Jedro

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri naj bi se 1. do 49. toženi stranki prepovedala odtujitev ali kakršnokoli drugo razpolaganje in obremenitev 13.266 delnic ali pravic iz delnic družbe M. d.d., ki so predmet tega postopka in pri katerih je še vedno vpisano imetništvo delnic 2. do 49. tožene stranke. O prepovedi naj bi obvestilo družbo M. d.d., ki naj bi jo vpisala v delniško knjigo (II. točka izreka). V primeru kršitve prepovedi pa bi bila prvotožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 50,000.000,00 SIT, ostale tožene stranke pa vsaka po 10,000.000,00 SIT denarne kazni (III. točka izreka). Začasna odredba bi veljala do izvršitve pravnomočne sodbe, ki bo izdana v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. V Pg 25/2000 (IV. točka izreka). Obrazložilo je, da je predkupna pravica, ki jo je zatrjevala tožeča stranka, institut obligacijskega prava. Za imetnika stvari oziroma pravice predstavlja omejitev v pravici razpolaganja s stvarjo oziroma pravico. Podlaga za pridobitev predkupne pravice je lahko pogodba (527. čl. ZOR) ali zakon (533. čl. ZOR). Statut delniške družbe pa je akt korporacijskega prava, ki ureja pravna razmerja znotraj družbe. Način urejanja posameznih vprašanj s statutom in dopustnost tako sprejetih odločitev je potrebno presojati z vidika korporacijskega prava, ki ureja to področje. Ker je osnovni predpis, ki ureja to področje, Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) je možna omejitev statutarne prenosljivosti imenskih delnic samo v smislu drugega odst. 233. čl. ZGD. Po slednjem pa lahko prenos imenskih delnic statut omejuje le tako, da ga pogojuje z dovoljenjem družbe, to je nadzornega sveta ali skupščine in določa razloge, zaradi katerih se sme dovoljenje odreči. Takšne omejitve pa ne predstavlja predkupna pravica, saj je omejitev po drugem odst. 233. čl. ZGD urejena predvsem v razmerju med delničarjem in družbo, ne pa v razmerju med samimi delničarji. Izven teh omejitev pa statut delničarjem ne more omejevati njihove razpolagalne pravice z delnicami, zato takšna določba v statutu ne more imeti pravnega učinka v prometu s posameznimi delnicami. Tožeča stranka se v tožbenem postopku ne bo mogla utemeljeno sklicevati na 19. čl. statuta družbe M. d.d., kot podlago za nastalo predkupno pravico. Zato iz dosedanjih navedb ne izhaja verjetnost obstoja predkupne pravice na pogodbeni podlagi med pravdnimi strankami. Tudi način sprejemanja statuta v obliki osebnega izjavljanja s podpisom, ne more imeti za posledico dvojnega značaja navedenega akta, saj le-ta predstavlja izključno korporativni akt delniške družbe. Način sprejemanja takšnega akta pa je le uresničevanje korporacijskopravnih pravic delničarjev, ne pa ustanavljanje pravic in obveznosti obligacijskopravne narave. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podan že prvi pogoj, to je verjetnost obstoja terjatve po prvem odst. 272. čl. ZIZ in je zato predlog tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prve točke 338. čl. v zvezi s 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 338. čl. ZPP. Predlagala je višjemu sodišču razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvemu sodišču. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je menilo, da statut kot korporacijsko pravni akt delniške družbe ne more vsebovati nobenih drugih določb, ki bi jih lahko presojali po določbah obligacijskega prava, to je v konkretnem primeru o predkupni pravici (527. in naslednji členi ZOR). Sodišče druge stopnje se s takšnim kategoričnim materialno pravnim stališčem v izpodbijanem sklepu ne strinja, razlogi bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo verjetnost postavljenega tožbenega zahtevka, pri tem pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožbo so vložili delničarji družbe M. d.d. proti kupcu delnic in nekdanjim delničarjem iste družbe. Postopek torej teče tudi med posameznimi delničarji, kar je odločilno v zvezi z opredelitvijo pomena 19. čl. statuta družbe M. d.d. v smislu morebiti dogovorjene predkupne pravice pri prodaji delnic po 527. in naslednji členih ZOR. Tožeča stranka je vložila tožbo na razveljavitev prodajnih pogodb sklenjenih med prvotoženo kot kupcem in 2. do 49. toženim kot prodajalci spornih delnic in sklenitev novih prodajnih pogodb za te delnice med tožečo in 2. do 49. toženimi. Tožbeni zahtevek je postavljen po 532. čl. ZOR. V tem okviru pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo verjetnosti terjatve tožeče stranke. V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Po stališču obeh omenjenih avtorjev nima določba o predkupni pravici, vnešena v statut, niti obligacijskopravnih niti statusnopravnih učinkov. V ZGD je izčrpno urejeno vprašanje načina prenosa imenske vinkulirane delnice. Tako je fakultativna sestavina statuta po drugem odst. 184. čl. ZGD določena že z zakonom (ZGD). Zato drugačen dogovor o omejitvi prenosljivosti imenskih delnic ni možen. Dopušča pa avtor (glej dr. Marjan Kocbek, omenjeni članek) sklepanje dogovorov o predkupni pravici med samimi delničarji, torej na njihovi medsebojni pogodbeno - obligacijskopravni podlagi. V tem primeru gre za razmerje, ki velja inter partes, torej za razmerje samo med tistimi delničarji, ki so sklenili takšen pravni posel, konkretno dogovor o predkupni pravici. Po njegovem stališču pa to ne more biti urejeno v statutu kot v aktu družbe, ki ima korporacijsko statusnopravne učinke. V nadaljevanju članka tudi ponuja rešitev o pravno dopustnem načinu omejitve proste prenosljivosti vinkulirane imenske delnice. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pravno teorijo v tistem delu, kjer je obravnavan statut kot korporacijsko pravni akt družbe in opisane obligatorne in fakultativne sestavine statuta v smislu 184. čl. ZGD. Vendar pa se drugi odst. 184. čl. ZGD, ki ureja fakulatativne sestavine statuta, nanaša na določbe, pomembne za družbo, ne pa na razmerja med posameznimi delničarji. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni presojalo ali bi bilo možno dogovor iz 19. čl. statuta o predkupni pravici, ki je bil podpisan s strani 65 od skupno 96 delničarjev družbe M. d.d., obravnavati vsebinsko kot veljavno obligacijsko pravno zavezo med podpisniki statuta. Nenazadnje niti pisnost za nastanek predkupne pravice ni predpisana, saj gre (kar je med strankama nesporno), zaradi neizdaje imenske delnice kot vrednostnega papirja le za skupek premoženjskopravnih upravičenj, za katerih prenos veljajo določbe o cesiji (več o tem, glej dr. Miha Juhart, Članstvo v d.d. do izdaje delnice kot vrednostnega papirja, Pravna praksa št. 12/96 z dne 20.6.1996, stran 12 do 15). Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pogodbene volje podpisnikov tega statuta. V točki 8 zapisnika seje skupščine M. d.o.o., z dne 21.12.1994 na sedežu družbe (v prilogi A124), je zapisano, da se opravi poimensko glasovanje sprejemanja statuta tako, da družbeniki, ki so za sprejem statuta, le-tega podpišejo. S podpisom pa so se družbeniki (seveda le tisti), ki so ga podpisali, strinjali tudi z 19. čl. statuta, ki ureja prednostno (predkupno pravico) posameznega delničarja. Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem v pritožbi, da ZGD ureja kot korporacijsko pravni predpis omejitve prenosljivosti delnic v smislu 233. čl. ZGD. Ne ureja pa obligacijskopravnih odnosov med delničarji, ki jih ti sami urejajo in veljajo izključno med njimi samimi. Tožeča stranka je natančno obrazložila, kakšen pomen ima spoštovanje predkupne pravice zanjo kot vrsto zaprte delniške družbe. Imenske delnice družbe M. d.d. niso bile izdane kot vrednostni papirji. Zato predstavljajo zgolj skupek članskih korporacijskih pravic imensko navedenih delničarjev družbe M. d.d. in njihov alikvotni del v osnovnem kapitalu te družbe. Tako za vprašanje veljavnosti prenosa teh pravic ne pridejo v poštev določila, ki urejajo prenos vrednostnih papirjev, pač pa določila ZOR, ki urejajo način prenosa oziroma pridobitve pravic po pravilih o cesiji (436. do 443. čl. ZOR). Ker je način pridobitve premoženjskopravnih pravic kot pridobitni način zavezovalni pravni posel, bo sodišče prve stopnje moralo presojati ali so bili izpolnjeni pogoji iz 436. čl. ZOR o prenosljivosti teh pravic tudi v povezavi z določbami o predkupni pravici. Sploh pa po mnenju sodišča druge stopnje dogovor o predkupni pravici ne pomeni omejitve prenosljivosti imenskih delnic v smislu določb statuta, kjer je lahko predpisano dovoljenje za prenos s strani skupščine ali nadzornega sveta. Slednja organa družbe lahko dovoljenje za prenos celo zavrneta, če za to obstojijo določeni razlogi. V primeru dogovorjene predkupne pravice je namreč imenska delnica (oziroma premoženjskopravna pravica) v prometu prosto prenosljiva. Določbe 527. čl. in naslednjih členov ZOR so za predkupnega upravičenca zelo omejevalne. Možnost dedovanja in odtujitve v smislu 529. čl.ZOR, je izrecno prepovedana v primeru predkupne pravice pri prodaji "premičnin". Omejeno je tudi trajanje predkupne pravice po 531. čl. ZOR. Pomembno je, ali je tretjemu bilo znano ali mu ni moglo ostati neznano, da ima prodajalec (v konkretnem primeru 2. do 49. tožene stranke) predkupno pravico ali ne (glej sporno pogodbo, priloge, npr. A/57). Po mnenju sodišča druge stopnje je takšna imenska delnica (premoženjskopravna pravica) prosto prenosljiva, vendar pa mora prodajalec pri prodaji predhodno le obvestiti ostale delničarje o nameravani prodaji in jih opozoriti na možnost izkoriščenja predkupne pravice. Če pa slednji te svoje prvice ne izkoristijo, je možno delnico prodati tretjemu. Takšen dogovor torej ne pomeni omejitve prenosljivosti, ampak le daje možnost nakupa delnic predkupnemu upravičencu. Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker odločilnih dejstev ni ugotovilo (340. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Niso pa podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, kot to zatrjuje pritožnik. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15.č l. ZIZ). Sodišče prve stopnje naj ugotovi odločilna dejstva v zvezi s pomisleki sodišča druge stopnje o uporabi 527. in naslednjih členov ZOR. Če bo ugotovilo, da je takšen dogovor možen, bo moralo v zvezi z verjetnostjo terjatve presojati vse trditve tožene stranke o dogovorjeni predkupni pravici, seveda vse v mejah verjetnosti. Če bo ugotovilo verjetnost tožnikove terjatve, pa bo moralo presojati tudi ali je izkazana ena izmed predpostavk, navedenih v drugem odst. 272. čl. ZIZ. Šele potem bo lahko o zadevi ponovno odločilo.