Jedro

Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekiniti postopka do pravnomočne meritorne odločitve v kazenskem postopku. V individualnem delovnem sporu sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti delavca, ampak le o tem, ali ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Postopka tečeta neodvisno eden od drugega, in odločitev v kazenskem postopku nima vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2020 nezakonita, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2020 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 5. 8. 2020, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in mu še vedno traja z vsemi pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in mu za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh, da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 5. 6. 2020 do prenehanja delovnega razmerja obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek, vse ustrezno zmanjšano za že prejeto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila v 8 dneh ter mu povrniti stroške predhodnega postopka pri delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in stroške postopka v roku 8 dni od izdaje prvostopenjske sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Toženka se je s podatki, na podlagi katerih je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, seznanila že 28. 1. 2020, ko je bil osumljenemu A. A. zasežen mobilni telefon, na katerem je imel shranjeno tožnikovo telefonsko številko, najkasneje pa dne 22. 4. 2020, ko je toženka izvršila odredbo št. IV Kpd 18691/2o. Tako je prekluzivni subjektivni rok potekel že dne 27. 2. 2020 oz. 22. 5. 2020 in je dne 22. 6. 2020 podana odpoved prepozna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da informacijska tehnologija in takojšen vnos vseh aktivnosti in podatkov v informacijski sistem omogočajo takojšnjo seznanitev tudi generalnega direktorja Policije. Sodišče je v zvezi s tem povsem nekritično sledilo izpovedbam B .B. in C. C., da naj bi se generalni direktor z očitanimi kršitvami seznanil šele 18. 5. 2020. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 33/2006, mora biti predvsem zaradi odprave negotovosti na strani delavca ta čimprej seznanjen z izredno odpovedjo. Sodišče je kršilo tudi materialne določbe ZDR-1, saj tožnik ni bil seznanjen z relevantno dokumentacijo in se ni imel možnosti ustrezno izjaviti, zato je bila njegova pravica do zagovora izvotljena. Prav tako toženka tožniku, zoper katerega je istočasno tekel tudi kazenski postopek, ni zagotovila varnosti in ohranitve integritete, s tem mu je kršila pravico do učinkovitega zagovora in osnovno človekovo pravico do izjave ter s tem pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni in opredeli do očitanih kršitev, o vseh dejstvih in dokazih, seznanjen pa mora biti tudi z vsemi podatki dejanske in pravne narave. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik že v postopku na prvi stopnji izpostavil in obrazložil, da obrazložitev razlogov v sklepu ni bila ustrezna. Razlogi so neobrazloženi in nepodprti z dokaznim ter logičnim sklepanjem in se jih ne da preveriti, kar je vplivalo na zakonitost odpovedi. Tožena stranka bi morala skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 obrazložiti dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To izhaja tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158. V izredni odpovedi so opisani le historični dogodki, ki ne zajemajo zakonskih znakov kaznivega dejanja, enako pa je storilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Tako je zmotno uporabilo materialno pravo in ugotovilo dejansko stanje. Odpovedna razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nista podana. Tožnik izpostavlja, da je v obravnavanem primeru delodajalec hkrati podajalec ovadbe, zato ima vsekakor interes za ugoden izid obeh postopkov. Sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi, toženka pa v sklepu ni navedla vseh znakov kaznivih dejanj, še manj pa obrazložila in dokazala. Teh pomanjkljivosti sodišče ne more odpraviti, kar je sicer poizkušalo v izpodbijani sodbi. Iz sodbe tudi niso razvidni vsi znaki kaznivega dejanja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da naj bi tožnik kršil 34. in 37. člen ZDR-1, 93. člen ZJU, 4. člen ZNPPol, 4., 17. in 18. člen pogodbe o zaposlitvi ter da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z določili Kodeksa policijske etike. Iz postopka ne izhaja, da bi tožnikovo ravnanje toženi stranki materialno ali moralno škodovalo, da dela ne bi opravljal vestno, strokovno in zakonito. Škoda je le pavšalno zatrjevana in sodišče svoje odločitve o škodi sploh ni obrazložilo, kar je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sploh nima razlogov o naklepnem ravnanju tožnika (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na dosedanje dobro delo tožnika, je zaključek o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka neutemeljen. Med tem, ko je tožena stranka izvedela za tožniku očitano domnevno ravnanje in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je minilo več mesecev in v tem obdobju je tožnik vestno opravljal svoje delo, kar jasno kaže na to, da bi ga lahko opravljal tudi do izteka odpovednega roka. Sodišče je neutemeljeno sledilo neverodostojnima in pavšalnima izpovedima prič B. B. in C. C., da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče zaradi porušenega zaupanja v tožnika. Sodišče bi moralo za svojo odločitev napraviti konkretno dokazno oceno tudi glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je tudi v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je tožniku očitala kršitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri opisu dejanskega stanu pa ni napravila razmejitve med očitkoma, zato ni jasno na katero kršitev se posamezni očitki nanašajo. Tako toženka sama ni vedela, kaj bi tožniku očitala in mu je iz previdnosti očitala obe kršitvi. Druge kršitve ni opredelilo niti sodišče, ki se je osredotočilo zgolj na odpovedni razlog po prvi alineji. Zaključek sodišča, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pa ne zadošča za preizkus materialnega prava glede tega odpovednega razloga. Sodišče bi moralo prekiniti postopek do pravnomočne meritorne odločitve v kazenskem postopku, saj je kazensko sodišče o izpolnjevanju vseh znakov kaznivega dejanja najbolj strokovno usposobljeno. Tožnikov predlog je neutemeljeno zavrnilo in s tem kršilo tožniku z ustavo zagotovljene pravice. Tožnik je v zvezi s pripravljalno vlogo toženke z dne 29. 3. 2021 in priloženo obsežno listinsko dokumentacijo predlagal, da sodišče skladno s 4. odstavkom 226. člena ZPP toženki naloži, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov, vključno z navedbo strani, na katerih se nahajajo. S tem, ko je sodišče ni pozvalo na predložitev povzetka, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, tožniku pa je odvzelo tudi možnost izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je storilo tudi, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D. D., ki bi izpovedal, da je tožnik deloval na področju odkrivanja drog s spornimi kapsulami, česar si ni upala izpovedati nobena izmed drugih prič. Čeprav je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je pričo predlagala toženka, je bila tožniku odvzeta možnost priči zastavljati vprašanja. Toženka pa je zaradi nezaslišanja te priče ugovarjala procesno kršitev. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo. Navaja, da tožnik zgolj ponavlja svoja stališča in pravno naziranje. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Odpoved je bila tožniku podana znotraj 30 dnevnega roka. Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze. Ni kršilo določb postopka, podalo je pravilno dokazno oceno. Pravilno je tudi stališče glede izpolnjenosti pogoja po 1. odstavku 109. člena ZDR-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2012 zaposlen za nedoločen čas kot kriminalist specialist. Tožena stranka mu je s sklepom z dne 22. 6. 2020, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 8. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožnik je pravočasno vložil tožbo, s katero izpodbija podano izredno odpoved.

7. Sodišče prve stopnje je v točkah 29, 30 in 31 obrazložitve pravilno ugotovilo dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 začne teči, ko se delodajalec, v primeru državnih organov pa skladno s prvim odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) predstojnik, seznani z razlogi za podajo izredne odpovedi. Generalni direktor Policije je bil s tožnikovimi kršitvami seznanjen z dopisom Policijske uprave E. z dne 29. 5. 2020, ki mu ga je predstavila Služba generalnega direktorja Policije. Izredna odpoved je dne 22. 6. 2020 podana znotraj zakonsko določenega 30 dnevnega roka in zato pravočasna. Sodišče prve stopnje je tožniku že pojasnilo razloge, zaradi katerih ni mogoče šteti, da je tožena stranka že ob pregledu telefona A. A. poznala vse razloge za podajo odpovedi. Šele po analizi pridobljenih podatkov je bilo dne 18. 5. 2020 izdelano poročilo, ki ga je prejela Služba generalnega direktorja Policije in ga s poročilom seznanila 29. 5. 2020. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi listine v spisu in ne le izpovedi B. B. in C. C., so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče njunima izpovedbama nekritično sledilo.

8. Tožena stranka je tožniku dne 5. 6. 2020 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor za 19. 6. 2020. Tako je bil tožnik zelo hitro seznanjen z očitanimi mu kršitvami in je imel na razpolago dovolj časa za podajo zagovora. Kot je že pravilno v točki 9 obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje je namen zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi možnost delavca, da se izjasni o očitanih kršitvah in ne gre za dokazni postopek. Tožnik se je imel možnost izjaviti, pa te možnosti ni izkoristil, saj se zagovora ni udeležil. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je zoper tožnika istočasno tekel predkazenski postopek, na postopek pred podajo odpovedi nima nobenega vpliva, saj bi tožnik zagovor lahko vseeno podal. Odgovorilo je tudi na tožnikove navedbe, ki jih ponovno podaja v pritožbi, da mu tožena stranka ni zagotovila varnosti in ohranitve integritete. Tožnik ni navedel, zakaj naj bi bil ogrožen. Tako ni bila kršena njegova pravica do izjave in tudi ne pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

9. Razlogi, ki jih je v izredni odpovedi navedla tožena stranka so jasni in ustrezno utemeljeni, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je jasno in določno opisala vse tožniku očitane kršitve, razvidni pa so tudi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju iz četrtega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji). Tako je tožena stranka v izredni odpovedi skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 navedla dejanski razlog za odpoved, ni pa bila dolžna pravno kvalificirati posamezne kršitve.

10. Sodba ima razloge o naklepnem ravnanju tožnika v 24. točki obrazložitve, iz katere izhaja, da je tožnik vedel, da je oprema, za katere izdelavo je predal naročila A. A. F. F., namenjena za izdelavo prepovedanih drog, da je želel, da F. F. to izdela. Tožnik je torej ravnal naklepno.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni storil kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je sodišče prve stopnje utemeljilo v točki 25 obrazložitve, je tožnik kršil navodila in pravila delodajalca. Ravnati bi moral vestno, strokovno in zakonito, ker je bila njegova dolžnost odkrivanje kaznivih dejanj in preprečevanje kaznivih dejanj ne pa nudenje pomoči pri njihovi izvršitvi. Toženi stranki je s takim ravnanjem povzročil moralno škodo in škodoval njenemu ugledu, pri tem pa sploh ni pomembno, da je tako ravnal v prostem času. Tudi v zasebnem življenju je bil dolžan skrbeti za ugled policije in se vzdržati prepovedanih ravnanj. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o pavšalno zatrjevani škodi in o neupoštevanju tožnikovega vestno opravljenega dela v času, ko naj bi toženka izvedela za tožnikovo ravnanje in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s tem, ko je storilcu nudil pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po četrtem odstavku 186. člena KZ-1, vsekakor kršil svoje delovne obveznosti, pogodbo o zaposlitvi in navodila ter pravila delodajalca, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

12. V točki 27. obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazložilo razloge, zaradi katerih je verjelo B. B. in C. C., da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do izteka odpovednega roka in je tako izpolnjen tudi ta pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je glede na delo, ki ga je opravljal tožnik in organ, kjer je bil zaposlen, njegova kršitev tako huda, da je tožena stranka dejansko upravičeno izgubila zaupanje vanj. Tožnik bi moral preprečevati in odkrivati kazniva dejanja, ne pa v njih sodelovati oz. pomagati pri njihovi izvršitvi.

13. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekiniti postopka do pravnomočne meritorne odločitve v kazenskem postopku. V individualnem delovnem sporu sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti delavca, ampak le o tem, ali ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Postopka tečeta neodvisno eden od drugega, in odločitev v kazenskem postopku nima vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu. Vse to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo in tožniku s tem niso bile kršene ustavne pravice, kot to navaja v pritožbi.

14. Prav tako je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo razloge, zaradi katerih toženi stranki ni naložilo, da na podlagi četrtega odstavka 226. člena ZPP predloži pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila s pripravljalno vlogo dne 29. 3. 2021. To ni bilo potrebno, saj dokumentacija v prilogah pod B20 in B21 ni nepregledna, jasno je, da toženka z njo dokazuje utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi, ta dokumentacija je bila priloga poročila o ugotovljenih kršitvah z dne 18. 5. 2020, kjer je na zadnji strani naveden povzetek dokumentacije, njen pomen pa je opisan v tem poročilu in vlogah tožene stranke. Tožniku tako ni bila odvzeta možnost izjave.

15. Tožnik sodišču tudi neutemeljeno očita, da je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP storilo tudi s tem, ko ni zaslišalo priče D. D. Razloge za to svojo odločitev je pojasnilo v točki 3 obrazložitve. Zaslišanja priče tožnik ni predlagal, pričo je predlagala tožena stranka in sicer v zvezi s postopkom ugotavljanja kršitev tožnika. Ker sta o tem izpovedali že priči G. G. in C. C., v spisu pa je kot dokaz priloženo poročilo o ugotovitvah tožnikovih kršitev (priloga pod B17), je bila izvedba tega dokaza nepotrebna. Priča tako ni bila predlagana v zvezi s tožnikovim delovanjem na področju odkrivanja drog, zato tožniku ni bila odvzeta možnost postavljati ji vprašanja s tega področja.

16. Kot izhaja iz navedenega, so pritožbene navedbe neutemeljene, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, posledično pa je tudi pravilno odločilo o stroških postopka.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške.