Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, višje sodišče pa je pritožbo tožene stranke (dolžnika) zavrnilo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Navaja, da OZ v prvem odstavku 427. člena ne določa, na kakšen način mora biti privolitev dana. Glede na 18. člen OZ se lahko volja za sklenitev pogodbe izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja – konkludentna ravnanja. Nižji sodišči sta se oprli na tretji odstavek, ki ne omejuje prvega odstavka, ki je v obravnavani zadevi aplikativna zgornja premisa. Tretji odstavek je le konkretizacija enega izmed možnih konkludentnih ravnanj, možna pa so še druga. Določba tudi ne omenja, na kakšen način mora biti upnik seznanjen. Ločevanje faze na „seznanitev s prevzemom“ in „privolitev v prevzem“ ni življenjsko niti skladno z OZ. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 1319/2012 in opozarja, da konkludentne privolitve res ne more biti, če upnik ni bil seznanjen s prevzemom, a je materialnopravno napačna interpretacija, da nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom to ni. Celotno upnikovo ravnanje kaže, da je vedel za prevzem in bil z njim seznanjen. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti vprašanje: 1. Ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika?“

3. Predlog je utemeljen.

4. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče ocenjuje, da so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni, zato je revizijo v skladu z drugim odstavkom 367.a člena ZPP dopustilo.

5. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).