navedla, da prosilec ni upravičen do zahtevanih podatkov, ker bi predložitev zahtevanih dokumentov zahtevalo „nesorazmeren napor izven preprostega postopka“ in da se „ustvari nov dokument“, da so zahtevani podatki že javno dostopni v gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot na spletnih straneh ZGS in pristojnega ministrstva in da ZGS „ne razpolaga s podatki o gozdovih v lasti C.“ Tožeča stranka je od izdaje prvostopenjske odločbe do tožbe v upravnem sporu popolnoma spremenila razloge za zavrnitev, saj v tožbi uveljavlja druge tri argumente, in sicer izjeme iz 3. točke (varstvo osebnih podatkov), 9. točke (dokument v postopku izdelave) in 11. točke (notranje delovanje organa) prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Tožeča stranka očitno pomotoma v tožbi namesto 9. in 11. točke, navaja 10. in 12. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

59. Po določilu 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Vendar te določbe ni mogoče avtomatično uporabiti v tem upravnem sporu, kjer javno-pravni organ, ki je izdal odločbo na prvi stopnji, izpodbija odločbo Informacijskega pooblaščenca v tem smislu, da sodišče izpodbijanega akta sploh ne bi presojalo z vidika navedenih treh tožbenih ugovorov iz 3., 9. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je prosilec po izdaji prvostopenjske odločbe po ugotovitvah tožene stranke dopolnjeval zahtevek in ker je tožena stranka izpodbijano odločitev oprla ob upoštevanju navedene pravne podlage iz 3., 9. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ima pa to dejstvo v okoliščinah pretežno tehničnih vidikov spora vpliv na presojo prepričljivosti primerjave med argumenti tožene stranke in tožeče stranke in nedvomno ne govori v prid prepričljivosti tožeče stranke, da v prvostopenjski odločbi sploh ne omenja izjem iz 3., 9. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

60. Glede na strukturo obrazložitve izpodbijane odločbe in tri omenjene tožbene ugovore sodišče v nadaljevanju najprej presoja zakonitost odločitve tožene stranke v zvezi z izjemo iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V tem delu se sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1); obrazložitev tožene stranke sloni na argumentih, da so predmetne evidence dinamične entitete podobno kot nekatere druge evidence, ki so tudi lahko javno dostopne, da je organ na podlagi zahtevanih evidenc pripravil osnutke gozdnogospodarskih načrtov, za spremljanje in kontrolo odkazil in poseka ter drugih opravil, ki jih tožena stranka našteva v odločbi, da mora organ evidence voditi tudi na podlagi podzakonskega predpisa in da evidence že po naravi predmetne stvari ne morejo točno odražati dejanskega stanja. Tožeča stranka pa na drugi strani ni prepričljiva v tem, da naj bi bili zahtevani podatki »še predmet posvetovanja« in da so le »pomožno delovno gradivo /…/ interne narave na ravni posameznih sestojev« in da gre za »začasne« podatke, ker tega z ničemer konkretno ne utemelji. Njene navedbe, da podatki niso dovolj natančni, da bo prihajalo do uveljavljanja odgovornosti zoper toženo stranko in da bo možno identificirati podatke o stanju gozda na ravni parcele oziroma gozdne posesti posameznih lastnikov in premoženjske osebne podatke lastnikov zadevajo izjemi iz 3. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne pa dejstva, ki bi opravičevala izjemo, da gre za dokumente v postopku izdelave. Relevantna sta le argumenta tožeče stranke, ko se sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o gozdovih (ZG), ter da bi razkritje dokumentov lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Slednji argument je neprepričljiv, kajti če predmetne evidence uporablja ZGS in jih celo mora uporabljati na podlagi določila 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZG, lahko te evidence vidijo tudi zainteresirane osebe zasebnega prava na podlagi ZDIJZ. Določilo 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZG, po katerem ZGS vodi evidence kot baze podatkov za »svoje delo« in za statistično posploševanje, pa ne pomeni, da ta določba derogira celoten ZDIJZ in to bi veljalo ob predmetnem besedilu 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZG tudi v hipotetičnem primeru, če bi ZG stopil v veljavo po uveljavitvi ZDIJZ, pa ni. Kadar ne gre za pravno praznino, mora biti namreč derogacija zakonskih določb izrecno določena v zakonu. To pomeni, da navedena argumenta tožeče stranke ne moreta odtehtati prepričljivosti ugotovitev tožene stranke glede neuporabe izjeme iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

61. Kar zadeva odločitev tožene stranke z vidika izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, sodišče ravno tako ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1), ker je njena obrazložitev bistveno bolj prepričljiva od tožnikove. Sodišče iz tožbe niti ne more razbrati, v čem naj bi se kazale motnje organa v delovanju, saj zakonska obveznost razkriti informacije po ZDIJZ sama po sebi ne more pomeniti, da bi lahko osebe samo zaradi tega uspešno uveljavljale tožbe na odškodninsko odgovornost tožene stranke, kar bi sicer lahko pomenilo motnje v delovanju organa. Tožena stranka na drugi strani dovolj prepričljivo na straneh 13-14 v osmih alinejah navaja argumente, da predmetne izjeme po ZDIJZ ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Ne gre za evidence z omejenim namenom notranjega delovanja, saj so konkretne evidence, ki jih tožena stranka našteva v odločbi, predpisane v 3. členu Pravilnika, in torej ne gre zgolj za notranjo komunikacijo med zaposlenimi v organu; ne gre tudi za neformalne zapise ali za »notranje razmišljanje organa« in sklicujoč se na sodno prakso Upravnega sodišča ima tožena stranka tudi prav, da bi moral tožnik dokazati, da bi razkritje povzročilo motnje v delovanju organa. To pomeni, da argumenti tožeče stranke ne odtehtajo prepričljivosti argumentacije tožene stranke glede neuporabe izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

62. Glede izjeme iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ pa je presoja zakonitosti izpodbijanega akta naslednja:

63. Tožena stranka je v 5. odstavku na strani 8 izpodbijane odločbe ugotovila, da prosilec v zahtevi in pritožbi ni uveljavljal posredovanja osebnih podatkov (ime, naslov in drugo) lastnikov gozdov (tudi zastopnikov in izvajalcev) in da se lahko parcelne številke in šifre lastnikov prekrijejo, pri čemer v osnovnih evidencah GOJ in ODK tudi sicer ni podatkov o lastnikih, zastopnikih in izvajalcih. Tožena stranka je pod točko 7.3.1. navedla, da evidenci ODS in ODSGZD z vidika varstva osebnih podatkov nista sporni, saj je javnost podatkov na nivoju odsekov določena že z ZG in Pravilnikom, nato pa je zaradi drugačnega dejanskega stanja posebej in obširno obravnavala evidence ODSSES, ODSSESDV in ODSSESGD pod točko 7.3.2. in posebej evidenci XTI in XGJ pod točko 7.3.3. izpodbijane odločbe. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala ugotovitve v zvezi z evidencami ODS in ODSGZD ali da bi tožeča stranka izpodbijala pravilnost razmejevanja med evidencami, ki jih tožena stranka obravnava pod točkama 7.3.2. in 7.3.3. Iz tožbe je razvidno samo, da tožnik meni, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča v zadevah U-I-98/11-17 z dne 26. 9. 2012 in U-I-464/06 z dne 5. 7. 2007 in da bi se na podlagi razkritja zahtevanih podatkov zasebne lastnike gozdov dalo identificirati in preko tega ugotoviti njihovo premoženjsko stanje, kar naj bi bilo v nasprotju z ZVOP-1. Tožeča stranka pri tem ne konkretizira, s katerim stališčem Ustavnega sodišča v omenjenih odločbah naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju.

64. Čeprav je prizadeta stranka utemeljevala, da se zasebnih lastnikov z razkritjem zahtevanih podatkov nikakor ne bi dalo identificirati, je sodišče upoštevalo zadostno usklajenost tožene stranke in tožnika v tem, da bi bilo po določenem zaporedju več opravil na podlagi več baz podatkov možno identificirati zasebne lastnike, zato je za razrešitev obravnavanega pravnega vprašanja bistveno, ali gre za tako enostavna opravila, da je mogoče šteti, da bi razkritje predmetnih podatkov pomenilo poseg v varstvo osebnih podatkov, ali pa v konkretnem primeru ne bi šlo za posredno razkrivanje osebnih podatkov v smislu ZVOP-1 v povezavi z omenjeno ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča. V tej presoji je sodišče upoštevalo, da med strankama ni sporno, da podlaga za izločitev ali določitev sestoja na terenu ni lastnik ali parcela, temveč stanje gozda, da sestoj ni lastniška kategorija in se ne ravna po mejah gozdnih parcel; ni pa pogosta situacija, da se meje nekega sestoja pokrivajo s posamezno parcelo, na kateri sestoj leži. Šifra katerega koli izbranega sestoja in njegov položaj v geografskem prostoru sestoj popolnoma identificira. To pomeni, da bi moral biti prvi korak za ugotavljanje identitete lastnika „prekrivanje slojev parcel in sestojev“. V drugem koraku bi bilo treba uporabiti aplikacijo RKG, tako da bi se ugotovilo, na katere parcele se nanaša posamezen sestoj. To pomeni, če so na izbrani parceli trije sestoji, ki se z mejami le delno prekrivajo, je mogoče s pomočjo aplikacije RKG izračunati površino sestoja, ki odpade znotraj meje parcele ter ustrezno preračunati podatke, ki veljajo za cel sestoj. Ta izračun bi bil torej tretji korak do dostopa do osebnih podatkov. S seštevanjem podatkov za vse tri sestoje, bi bilo mogoče ugotoviti podatke, ki se nanašajo na parcelo. Za dostop do osebnih podatkov bi bil kot četrti korak potreben tudi vpogled v zemljiško knjigo. Na tej podlagi tožena stranka zaključi, da zahtevane evidence niso zbirke osebnih podatkov v smislu 5. točke 6. člena ZVOP-1, ker ne vsebujejo osebnih podatkov lastnikov gozdov. To drži oziroma med strankama ni sporno, da zahtevane evidence ne vsebujejo osebnih podatkov posameznikov, vendar pa se postavlja vprašanje, ali tudi možnost, da se z razkritjem podatkov ter z določenim računskim in tehničnih procesom ter ob uporabi javne katastrske mreže in javne zemljiške knjige pride do osebnih podatkov, aktivira izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Določilo 5. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 prej kaže, da izjeme ne aktivira, kot da jo aktivira. Določilo 5. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 namreč pravi, da je „zbirka osebnih podatkov vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran, ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika.“ Predmetna zbirka osebnega podatka namreč ne vsebuje.

65. Vendar pa zgolj uporaba 5. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ za rešitev obravnavane zadeve ne zadošča. Tožena stranka bi morala uporabiti tudi določilo 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pravi: „posameznik je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.“ Iz tega določila pa izhaja, da za uporabo ZVOP-1 ni potrebno, da zbirka kot taka nujno vsebuje vsaj en osebni podatek, ampak zadošča tudi, da je fizična oseba določljiva preko posredne identifikacije, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, če način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Tožnik pa ni izkazal niti ni argumentirano uveljavljal, da način identifikacije lastnikov ne bi zahteval veliko časa ali nesorazmernega napora, med tem ko je tožena stranka omenjeni proces identifikacije dovolj natančno opisala, tako da sodišče lahko oceni, da ne gre za enostaven postopek identifikacije.

66. Ker se je tožnik v oporo svojim argumentom skliceval le na odločitvi Ustavnega sodišča, Upravno sodišče ugotavlja, da iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-464/06 z dne 5. 7. 2007 ne izhaja, da bi zahtevane evidence v obravnavani zadevi lahko šteli za zbirko osebnih podatkov iz 5. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z 2. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. V zadevi U-I-464/06 z dne 5. 7. 2007 namreč Ustavno sodišče pravi, da „podatki, ki se zbirajo s popisom nepremičnin, lahko sodijo med osebne podatke le, če skupaj z imenom in priimkom, naslovom in podatkom o EMŠO lastnika nepremičnine kažejo premoženjsko stanje določene ali določljive osebe“ (ibid. odst. 20) in da je že v „odločbi št. U-I-229/03 sprejelo stališče, da za popolno identifikacijo posameznika poleg imena in priimka zadošča zgolj še en dodaten podatek (npr. EMŠO)“ (ibid. odst. 21) ter da /.../ „podatki o nepremičninah, ki se evidentirajo v registru nepremičnin, lahko sodijo med osebne podatke le, če skupaj z imenom in s priimkom, z naslovom in s podatkom o EMŠO kažejo na premoženjsko stanje določene oziroma določljive osebe“ (ibid. odst. 32). V zadevi U-I-98/11-17 z dne 26. 9. 2012 pa je šlo za istovrstno pravno vprašanje, le da so bile predmet presoje evidence v zemljiškem katastru in katastru stavb in ne v zakonu o evidentiranju nepremičnin. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da gre v predmetni zadevi za identično identifikacijo posameznikov, kot v zadevah U-I-464/06 in U-I-98/11-17, zato tožnik ni uspel dokazati, da je tožena stranka v zvezi z evidencami ODSSES, ODSSESDV in ODSSESGD napačno uporabila izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

67. Kar pa zadeva evidenci XTI in XGJ, je tožena stranka ugotovila, da tu gre za zbirki osebnih podatkov, vendar pa je standard določenosti podan le z vidika organa, saj lahko samo organ s povezovanjem podatkov enostavno in zakonito ugotovi, na koga se kateri koli podatek nanaša; med tem ko prosilec oziroma javnost na sorazmerno enostaven in zakonit način ne morejo ugotoviti, na katerega posameznika se podatki v evidencah nanašajo, ker javnost ne razpolaga s šifranti in z drugo, na lastnike vezano, dokumentacijo. Drugače je glede številke parcele s katastrsko občino, saj se je mogoče prek zemljiške knjige seznaniti z lastniki parcel. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da so podatki o parcelnih številkah in katarskih občinah v XTI in XGJ varovani osebni podatki. Vendar pa parcelne številke in šifre lastnikov, zastopnikov, in izvajalcev niso predmet zahteve in pritožbe prosilca. Zgolj podatki o katastrskih občinah v obliki številke pa ne omogočajo identifikacije parcel in s tem lastnikov (zastopnikov in izvajalcev). Ker tožnik tem ugotovitvam ni jasno in konkretno oporekal, sodišče ni našlo razlogov za dvom v odločitev tožene stranke, da izjema iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru ne pride v poštev.

68. Poleg že obravnavanih treh tožbenih ugovorov je tožnik v tožbi uveljavljal tudi, da bi s posredovanjem podatkov zainteresirane institucije, na primer ministrstva, gozdarska inšpekcija in tožeča stranka izgubile ves nadzor nad obdelavo teh podatkov. Vendar pa izguba »nadzora« nad obdelavo podatkov s strani zainteresiranih državnih subjektov ni predvidena izjema v 6. členu ZDIJZ ali v kakšni drugi določbi ZDIJZ; in tudi glede očitka o poslovni rabi zahtevanih podatkov je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila. Očitek o nedopustnem dopolnjevanju zahtevka v pritožbenem postopku je postavljen pavšalno, saj tožnik ne navaja, katero določbo ZUP naj bi tožena stranka kršila s tem, ko je razčiščevala, katere konkretne podatke prosilec zahteva glede na njihovo tehnično ureditev, tožeča stranka pa je pri tem s procesnega vidika imela vse možnosti, da je učinkovito navajala argumente in dejstva v svojo korist pred izdajo izpodbijanega akta.

69. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvo odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

70. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka postopka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). To vključuje tudi prizadeto stranko v upravnem sporu.

opomba (1) : Odločba Ustavnega sodišča U-I-40/31, odst. 45-46. opomba (2) : Ibid. odst. 48.