Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje tožniku ni dalo možnosti, da se seznani z razlogi za odločitev sodišča. ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, namreč takšnega postopanja od sodišča prve stopnje ne zahteva. V določbi 2. odstavka 59. člena ZUS pa je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za zavrnitev tožene stranke. Da je uporabilo to določbo, je sodišče prve stopnje posebej obrazložilo, da bi za sprejem odločitve po tej določbi ZUS bilo treba opraviti glavno obravnavo, pa iz predloženih spisov ne izhaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 16.9.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Celje z dne 19.8.2002. S to odločbo je bilo med drugim odločeno: da se zavrne zahtevek za vračilo nepremičnine - dela parcele (nad 900 m2) št. 50 k.o.... in parcele št. 51 iste k.o.. Prvostopni upravni organ je za 900 m2 parcele št. 50 k.o... priznal odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (1. in 2. točka izreka prvostopne odločbe), ker je ugotovil, da je bil ta del v času podržavljenja (odvzema posesti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - Uradni list FLRJ, št. 52/59 - z odločbo Skupščine občine C. z dne 13.4.1964) v uživanju tožnikove prednice Č.Č. (ki je pridobila pravico do hasnovanja s pogodbo z dne 27.5.1959 in dodatka z dne 4.3.1961) in je šteti, da je bil njej odvzet iz posesti, preostali del (1186 m2) pa je bil v posesti bivših lastnikov T. in J.P. Za parcelo št. 251 je prvostopni upravni organ ugotovil, da ni del zahteve za denacionalizacijo, ki je vložena 3.12.1993. Sodišče prve stopnje navaja, da sta odločitvi upravnih organov pravilni in zakoniti, vendar iz drugih razlogov. Iz upravnih spisov izhaja, da je z zahtevo za denacionalizacijo, ki je vložena 3.12.1993, zahtevana vrnitev parcele št. 49 k.o... - v izmeri 108 m2 in 900 m2 parcele št. 50 k.o..., kot izhaja lastninsko stanje iz kupne pogodbe z dne 27.5.1959 in dodatka k tej pogodbi z dne 4.3.1961. Glede parcele št. 49 je bil izdan sklep o ustavitvi postopka (z dne 24.6.1998). Šele z vlogo, vloženo 16.4.2002, je tožnik, ko je pridobil odločbo Skupščine občine Celje z dne 13.4.1964, o odvzemu celotne parcele št. 50 - v izmeri 2086 m2 in št. 51 - v izmeri 60 m2, razširil zahtevek na preostali del, od 900 m2 na 2086 m2 in na parcelo št. 51. Ker je bil takšen zahtevek postavljen šele 16.4.2002, kar je po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), bi ga moral prvostopni organ zavreči, ne da bi se spuščal v meritorno presojo zadeve.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka (posvet s stranko 50 točk, sestava pritožbe 625 točk, končno poročilo stranki 20 točk, administrativni stroški 500 SIT, poštnina 500 SIT in DDV). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na razlog, da naj bi bil denacionalizacijski zahtevek postavljen šele 16.4.2002. Ker se glede tega ni imel možnosti izjaviti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Je pa tudi neskladje med razlogi sodišča prve stopnje in vsebino zahteve, ki je vložena 3.12.1993, saj se ta nanaša na celoten obseg parcele št. 50 k.o... in tudi na parcelo št. 51 k.o... V vlogi z dne 16.4.2002 je predlagal spremembo poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Razlogi sodišča prve stopnje kažejo, da ni sporno, da je Č.Č. upravičena do vrnitve obeh parcel. Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje tožniku ni dalo možnosti, da bi se med postopkom upravnega spora seznanil z razlogi za odločitev sodišča. ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, namreč takšnega postopanja od sodišča prve stopnje ne zahteva. V določbi 2. odstavka 59. člena ZUS pa je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožbe in potrditev izpodbijanega akta iz drugih razlogov, kot jih je navedla v svoji odločitvi tožena stranka. Da ravna po navedeni določbi ZUS, je sodišče prve stopnje posebej obrazložilo, da bi za sprejem odločitve po 2. odstavku 59. člena ZUS bilo treba opraviti glavno obravnavo, ki s tožbo ni bila niti zahtevana, oziroma izvajati dokaze z zaslišanjem, pa iz predloženih spisov ne izhaja. Ni podlage za pritrditev zatrjevanju pritožbe, da naj bi bilo nasprotje med razlogi sodišča prve stopnje in vsebino listin upravnih spisov, kar bi bila bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Vsebina zahteve za denacionalizacijo, ki je vložena 3.12.1993, in listine, ki so ji priložene, pritrjujejo sklepanju sodišča prve stopnje, da je zahteva za denacionalizacijo določna, ker so v njej navedene številke parcel, ki so zahtevane: glede parcele št.50 k.o... je navedeno, da sta bivša lastnika, na katera se nanaša odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 27.6.1959, že pred izdajo te odločbe s pogodbo prenesla na Č.Č. in V.J. 900 m2 te parcele in da je pozneje postala edina lastnica tega dela Č.Č. Parcela št. 51 k.o... v zahtevi za denacionalizacijo, ki je vložena 3.12.1993, ni navedena, prav tako ni navedena v potrdilu geodetske uprave o stanju parcel za potrebe denacionalizacije (z dne 24.11.1993), ki je bilo izdano na vlogo vložnice zahteve za denacionalizacijo Č.Č., ki je to potrdilo zahtevi tudi priložila. Da bi se zahteva za denacionalizacijo, ki je vložena 3.12.1993, nanašala na celotno parcelo št. 50 in tudi na parcelo št. 51, obe k.o..., kar v pritožbi zatrjuje tožnik, tudi ni podlage v drugih listinah predloženih upravnih spisih (na primer v zapisniku o ustni obravnavi z dne 23.6.1998), ki so nastale pred 16.4.2002, to je pred prejemom tožnikove vloge.

Ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na predložene upravne spise se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen in jo pravilno razlaga. Postopek denacionalizacije se začne in vodi na podlagi in v okviru pravočasno vloženega zahtevka. Rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen je prekluziven, kar pomeni, da je po njegovem izteku ugasnila pravica uveljavljati denacionalizacijo. Ker je ta rok iztekel 7.12.1993, v predloženih upravnih spisih pa ni druge pravočasne zahteve, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje ter zavrača neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da naj bi zahteva za denacionalizacijo vsebovala zahtevek za vrnitev cele parcele št. 50 in parcele št. 51. Razlogov sodišča prve stopnje pa ni razumeti kot pritrjevanje tožniku, da je Č.Č. upravičena do vrnitve obeh parcel. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in zato tega pritožbenega razloga ni mogoče uveljavljati, zatrjevana pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava pa nista podana, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.

V ZUS-1 in v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP-UPB2), ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, ni podlage za povrnitev stroškov stranki, ki s pritožbo ni uspela.