18. 9. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 18. septembra 2013

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 74. člena v zvezi s petim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 83/12) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sklepom št. I U 1239/2013 z dne 8. 8. 2013 prekinilo postopek odločanja o tožbi v upravnem sporu zaradi omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito in na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost petega odstavka 74. člena v zvezi s petim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Po mnenju predlagatelja je zakonska ureditev v neskladju s prvim odstavkom 19. člena Ustave, s četrtim odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter četrtim odstavkom 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92).

2.Predlagatelj poudarja, da je izpodbijani izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v skladu z upravno sodno prakso, ustavnosodno presojo in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) treba šteti za odvzem osebne svobode. Navaja, da po opravljeni glavni obravnavi sicer ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa,[1] vendar kljub temu ni izdal take sodbe, ker bi to pomenilo, da bi v pravnem pouku sodbe uporabil zakonske določbe, ki v odsotnosti ustrezne specialne določbe v ZMZ vzdržujejo stanje, ki ni v skladu z Ustavo in navedenimi mednarodnimi pogodbami. Meni, da bi morala sodba Upravnega sodišča, s katero ugodi tožbi in odpravi sklep MNZ o odvzemu osebne svobode, učinkovati z dnem vročitve te odločbe strankam postopka. Če Upravno sodišče ugotovi nezakonitost odrejenega ukrepa odvzema osebne svobode, bi moral biti po mnenju predlagatelja prosilec za mednarodno zaščito izpuščen na prostost že z dnem vročitve sodbe Upravnega sodišča, ne pa šele po izteku pritožbenega roka, kadar pritožba ni vložena, oziroma po odločitvi Vrhovnega sodišča o pritožbi. Le v takem primeru bi bilo po mnenju predlagatelja zagotovljeno hitro in učinkovito odločanje o zakonitosti ukrepa odvzema svobode. Ker pa ZMZ v zvezi s tem nima specialne določbe, tudi v tovrstnih primerih velja splošna ureditev, po kateri postane sodba Upravnega sodišča pravnomočna in učinkuje šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, pri čemer je ob pomanjkanju specialne ureditve, rok za pritožbo na Vrhovno sodišče tudi v tovrstnih primerih 15 dni, Vrhovno sodišče pa ima nadaljnjih 15 dni za odločitev o pritožbi. Zato po mnenju predlagatelja čas, v katerem sodišče lahko ugotovi nezakonitost ukrepa in učinkovito ustavi njegovo izvajanje, izrazito presega časovne standarde iz sodne prakse ESČP v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena EKČP. Dodatno za utemeljitev zatrjevanega neskladja predlagatelj opisuje tudi nekaj drugih konkretnih primerov, iz katerih naj bi bilo razvidno, da veljavna zakonska ureditev prosilcu za mednarodno zaščito, ki mu je odvzeta prostost, ne omogoča dovolj hitre in učinkovite sodne presoje zakonitosti odrejenega ukrepa.

3.Predlagatelj poudarja, da mora biti v zadevah odvzema osebne svobode postopek dvostopenjski, ker gre za pomembno ustavno dobrino in se s tem zmanjšuje možnost napak s hudimi posledicami za prosilce oziroma za pravice (do varnosti) drugih. Tudi zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj izda ugotovitveno odločbo o protiustavnosti petega odstavka 74. člena ZMZ zaradi pravne praznine, ker navedena določba ne zagotavlja učinkovitosti sodne odločbe Upravnega sodišča v zvezi z odločitvami iz 51. člena ZMZ, ter naj hkrati začasno uredi učinkovanje odločb Upravnega sodišča v zvezi s petim odstavkom 51. člena ZMZ, dokler ne bo tega vprašanja celovito uredil zakonodajalec.

B.

4.Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora torej nanašati na tiste določbe zakona, na katere mora sodišče opreti svojo odločitev o stvari. Ne zadošča kakršna koli zvezanost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom.

5.V obravnavanem primeru je predlagatelj prekinil postopek odločanja v upravnem sporu o zakonitosti sklepa MNZ o omejitvi gibanja oziroma odvzemu osebne svobode. Predlagatelj sicer izpodbija peti odstavek 74. člena ZMZ, ki določa, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, v zvezi s petim odstavkom 51. člena ZMZ, ki določa, da ima zoper sklep o omejitvi gibanja prosilec za mednarodno zaščito v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče, ki mora po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh. Vendar protiustavnosti ne očita določbama, ki ju izpodbija, temveč zatrjuje, da je v ZMZ pravna praznina, saj ta ne vsebuje specialne določbe, po kateri bi sodba Upravnega sodišča o odpravi nezakonitega sklepa o odvzemu osebne svobode učinkovala takoj, tj. pred pravnomočnostjo, zaradi česar čas, v katerem sodišče lahko ugotovi nezakonitost ukrepa in učinkovito ustavi njegovo izvajanje, izrazito presega časovne standarde iz sodne prakse ESČP v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena EKČP.

6.V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi predlagatelj očital protiustavnost določbam, na katere mora opreti odločitev o (ne)zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega sklepa, pač pa predlagatelj očita protiustavnost zakonski ureditvi učinkovanja sodb Upravnega sodišča v primerih, kadar to odloča o (ne)zakonitosti odločitev o odvzemu osebne svobode. Predlagatelj se pri tem sicer sklicuje tudi na določbo o roku za pritožbo, ki jo Upravno sodišče navede v pravnem pouku sodbe, vendar to ni določba, ki bi jo moralo sodišče "uporabiti pri odločanju" v smislu 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, temveč gre le za pravni pouk strankam, da imajo pravico do pritožbe in v kakšnem roku jo lahko vložijo. Določba ureja pravico (ravnanje) strank in se ne nanaša na odločanje Upravnega sodišča v konkretnem postopku. Na odločanje predlagatelja v smislu 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS se prav tako ne nanašajo določbe o roku za odločanje Vrhovnega sodišča in o nastopu pravnomočnosti, na katere se prav tako sklicuje predlagatelj. Ker za izpolnjenost procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS ne zadošča kakršna koli zvezanost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom, niso izpolnjeni pogoji za odločanje Ustavnega sodišča. Zato je bilo treba zahtevo zavreči.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovale sodnice Korpič – Horvat, Pogačar in Sovdat.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]V zahtevi opisuje potek dosedanjega postopka, povzema bistvene dele izpodbijanega sklepa, tožbe in odgovora na tožbo ter v okviru navajanja ugotovitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi obrazloži tudi svojo drugačno presojo dejstev v povezavi s pravno podlago, na katero se je ob izdaji izpodbijanega sklepa oprlo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ).