Up-249/99

16.11.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 16. novembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 185/99 z dne 10. 8. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 233/99 z dne 2. 7. 1999 in sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 240/99 z dne 17. 6. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je Ustavnemu sodišču odstopilo v pristojno reševanje ustavno pritožbo A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami je bil pritožniku podaljšan pripor po vloženi obtožnici zaradi poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 302. člena v zvezi s 25. členom (sostorilstvo) in drugim odstavkom 16. člena (bistveno zmanjšana prištevnost) Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 - KZ).

2.Pritožnik zatrjuje kršitev določb 14. člena (enakost pred zakonom), 20. člena (odreditev in trajanje pripora) in 27. člena (domneva nedolžnosti) Ustave in predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, ugotovi zatrjevane kršitve Ustave in odpravi pripor. Navedene določbe Ustave naj bi bile kršene s tem, ker da je Vrhovno sodišče svojo odločitev o utemeljenosti podaljšanja pripora obrazložilo z abstraktnim pojmom "prejšnje življenje", pri tem pa naj bi se oprlo na oprostilne sodbe, preiskovalna dejanja in zavržene primere, ne pa na pravnomočne sodne odločbe. Poleg tega naj bi se mu v obtožnici očital le poskus kaznivega dejanja in ne dokončano kaznivo dejanje. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče v izpodbijanem primeru "nevarnost za okolico" razlagalo tako, da bi po tej razlagi moral biti zaradi pretepov in kršitev na cestah odrejen pripor vsaj še zoper 100 000 Slovencev. Pri tem navaja abstrakten primer vinjenega voznika, ki je povzročil prometno nesrečo.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju: ZKP) določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev ponovitvene nevarnosti) ali pa ga je možno doseči tudi z uporabo katerega od milejših ukrepov.

5.Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da so sodišča o podaljšanju pripora odločala v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. Pritožnik smiselno zavrača obstoj ponovitvene nevarnosti in neogibnost pripora za varnost ljudi. O obstoju ponovitvene nevarnosti so sodišča sklepala na podlagi teže kaznivega dejanja in načina storitve, upoštevala pa so tudi okoliščine v zvezi s pritožnikovim prejšnjim življenjem. Tako naj bi pritožnik očitano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, določeni v izrečeni pogojni obsodbi zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Pred tem so mu bile po ugotovitvah sodišča izrečene tudi številne druge pogojne obsodbe in zaporne kazni zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Sodišče prve stopnje tudi navaja, da je pritožnik še v treh kazenskih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah.

Glede na navedeno, zaključku sodišč, da je podana realna nevarnost, da bi se v primeru odprave pripora pritožnik ponovno lotil izvrševanja tovrstnih deliktov, ni mogoče odrekati razumne presoje. Kot neutemeljeno pa je treba oceniti izrecno trditev pritožnika, da naj bi sodišča ponovitveno nevarnost utemeljila z abstraktnim pojmom "prejšnje življenje" in se pri tem oprla na oprostilne sodbe in zavržene primere, ne pa na pravnomočne sodne odločbe. Sklicevanje prvostopnega sodišča na postopke, ki so v teku, sta ocenili tako pritožbeno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče, njihovemu stališču pa ni mogoče odreči razumne presoje. Glede na naravo kaznivega dejanja in prepričljivo ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj z elementi nasilja so sodišča tudi utemeljeno sklepala, da je pripor zoper pritožnika neogibno potreben za varnost ljudi in da hišni pripor kot milejši ukrep v konkretnem primeru ne pride v poštev.

6.Navedbe pritožnika, da je obtožba vložena le zaradi poskusa kaznivega dejanja, pa je treba kot nerelevantne zavrniti, saj je po drugem odstavku 302. člena KZ kazniv že poskus temeljnega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

7.Ker so sodišča pri odločanju o priporu ugotovila in presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo presojo razumno obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

8.Ustavna pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave specialna ustavna pravica, med drugim zagotavlja, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. V postopku odreditve pripora in odločitve o podaljšanju pripora je treba v vsakem konkretnem primeru presojati obstoj pogojev, določenih z zakonom in z Ustavo, zato pavšalno zatrjevanje pritožnika, da bi bilo treba pripor, po kriterijih kot veljajo zanj, odrediti vsaj še zoper 100 000 drugih udeležencev v pretepih in zoper kršitelje cestnoprometnih predpisov, očitno ne utemeljuje kršitve načela enakosti.

9.Prav tako Ustavno sodišče zavrača pritožnikov očitek kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po navedeni ustavni določbi velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar pa domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj je Ustava sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. V izpodbijanih odločbah so sodišča jasno navedla, da gre zgolj za utemeljen sum in ne za gotovost, da je pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje.

Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč- Korošec.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk