Jedro

Srednjeročni družbeni plan po ZUN ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Uprave za urbanizem občine z dne 25.1.1994, s katero je bilo tožnikoma izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo rekreacijsko turističnega centra na zemljišču parc. št. 1158/2 v celoti in na delu zemljišč parc. št. 287/1 in 1158/1. V Izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je na podlagi spisnih podatkov ugotovila, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano za gradnjo objektov na območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje planske celote. V konkretnem primeru gre po navedenem odloku za gradnjo objektov v odprtem prostoru, kjer pa tovrstna gradnja glede na določbo 101. člena odloka ni dovoljena. Za del parc. št. 1158, ki je po delitvi dobila št. 1158/2, je investitor predložil kupoprodajno pogodbo z dne 10.1.1994. Z isto pogodbo pa je bil del parc. št. 1158, ki je dobila novo št. 1158/1 in je po podatkih zemljiške knjige vodotok in javno dobro, dan v najem. Prav tako je bila dana v najem parc. št. 287/1, ki je v družbeni lastnini, z imetnikom pravice uporabe: Občino. Iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da so na parc. št. 1158/1 predvidena tenis igrišča, na parc. št. 287/1 pa parkirišča. Glede na naravo posega oziroma graditev, pogodbo v delu, ki se nanaša na najem zemljišč, ni mogoče šteti kot dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, ki je predmet posega.

Iz navedenega izhaja, da investitorja nista izkazala upravičenosti razpolaganja z omenjenima zemljiščima. Z izdajo lokacijskega dovoljenja je bil očitno kršen materialni zakon, in sicer 2. odstavek 54. člena, 53. člen in 55. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN. Zato je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločbo razveljavila po nadzorstveni pravici.

Tožnika s tožbo v upravnem sporu izpodbijata odločbo, ker ni bil pravilno uporabljen zakon in splošni akt, na katerega se odločba opira, na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pa je bil napravljen tudi nepravilen sklep o dejanskem stanju. Tožena stranka izpodbijane odločbe ne bi smela v celoti razveljaviti, saj imata za parc. št. 1158/2 vsa potrebna soglasja in sta tudi zemljiškoknjižna lastnika te parcele. Odločba bi lahko ostala v veljavi z navodili za uskladitev. Z razveljavitvijo jima je nastala materialna škoda, saj so na celotnem zemljišču bila opravljena pripravljalna dela, skladno z ustreznimi dovoljenji in soglasjem lastnikov oddanih zemljišč. Izpodbijana odločba pa je tudi spregledala, da je s spremembo in dopolnitvijo družbenega plana občine za obdobje 1986-1990 na spornih parcelah dovoljena gradnja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v dokumentacijo spisov in določbe materialnega in procesnega zakona, na katere opira tožena stranka svojo odločitev, sodišče nima pomislekov glede zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožena stranka je na podlagi določbe 2. odstavka 263. člena ZUP v zakonsko določenem roku razveljavila dokončno lokacijsko odločbo, ker je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da so bile na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v dokončni odločbi, očitno kršene določbe 53., 2. odstavka 54. in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS 26/90, 18/93 in 47/93) ter določba 101. člena odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote (UVG, št. 12/89). Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in zato jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. V tem primeru tudi ne more vplivati na odločitev o stvari trditev tožnikov, da imata vsa potrebna soglasja za gradnjo objekta, da sta lastnika parc. št. 1158/2, zaradi česar tožena stranka ne bi smela lokacijske odločbe v celoti razveljaviti, ter da je tožena stranka spregledala, da je s spremembo in dopolnitvijo družbenega plana občine za obdobje 1986-1990 na spornih parcelah dovoljena gradnja. V zvezi s tem sodišče pripominja, da se po 54. členu ZUN lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se po 55. členu istega zakona pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Ker odlok v odprtem prostoru (101. člen) tovrstnih novogradenj ne dopušča, tako kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, srednjeročni plan, na katerega se tožnika v tožbi sklicujeta, pa po navedenem zakonu ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, je tožena stranka odločila pravilno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).