Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 724.212,75 SIT (sedaj 3022,09 EUR) z zamudnimi obrestmi in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.024.212 SIT (sedaj 4273,96 EUR) z zamudnimi obrestmi in odmerjene pravdne stroške ter da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tistemu delu pritožbene sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 11684,19 EUR (2.800.000 SIT). Pravi, da sta sodišči dejansko stanje pravilno ugotovili, vendar pa sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in mu prisodili občutno prenizko odškodnino. V reviziji ponavlja ugotovitve sodnih izvedencev in podatke, ki izhajajo iz njegove izpovedi. Meni, da bi mu morali sodišči upoštevajoč vsa ta dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi vso vtoževano odškodnino, in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti še nadaljnjih 3338,34 EUR, za strah nadaljnjih 1669,27 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nadaljnjih 5842,09 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa še 834,59 EUR. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsodi toženko na plačilo še nadaljnje odškodnine v znesku 11684,19 EUR s pripadajočimi obrestmi ter na plačilo vseh njegovih zaznamovanih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz izvedenskih mnenj in tožnikove izpovedi, kolikor od ugotovitev nižjih sodišč odstopajo in jih presegajo.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je v prometni nesreči 23.12.1999 utrpel udarec v obraz, prsni koš in oba kolenska sklepa, zlom proksimalnega členka petega prsta desne roke, zvin vratu ter zlom nosnih kosti. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz obširnih razlogov na tretji do enajsti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo 900.000 SIT (sedaj 3755,63 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova zvišalo na 1.200.000 SIT (sedaj 5007,51 EUR). Za strah sta mu sodišči odmerili odškodnino v znesku 400.000 SIT (sedaj 1669,17 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.400.000 SIT (sedaj 5842,10 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa v znesku 300.000 SIT (sedaj 1251,88 EUR).

Škoda tožnika je s tem ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin, prisojenih za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 3.300.000 SIT (sedaj 13770,66 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 20 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.