Jedro

Zagovorniku zato ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo tudi na vsebino kazenske ovadbe oškodovanca D. D., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ravnanje sodišča prve stopnje sicer pomeni kršitev načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker pa pojem istovrstnosti zajema še tista kazniva dejanja, ki imajo skupen objekt varstva, to je v obravnavanem primeru lastnina oziroma premoženje drugih, je višje sodišče tudi kaznivo dejanje, opisano v točki II. izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vsemi dejanji, opisanimi pod točko I. izreka sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Istovrstnost kaznivega dejanja je namreč podana tudi pri vseh oblikah udeležbe, torej tudi pri sostorilstvu, v takšnem primeru pa je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v krivdnem izreku tako, da je obdolženka z dejanji, opisanimi v točkah I.a, b, c in II. izreka izpodbijane sodbe, storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika, - v odločbi o kazni pa tako, da se obdolženki za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika izreče kazen enajst mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ter ji po določenih kaznih za vsako posamezno kaznivo dejanje, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženki v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od dne 5. 3. 2018 od 12.30 ure do dne 6. 3. 2018 do 15.00 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanki C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 300,00 EUR in B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.710,00 EUR, napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava (pravilno: kršitve kazenskega zakona), nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oprosti obtožbe oziroma postopek zoper obdolženko ustavi, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, še podrejeno pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede odločitve o kazenski sankciji spremeni ter obdolženki namesto kazni zapora izreče pogojno obsodbo ali pogojno obsodbo s posebnim pogojem.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovornik navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni izhajalo iz domneve nedolžnosti, temveč je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna, posledično pa se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in je sama s seboj v nasprotju, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot tudi so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. S temi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Primarno zato, ker povzete pritožbene navedbe pomenijo le prepis citirane pravne norme, zagovornik pa ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev izpodbijana sodba nima razlogov oziroma naj bi bili ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako zagovornik ne pojasni, kateri razlogi sodbe in glede katerih izpovedb v postopku naj bi bili v nasprotju med samimi zapisniki o teh izpovedbah. Nekonkretiziranih pritožbenih navedb pa višje sodišče ne more preizkusiti. Očitana kršitev, ki je višje sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo, zato ni podana.

5. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je uporabilo kazensko ovadbo kot temelj za ugotovitev, da je podano kaznivo dejanje na škodo pokojnega D. D. Slednji namreč zaradi svoje smrti sploh ni bil zaslišan tekom kazenskega postopka, zato se sodba na njegovo izpovedbo ne more zanesljivo zanašati, zgolj ustna prijava oziroma kazenska ovadba oškodovanca policiji pa nikakor ni procesno veljaven dokaz, temveč je le dokaz v spoznavnem smislu.

6. Kazenska ovadba je procesno veljaven dokaz le, v kolikor se nanaša na dokazovanje časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil, v polnem obsegu pa le, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe po 283. členu KZ-1. Sicer pa ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, prav tako pa ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi. Oškodovančeva kazenska ovadba ni surogat, s katerim bi bilo mogoče nadomestiti vsebino oškodovančeve izpovedbe v kazenskem postopku, se pa navedbe v kazenski ovadbi lahko uporabijo za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče, vendar se tudi v takem primeru sodba ne opira neposredno na ovadbo kot dokaz1. Povzeto stališče ustaljene sodne prakse pomeni, da kazenska ovadba oškodovanca D. D. ni nedovoljen dokaz, saj je bila pridobljena zakonito, nima pa dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja oziroma dokazovanja dejstev, ki so v njej navedena. Zagovorniku zato ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo tudi na vsebino kazenske ovadbe oškodovanca D. D., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ravnanje sodišča prve stopnje sicer pomeni kršitev načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede odločilnih dejstev in okoliščin v zvezi z očitanim ravnanjem obdolženki na škodo pokojnega oškodovanca D. D., se namreč izpodbijana sodba opira tudi na izpovedbi posrednih prič B. B. in E. E., zato sklicevanje sodišča prve stopnje še na vsebino kazenske ovadbe oškodovanca ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Enako velja za pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z opiranjem sodbe na vsebino uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, iz katerega izhaja, da je oškodovanec D. D. na policijski postaji opravil prepoznavo po fotografijah in obdolženo A. A. prepoznal kot osebo, ki ga je kritičnega dne obiskala na domu. Tudi glede te odločilne okoliščine se namreč izpodbijana sodba ne opira zgolj na vsebino tega uradnega zaznamka (ki sicer po pravilnih pritožbenih navedbah zagovornika ni dokaz v formalnem procesnem smislu, vendar tudi ni nedovoljen dokaz, kadar je pridobljen skladno z zakonskimi pooblastili policije), temveč se sodba tudi v tem delu opira še na izpovedbo posredne priče, B. B., ko je povedala, da se spominja, da ji je stric povedal, da je navedeno žensko prepoznal po fotografijah, ki so mu jih pokazali policisti. Nestrinjanje zagovornika z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ugotovljenimi in ocenjenimi iz vsebine izpovedb navedenih posrednih prič, pa pomenijo uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Uvodoma zatrjevane „napačne uporabe materialnega prava“ (pravilno: kršitve kazenskega zakona) zagovornik ne konkretizira, pri čemer to kršitev uveljavlja v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato očitana kršitev ni podana.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev vseh očitanih ravnanj v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 10. Svojo oceno o tem, da je obdolženki dokazano očitano ravnanje na škodo pokojnega D. D. je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo (tudi) na izpovedbi njegove nečakinje B. B. in nečaka E. E. Čeprav gre za posredni priči, ki torej obravnavanega dogodka nista videli, sta njuni izpovedbi glede odločilnih dejstev in okoliščin tega dejanja, o katerem sta izvedela od pokojnega strica, povsem skladni. Gre za okoliščine načina vstopa obdolženke v stanovanje pokojnega oškodovanca in njenega zadrževanja v kuhinji, ko je v tem času v spalnico vstopila še druga oseba in odtujila denarne prihranke oškodovanca in tudi zlatnino iz šatuljice, last B. B. Tudi po presoji višjega sodišča je slednja prepričljivo pojasnila, da je stric stanovanje sicer zmeraj zaklepal, tega dne pa vhodnih vrat ni mogel zapreti, saj je obdolženka toliko „rinila“ v njega. Glede na navedene ugotovitve in upoštevaje še starost pokojnega oškodovanca v času izvršitve dejanja, so neutemeljeni pritožbeni pomisleki in navedbe zagovornika v smeri, da je nelogično, da je oškodovanec prav tega dne pustil vrata stanovanja odklenjena, kot tudi načina in mesta hrambe zlatnine v šatulji v spalnici. Te okoliščine namreč nimajo nobenega relevantnega vpliva na presojo, ali je obdolženka na opisan način, skupaj z neugotovljenim storilcem, izvršila očitano dejanje na škodo D. D. ter hkrati še oškodovanke B. B. Pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče E. E., glede višine odtujene gotovine v znesku „nekje dobrih 3.000,00 EUR“, pa obdolženki ne more biti v korist, saj je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe naveden skupni znesek 2.350,00 EUR bistveno nižji.

11. Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je bilo z uporabo instituta sostorilstva očitno odločeno v škodo obdolženke, ker bi moralo sodišče najprej ugotavljati, ali gre v konkretnem primeru lahko le za pomoč pri kaznivem dejanju. Zagovornik nima prav, saj sta sostorilstvo in pomoč različni obliki udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer je pravna kvalifikacija glede načina sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja vselej rezultat ugotovljenih dejanskih okoliščin. Glede teh je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da je obdolženka očitano ravnanje na škodo obeh oškodovancev storila v sostorilstvu z neznano osebo, ki je ta čas, ko je obdolženka zamotila oškodovanca, prebrskal stanovanje in odtujil shranjen denar in zlatnino. Dodatno utemeljevanje, zakaj obdolženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, kot to neutemeljeno pogreša zagovornik, bi bilo zato povsem odveč.

12. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika, da nobena od zaslišanih prič ni videla obdolženke pri izvršitvi očitanih dejanj v Domu starejših občanov. Glede teh dejanj je sodišče prve stopnje sodbo utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke F. F. ter prič G. G. in H. H., ki se medsebojno logično skladajo in dopolnjujejo. Po storjenem dejanju je namreč oškodovanka F. F. obdolženko ponovno videla v pritličju Doma, ko je v rokah držala njeno verižico, ki ji jo je pred tem odstranila iz vratu, priča H. H. pa je obdolženko zadržala vse do prihoda policistov, pri čemer tudi iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 5. 3. 2018 izhaja, da je bila zadržana prav obdolžena A. A. Res je, da se oškodovanka I. I. ob zaslišanju v fazi preiskave dogodka ni več spominjala, vendar je po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe prepoznala svoj podpis na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe in tudi potrdilu o vrnitvi predmetov. Ravnanje obdolženke na škodo te oškodovanke je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo priče H. H., ki je v vrečki obdolženke prepoznala kremo, ki so jo stanovalcem Doma podarili ob novem letu, ter izpovedbo priče G. G., ki jo je mati - to je oškodovanka I. I. po telefonu obvestila o tem, da je v njeni sobi neznana ženska, ki ji je iz nočne omarice odtujila kremo. Pritožbene navedbe zagovornika, da obstaja več možnosti tatvine oškodovancev, da je bil tam nekdo tretji in ni dokazov, da je obdolženka storila očitana ravnanja, so zato neutemeljene.

13. Ima pa zagovornik prav, da je potrebno vsa dejanja, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo storitve kaznivih dejanj, pravno opredeliti kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine in da gre v tem delu za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke. Utemeljeno zagovornik poudarja, da gre za premoženjska in istovrstna dejanja, glede na čas storitve časovno povezana, saj jih je obdolženka storila zaporedoma, na enak način in v enakih okoliščinah, da je podan isti motiv, torej iz koristoljubnosti, posledično pa je izkazan tudi obtoženkin enoten psihični odnos do kaznive kontinuirane dejavnosti. Višje sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da gre v primeru vseh kaznivih dejanj velike tatvine, opisanih v točki I. izreka izpodbijane sodbe, za nadaljevano kaznivo dejanje. Ker pa pojem istovrstnosti zajema še tista kazniva dejanja, ki imajo skupen objekt varstva, to je v obravnavanem primeru lastnina oziroma premoženje drugih, je višje sodišče tudi kaznivo dejanje, opisano v točki II. izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vsemi dejanji, opisanimi pod točko I. izreka sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Istovrstnost kaznivega dejanja je namreč podana tudi pri vseh oblikah udeležbe, torej tudi pri sostorilstvu, v takšnem primeru pa je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju2. 14. Zagovornikova graja odločbe o izrečeni kazenski sankciji obdolženki pa ni utemeljena. Navaja, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, premajhen poudarek pa olajševalnim okoliščinam, predvsem časovni oddaljenosti dogodkov, obdolženkini nekaznovanosti in njenemu slabemu zdravstvenemu stanju. Ob tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca psihiatra, ki je po mnenju zagovornika vsaj delno potrdil bolezen obdolženke ter vpliv bolezni na njeno zdravstveno stanje. Te okoliščine po mnenju zagovornika utemeljujejo izrek pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opominjevalne narave. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 14 obrazložitve, s katerimi je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da bo namen kaznovanja pri obdolženki dosežen le z izrekom prostostne kazni. Utemeljeno je izpostavilo način in okoliščine izvršitve očitanih ravnanj in vse posledice za nemočne oškodovance, starejše ljudi iz najbolj ranljive skupine. Pred tem je v točki 11 obrazložitve sodbe zavzelo povsem pravilno stališče tudi glede ugotovitev sodnega izvedenca dr. M. K., ki po pregledu obdolženke in priložene medicinske dokumentacije zanjo ni ugotovil nobenih okoliščin iz tretjega odstavka 29. člena KZ-1, ki bi dopuščale milejše kaznovanje obdolženke. Njegove ugotovitve pa tudi po presoji višjega sodišča ne pomenijo olajševalnih okoliščin v smislu drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki bi lahko kakorkoli relevantno vplivale na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije. Zaradi spremembe sodbe, da je obdolženka z vsemi dejanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe, storila le eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, je višje sodišče obdolženki izreklo novo kazen zapora, ki je zato nižja od izrečene enotne kazni s sodbo sodišča prve stopnje.

15. Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in ko tudi zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile utemeljene, razveljaviti ali spremeniti), ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP.

16. Sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka, ni bila določena, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženkino korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VSRS I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017 in druge. 2 Sodba VSRS I Ips 167/2005 z dne 20. 4. 2006 in druge.