Jedro

Izpovedba obtoženca oziroma soobtoženca v istem postopku je dokaz kot vsak drug, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP).

Presoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega B.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je spoznalo obsojenega B.D. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbama obsojenega B.D. in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je izrečeno kazen znižalo na dve leti in tri mesece zapora, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 26.12.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da o nekonkretiziranih obsojenčevih trditvah o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, kršitvah določb 29. in 22. člena Ustave ter kršitvah kazenskega zakona ni moč zavzeti stališča. Ni se tudi mogoče spuščati v presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na kar se pretežno nanaša obsojenčeva zahteva. Povsem zgrešeno pa je po njegovem mnenju obsojenčevo stališče, da se sodba ne more opirati na soobtoženčevo izpoved. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi zatrjuje v 1. odstavku 420. člena ZKP naštete kršitve zakona, ki pa jih ne obrazloži, pri čemer se v nadaljevanju sklicuje na razloge svoje pritožbe, kjer naj bi bila pojasnjena njegova stališča o kršitvah zakona in Ustave.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se na podlagi 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ali drugače povedano: kršitve, ki jih uveljavlja, mora vložnik v svoji zahtevi izrecno navesti in obrazložiti. Zato Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ni moglo presojati kršitev zakona, ki jih obsojenec v zahtevi ni konkretiziral, kot tudi ne tistih, glede katerih se sklicuje na navedbe v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Takšno sklicevanje na kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti namreč ne izpolnjuje zahteve citirane določbe.

V nadaljevanju obširne obrazložitve zahteve obsojenec izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi in pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče nakazane pomanjkljivosti odpravilo in natančneje ugotovilo dejansko stanje. Tovrstne ugovore po vsebini predstavljajo njegove navedbe: da je bil obsojen brez zanesljivih dokazov in kljub različnim izpovedbam prič; da se ne strinja z oceno zagovorov soobsojencev, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče; da ni nikjer obrazloženo in dokazano, da so njega prijeli z denarjem, da ga je on dal v osebni avtomobil, dostavil in spravil v obtok ter da se sodba opira na izpovedbo tajnega policijskega sodelavca, čeprav ni bil prepričljiv in ni predložil trdnih dokazov o obsojenčevi udeležbi. Zatrjevane pomanjkljivosti obsojenec ocenjuje kot kršitev kazenskega zakona in meni, da bi ga moralo sodišče v dvomu oprostiti obtožbe.

Čeprav se obsojenec sklicuje na kršitev zakona, pa z gornjimi navedbami uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir sodijo tudi vložnikova zatrjevanja o domnevnih nepravilnostih pri njegovi aretaciji (z nalivnim peresom naj bi bil popravljen čas vročitve odločbe o obsojenčevem pridržanju, s čimer naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje po členu 256 KZ), kar naj bi po mnenju obsojenca postavilo pod vprašaj čas storitve kaznivega dejanja, s tem pa tudi njegovo udeležbo. Zato tudi takšna zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenec je tudi mnenja, da iz (opisa) dejanja, za katerega je bil obsojen, ne izhajajo zakonski znaki. To podkrepi z navedbami, da "v izreku ni prikazano nobeno konkretno dejanje, ki da tudi ni časovno opredeljeno in da se skratka ne ve, katera storitev oziroma opustitev se mu pravzaprav očita". S takšnimi navedbami obsojenec očitno meri na kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP (da dejanje, za katero je bil obsojen, ni kaznivo dejanje).

Po mnenju Vrhovnega sodišča so v sodbenem izreku sodišča prve stopnje navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ. Iz opisa dejanja jasno izhaja: da je obsojenec z udeležbo sostorilca in pomagača spravil v obtok ponarejen denar tako, da je novembra 1997 povprašal sostorilca, če pozna koga, ki bi kupil ponarejene nemške marke; da je po njegovih navodilih prišlo do dogovora z navideznim kupcem; da je dne 24.01.1998 obsojenec poklical tega kupca in mu osebno jamčil, da bo posel izpeljan in da je obsojenec ponarejen denar pripeljal do skrivališča na avtobusni postaji, kasneje pa sta bila soobtoženec in pomagač ob predaji ponarejenega denarja prijeta s strani policistov. Takšen opis po mnenju Vrhovnega sodišča obsega vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, med drugim tudi način in čas njegove izvršitve. Zato omenjena kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja obsojenec, ni podana.

Sodišče je dolžno v obrazložitvi sodbe navesti določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP). Ker vložnik zahteve večkrat poudarja, da v pravnomočni sodbi ni nikjer obrazloženo in ugotovljeno, da bi ga policisti prijeli z denarjem, je treba pojasniti, da se slednje obsojencu ne očita, zato sodišče glede na citirano določbo tega ni bilo dolžno ugotavljati in torej tudi ne utemeljevati v pravnomočni sodbi.

Na posplošene obsojenčeve trditve, da sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič kršili določbe ZKP in Ustave (22. in 29. člen), Vrhovno sodišče ne more odgovoriti, ker takšno sklicevanje na kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot je že bilo omenjeno, nasprotuje določbi 1. odstavka 424. člena ZKP. Ob tem je treba omeniti, da se je do teh očitkov izrecno opredelilo višje sodišče na 3. in 4. strani obrazložitve svoje sodbe, ko je ugotovilo, da z utemeljeno in obrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov na prvi stopnji ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Obsojenec, sklicujoč se na "definicijo ZKP", tudi trdi, da izpovedba soobtoženca v preiskavi ni dokaz, da gre za "zastrupljen sadež", ki bi se moral izločiti in da je bil kršen zakon o kazenskem postopku, ker je bil takšen dokaz uporabljen proti njemu. Ob takšnih, vsebinsko in formalno nejasno opredeljenih očitkih o kršitvah procesnih določb, je treba pojasniti, da je tudi izpovedba obtoženca oziroma soobtoženca v istem postopku dokaz kot vsak drug, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) in da ZKP glede takšnega dokaza ne vsebuje dokazne prepovedi v tem smislu, kot jo nakazuje obsojenec.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.