Jedro

Če tožena stranka tudi na urgenco ni poslala upravnih spisov in če stranki različno navajata dejanske okoliščine, sodišče lahko odloči na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 9.7.1992 zavrnila vlogo tožnika in njegovega dne 19.6.1986 rojenega sina za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Navajala je, da je tožnik prijavil v Republiki Sloveniji stalno prebivališče 27.7.1990, vendar tu nikoli ni živel, ker je 30.1.1990 odšel v tujino iz Srbije. Torej dejansko ne živi v Sloveniji. Mladoletni tožnikov sin ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 4. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V tožbi sta tožnika smiselno predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in navajala, da se je prvi tožnik v Sloveniji prijavil 27.7.1990, ko je kupil stanovanje v P. Mladoletni drugi tožnik se je rodil v K. Njegova mati in sestra sta slovenski državljanki. Prvi tožnik se je rodil v S., kjer je končal srednjo pomorsko šolo. Nato se je vkrcal na ladjo in dejansko nikoli ni živel v Srbiji. Končal je Višjo pomorsko šolo v Sloveniji, tam je spoznal ženo, se poročil in kupil stanovanje. Zaposlen je kot pomorec. Oba tožnika imata stalno prebivališče v P in tam tudi dejansko živita. Sodišče je dne 2.9.1992 poslalo toženi stranki drugopis tožbe in jo z dopisom pozvalo v smislu besedila 33. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji. Ker tožena stranka ni odgovorila v roku, je sodišče dne 16.2.1993 poslalo urgenco in ponovno opozorilo toženo stranko na določbo 33. člena zakona o upravnih sporih. Na dopis je tožena stranka odgovorila dne 12.3.1993 in navedla, da bo odpravila izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na mladoletnega Uroša, za prvega tožnika pa bo zahtevala dokaze.

Tožba je utemeljena.

V 3. odstavku 33. člena zakona o upravnih sporih je določeno, da sodišče sme odločiti o stvari tudi brez spisov, če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati. Tožena stranka je sicer v dopisu z dne 12.3.1993 sporočila sodišču, da bo odločila v treh mesecih, vendar iz navedene določbe zakona o upravnih sporih izhaja, da sodišče lahko odloči, ko so dani v tej določbi navedeni pogoji. Ti pogoji so nedvomno izpolnjeni.

Tožnika sta v tožbi navajala, da imata prijavljeno stalno prebivališče v P., da tam stalno živita in da je prvi tožnik s svojo ženo tam tudi kupil stanovanje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da prvi tožnik dejansko nikoli ni živel v Republiki Sloveniji in da je v tujino odšel iz Srbije. Za drugega tožnika pa je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 4. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92). Stranki v upravnem sporu torej različno navajata bistveno pomembne okoliščine, katerih pa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov. Sodišče lahko na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijani upravni akt odpravi, če spozna, da so v upravnih spisih ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ali če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, spora ne more rešiti.

Sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo.