Jedro

Po 54. členu ZUPUDPP kot dokazilo o pravici graditi objekte in izvajati druge posege v prostor (tj. državnega pomena) poleg dokazil iz 56. člena ZGO-1 šteje (med drugimi) tudi odločba ali sklep pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve oziroma potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je kot prvostopenjski upravni organ investitorki, družbi A. d. d., izdalo delno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječih objektov podvozov 3-1 in 3-2, nadvozov 4-1 ter 4-2 in priključka Cikava ter gradnjo spodnjega dela ustroja platoja oskrbnega centra Cikava na avtocesti A2 Karavanke – Obrežje, odseku Šmarje Sap – Grosuplje na zemljiščih, navedenih v I. točki izreka in pod v izreku navedenimi pogoji.

V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je upravni organ odločil le o tistem delu zahtevka, za katerega je investitor predložil dokazila o pravici graditi ter da ta pravica izhaja iz predloženih listin in vpogleda v zemljiško knjigo. Obravnave dne 4. 9. 2006 se je udeležilo 30 od 89 vabljenih stranskih udeležencev, ki so v 15 izjavah dali pripombe in zahteve, do katerih se je upravni organ v nadaljevanju obrazložitve opredelil. Med drugimi je zavrnil ugovore, ki so se nanašali na lokacijo objektov, in zahteve, ki se nanašajo na odkupe zemljišč. Ugovore, ki se nanašajo na lokacijo objektov, je zavrnil s pojasnilom, da upravni organ v tem postopku le preverja, ali je zahtevek investitorja s skladu z veljavnim lokacijskim načrtom, na lokacijski načrt pa je imela javnost možnost dajati pripombe, zahteve in mnenja v času njegove razgrnitve. Glede pravice graditi je pojasnil, da mora iz listin, ki jih investitor predloži, nedvomno izhajati, da ima pravico graditi in da se v primeru razlastitve po 13. členu Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z gradnjo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95 – ZUDVGA) kot dokaz o pravici graditi šteje izjava A. d. d., da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom in potrdilo pristojnega upravnega organa, da je uveden postopek razlastitve.

Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno delno gradbeno dovoljenje iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zahtevo za njegovo izdajo zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani del gradbenega dovoljenja odpravi in vrne zadevo Ministrstvu v ponovno odločanje, toženki pa naloži obveznost povračila stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Meni, da zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni in da investitor ni izkazal pravice graditi. Nekateri razlastitveni postopki naj bi se končali z zavrnitvijo predloga razlastitvenega upravičenca in v zvezi s tem navaja primer, ki se nanaša na nepremičnine s parc. št. 351/2, 353/2, 447/1 in 448/2, vse k. o. ..., ki so tožničina last. Omejitev lastninske pravice na teh zemljiščih pa je po tožničinem mnenju nujna za zagotovitev komunalne infrastrukture za nameravano gradnjo. Opozarja tudi na vsebinsko nepopolne razlastitvene odločbe, ker niso določale roka za začetek gradnje. Navaja, da o njenih zahtevah za izdajo dopolnilnih odločb še ni pravnomočno odločeno, saj sta v teku dva upravna spora v zadevah I U 1540/2010 in I U 1471/2010. Meni, da zaradi nepopolnih razlastitvenih odločb ni mogoče govoriti o pravnomočno končanih razlastitvenih postopkih in Ministrstvu očita, da tega dejstva ni ugotavljalo in da ni sledilo poteku posameznih razlastitvenih postopkov. Poleg tega tožnica opozarja, da je vložila zahtevo za vrnitev razlaščenih nepremičnin parc. št. 320/9, 353/3 in 353/6, vse k. o. ..., v deležu ¼, ki jo je oprla na 31. člen Zakona o javnih cestah, saj naj investitor v roku štirih let od razlastitve nepremičnin ne bi pričel uporabljati za namen razlastitve. Navaja, da je zoper odločitev o zavrnitvi te zahteve 14. 1. 2011 vložila tožbo v upravnem sporu, odločitev o tožničini zahtevi za vrnitev razlaščenih nepremičnin pa naj bi pomenila predhodno vprašanje za odločitev o tej tožbi.

Tožnica Ministrstvu očita še, da stranskim udeležencem ni poslalo odgovorov na njihove vsebinske pripombe in da se zato do teh odgovorov ni mogla opredeliti, to pa naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Navaja, da se je Ministrstvo pri opredeljevanju do danih pripomb sklicevalo na razlago oziroma na stališča, ki jih je dal investitor, ne da bi organ sam preverjal utemeljenost pripomb. V zvezi s tem navaja pripombe stranskih udeležencev, ki se nanašajo na poslabšanje bivalnega prostora in na negativne okoljske vplive v območju nameravane gradnje, zlasti na povečanje onesnaženosti zraka, povečane imisije hrupa ipd, na negativne vplive nameravane gradnje na varnost udeležencev v prometu, neustreznost projekta z vidika dimenzij ter z vidika izpostavljenosti gradnje poplavam, na neurejeno dokončno rešitev cestne navezave na obstoječo cestno omrežje, neustreznost prometne signalizacije in drugo. Načelo kontradiktornosti naj bi bilo kršeno tudi zato, ker organ s postopkom izdaje ni seznanil pravnih naslednikov dveh umrlih stranskih udeležencev.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da zemljišča parc. št. 351/2, 353/2, 447/1 in 448/2, ki so tožničina last, niso zajeta v izpodbijanem gradbenem dovoljenju in torej gradnja na njih z njim ni dovoljena, vodovod in kanalizacija pa potekata po sosednjem zemljišču parc. št. 1128/1 k. o. ..., ki je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. V zvezi z neupoštevanjem pripomb stranskih udeležencev toženka navaja, da je bila tožnica vključena v postopek zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi in se ne more sklicevati na obravnavanje pripomb drugih stranskih udeležencev. Upravni organ pa je tožničine pripombe, ki so se nanašale na nasprotovanje oskrbnemu centru ... in pripombe, ki so se nanašale na odkupe zemljišč, obravnaval in do njih zavzel stališče, ki ga je navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede tožničinih navedb, da je podala zahtevo za vrnitev nepremičnin parc. št. 320/9, 353/3 in 353/6, vse k. o. ..., toženka ugotavlja, da je investitor izkazal pravico graditi na teh zemljiščih, saj so ta zemljišča vpisana v zemljiškoknjižni vložek št. ..., Okrajnega sodišča v Grosupljem, lastnica teh zemljišč pa je Republika Slovenija. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo v odgovor poslalo tudi družbi A. d. d., kot osebi z interesom (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, je tožnica sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja kot stranska udeleženka. Zato sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb. Zato sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na pravno varovan položaj tožnice. To pa so vsi tožbeni ugovori razen tistih, ki se nanašajo na tožničine nepremičnine oziroma na nepremičnine, katerih vrnitev naj bi tožnica uveljavljala. Tožnica namreč z drugimi tožbenimi ugovori posega v njen pravni položaj niti ne zatrjuje.

Kolikor se tožničini očitki o procesnih kršitvah upravnega organa nanašajo na neupoštevanje njenih pripomb in izjav, danih v postopku, so ti po presoji sodišča neutemeljeni. Upravni organ je ugovore glede pravice graditi obravnaval in nanje odgovoril s pojasnilom, da mora iz listin, ki jih investitor predloži, nedvomno izhajati, da ima pravico graditi, in da se kot dokaz o pravici graditi na zemljišču šteje izjava A., d. d., da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom in potrdilo pristojnega organa, da je postopek razlastitve uveden. Gre za ugotovitve in pojasnila zakonske ureditve upravnega organa in ne investitorja, zato je neutemeljen tudi tožničin očitek o kršitvi kontradiktornosti, ker da se ni mogla izjaviti o odgovorih na pripombe.

Po četrtem odstavku 54. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, poleg prilog iz drugega odstavka istega člena ZGO-1, priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Po tretji alineji prvega odstavka 56. člena ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi velja tudi druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ navaja le, da v obravnavanem primeru investitorjeva pravica graditi izhaja iz predloženih listin in vpogleda v zemljiško knjigo. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi pravica graditi na zemljiščih 320/9, 353/3 in 353/6 izhajala že iz zemljiške knjige. Vendar v obravnavanem primeru to ni odločilno, saj je pravica graditi izkazana že z uvedbo razlastitvenega postopka.

Med strankama namreč ni sporno, da gre za izdajo gradbenega dovoljenja za potrebe gradnje spremljajočega objekta avtoceste in za zgraditev objektov za spremljajoče dejavnosti ob avtocesti. To pomeni, da je moral upravni organ pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja upoštevati določbe Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95 – v nadaljevanju ZUDVGA). Med njimi pa v času izdaje izpodbijane določbe ni več veljala določba 13. člena (na katero se v zvezi z izpolnjevanjem pogoja pravice graditi sklicuje upravni organ), saj je bil ta člen 27. 10. 2010 razveljavljen z uveljavitvijo Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (tretja alineja prvega odstavka 69. člena, Uradni list RS, št. 80/10 in 106/10 - popr. – v nadaljevanju ZUPUDPP). Kljub temu je stališče, na katerem temelji ugotovitev upravnega organa, da je investitor izkazal pravico graditi, pravilna. Po 54. členu ZUPUDPP namreč kot dokazilo o pravici graditi objekte in izvajati druge posege v prostor (tj. državnega pomena) poleg dokazil iz 56. člena ZGO-1 šteje (med drugimi) tudi odločba ali sklep pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve oziroma potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist (zadnja alineja prvega odstavka 54. člena navedenega zakona).

Iz tožbenih navedb je razvidno, da med strankama ni sporno, da so bile nepremičnine s parc. št. 320/9, 353/3 in 353/6, vse k. o. ..., razlaščene, torej je bil postopek razlastitve nedvomno uveden. To pomeni, da je v obravnavanem primeru investitorjeva pravica graditi izkazana tako po prej veljavni določbi 13. člena ZUDVGA, ki je veljal v času vložitve investitorjeve zahteve, kot po ureditvi iz 54. člena ZUPUDPP, ki je že veljala v času izdaje odločbe. Glede na to, da je pravica graditi izkazana na način, ki je v skladu z zakonom, na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožničina sklicevanja na tožbe, ki jih je v upravnem sporu vložila zoper odločbe, izdane v razlastitvenih postopkih.

Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločitve o zavrnitvah predlogov razlastitvenega upravičenca za odvzem oziroma omejitev lastninske pravice na zemljiščih, ki niso predmet izpodbijanega delnega gradbenega dovoljenja. V izreku izpodbijane odločbe so navedene vse nepremičnine, na katere se dovoljenje nanaša in med njimi ni nepremičnin s parc. št. 351/2, 353/2, 447/1 in 448/2, vse k. o. ... Tožničin dvom v realne možnosti uporabe predvidenega objekta brez komunalnih priključkov, ki naj bi potekali po teh nepremičninah, pa na presojo, ali je investitor izkazal pravico graditi na drugih zemljiščih, ne vpliva. Poleg tega je iz odločb, ki jih je tožnica sama priložila, razvidno, da je bil predlog razlastitvenega upravičenca za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti na omenjenih parcelah zavrnjen, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se isti namen lahko doseže z omejitvami sosednjih nepremičnin, ki so javno dobro. Tako se pokaže, da se ta tožbeni ugovor tako kot ostali ugovori po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje, in se v ničemer ne nanašajo na tožničine pravne koristi, oziroma jih je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ dolžan preveriti v javnem interesu.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).