Jedro

Tožnik ni upošteval prvega inšpekcijskega ukrepa in ni v enem mesecu zaprosil za lokacijsko dovoljenje za oporni zid, ki ga je gradil brez lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Urbanistične inšpekcije občine z dne 12.10.1992, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku kot investitorju odredil, da mora v roku 60 dni po prejemu te odločbe odstraniti oporni zid, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 1059/1 v dolžini 20,00 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91). Iz spisnih podatkov prvostopnega organa izhaja, da tožnik, kljub odločbi o ustavitvi del ter obvezni zaprositvi za lokacijsko dovoljenje z dne 21.4.1992 in kljub dodatnemu opozorilu prvostopnega organa z dne 26.6.1992, v predpisanem enomesečnem roku ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar je bilo ugotovljeno pri za urejanje prostora pristojnem upravnem organu občine. S tem je bil po mnenju tožene stranke izpolnjen eden izmed treh medsebojno nepovezanih pogojev za izrek odstranitvenega ukrepa po navedeni zakonski določbi. Zato je prvostopni organ pravilno in zakonito izdal prvostopno odločbo po uradni dolžnosti. Za rešitev tožnikove pritožbe proti prvostopni odločbi so po mnenju tožene stranke pravno nepomembne njegove pritožbene navedbe o tem, koliko bi stala dokumentacija za legalizacijo opornega zidu, kot tudi ne, da je izvedeni zid estetski in bolj primeren za okolico, kot je to bilo prej. Tožena stranka pojasnjuje tožniku, da mu je poleg odstranitve opornega zidu naložena tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, kar pomeni, da mora pri tem poskrbeti tudi za to, da ne bo prišlo do drsenja in odnašanja zemljišča. Tožnik v tožbi navaja, da ni bilo niti dejanske niti pravne podlage za uvedbo postopka. Gre za šikaniranje upravnega organa, drugače si zadeve ni mogoče razlagati, saj urbanistični inšpektor vidi ob podobnih in številnih zgrajenih škarpah v občini kot motečo le njegovo. Predvsem gre za napačno uporabo 50. člena navedenega zakona. Njegovega posega ni mogoče šteti za gradnjo. Zato tudi ni potrebna pridobitev lokacijskega dovoljenja. Ko je urbanistični inšpektor začel postopek, je bila škarpa že gotova. Nič se ni gradilo. To pomeni, da se tudi gradnja ni mogla nadaljevati. Ni dejanske podlage za uporabo 74. člena citiranega zakona. Tožena stranka navaja, da zakonska določba "se gradi" pomeni tudi, da "se je gradilo". Takšna razlaga pa presega že mejo absurdnosti. V postopku ni imel nikakršne možnosti, da bi se seznanil s stališči in očitki upravnega organa, da bi tako lahko zavaroval svoje interese, pojasnil svoja stališča in tako prispeval k popolni razjasnitvi zadeve. Kršene so bile določbe 5., 7., 8., 135. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da v predpisanem enomesečnem roku tožnik ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za oporni zid na parc. št. 1059/1, kot mu je to naložil inšpekcijski organ v predhodni ustavitveni odločbi z dne 21.4.1992, ki je bila tožniku vročena dne 28.4.1992. Da tožnikova vloga dejansko ni bila vložena, izhaja iz podatkov v upravnih spisih, pa tudi tožnik tega ne izpodbija. Zato je prvostopni organ pravilno izdal prvostopno odločbo in je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi, saj sta za to imela podlago v navedeni določbi citiranega zakona, ki sta jo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni upošteval prvega inšpekcijskega ukrepa in ni v enem mesecu zaprosil za lokacijsko dovoljenje za oporni zid, ki ga je gradil brez lokacijskega dovoljenja.

Tožnikove tožbene navedbe o kršitvah pravil ZUP ni mogoče upoštevati, saj te kršitve niso podane, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Sodišče v zvezi s tem tudi pojasnjuje, da po 1. odstavku 76. člena citiranega zakona organ urbanistične inšpekcije odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Stranka ima možnost s pritožbo varovati svoje interese; seveda pa ne more uspeti z ugovori, ki se na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, sploh ne nanašajo.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).