Jedro

Tožnik navaja, da je zoper odločbo z dne 1. 4. 2009 dvakrat ustno ugovarjal, prvič na hodniku območne enote toženca, drugič pa se o tem ni pisal zapisnik. Takšnih ugovorov ni mogoče šteti kot vložitev pritožbe, zato je odločba z dne 1. 4. 2009 postala dokončna in pravnomočna in je sodišče tožbo na njeno odpravo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrže tožbeni zahtevek (pravilno: da se zavrže tožbo) v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe toženke z dne 1. 4. 2009 in na priznanje pravice do starostne pokojnine od 23. 1. 2009 (I. izreka izpodbijane sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke z dne 19. 4. 2011 ter priznanja pravice do starostne pokojnine od 23. 1. 2009 dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da sodišče v obrazložitvi tožbe nikjer ne navede, da je pravilno in pravočasno dne 31. 12. 2008 na ZPIZ, OE ... vložil zahtevek za pridobitev pravice do starostne pokojnine, nadalje, da je bilo že večkrat ugotovljeno, da je upravičen do starostne pokojnine od 22. 1. 2009 dalje. V 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče napačno ugotovilo, da se na odločbo z dne 1. 4. 2009 ni pritožil. Pravočasno je dal ustni odgovor in sicer odgovorni osebi, ki je vodila njegovo zadevo in vodji oddelka. Sodišče ju ni zaslišalo. Da tega ugovora ni v spisu toženke, je ta tudi kazensko odgovorna. Toženka je tako ravnala v nasprotju z lastnim zakonom, pritožnik pa je utrpel škodo v višini 15-mesečnih izplačil pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 23. 1. 2000 dalje in zahteva izplačila tudi za čas med 23. 1. 2009 in 1. 5. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 19. 4. 2011, s katero se je ugodilo pritožbi tožnika in odpravila odločba Območne enote ... z dne 29. 11. 2010 ter odločilo, da ima tožnik od 1. 5. 2010 dalje pravico do starostne pokojnine, katera mu bo odmerjena z odločbo Območne enote .... Z odločbo Območne enote ... z dne 29. 11. 2010 je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne. Sodišče je prav tako presojalo pravilnost odločbe toženke z dne 1. 4. 2009, s katero je toženka odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine.

Tožnik se izrecno pritožuje zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje del tožbe, ki se nanaša na odpravo odločbe toženke z dne 1. 4. 2009 ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 23. 1. 2009 dalje, zavrglo. Sodišče je namreč glede navedene odločbe ugotovilo, da tožnik zoper njo ni vložil pritožbe in je ta postala dokončna in pravnomočna. Glede tožnikovih navedb, da se je dvakrat oglasil pri toženki, kjer naj bi razčiščeval nepravilnosti v zvezi s to odločbo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v upravnem spisu toženke ni nobene zabeležke oziroma zapisnika o tem, da bi tožnik ustno podal ugovor oziroma pritožbo zoper navedeno odločbo in je tako pravilno štelo, da tožnik zoper izdano odločbo z dne 1. 4. 2009 ni vložil pritožbe tako, da je postala dokončna in pravnomočna.

Pritožbeno sodišče v zvezi z odločbo z dne 1. 4. 2009 ugotavlja, da je tožnik dne 1. 12. 2008 vložil zahtevo za pridobitev pravice do starostne pokojnine. O tem zahtevku je toženka odločila z odločbo z dne 1. 4. 2009 in odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja pokojninske dobe. Navedena odločba je bila tožniku vročena dne 5. 5. 2009, kakor je razvidno iz vročilnice pripete na navedeno odločbo. Odločba ima pouk o pravnem sredstvu, da lahko zoper to odločbo zavarovanec vloži pritožbo pri Območni enoti zavoda v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Pritožba, ki je takse prosta, se izroči neposredno ali pošlje po pošti Območni enoti, ki je izdala odločbo, lahko pa se da tudi na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Tako iz navedb tožnika pred sodiščem prve stopnje kakor iz njegovih navedb v pritožbi izhaja, da naj bi zoper to odločbo dvakrat pravočasno ustno ugovarjal. Tako pri strokovni sodelavki, ki je vodila postopek, kakor pri vodji območne enote. Pri tem je bil drugič „odpravljen“ na hodniku, prvič pa se ni zapisal zapisnik o njegovem ugovoru. Že iz navedb tožnika samega tako izhaja, da ni podal pritožbe, kakor je bil v pravnem pouku poučen. V kolikor bi želel podati pritožbo ustno na zapisnik, bi moral posebej pri toženki tudi zahtevati, da se sestavi zapisnik o pritožbi zoper odločbo z dne 1. 4. 2009. Sodišče prve stopnje bi resda moralo v zvezi s to odločitvijo izdati sklep in ne sodbe, kar pa po vsebini ne vpliva na samo odločitev.

To da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, da je tožnik 31. 12. 2008 vložil zahtevek za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne vpliva na samo odločitev, saj se navedeni zahtevek nanaša na odločitev toženke in izdajo odločbe z dne 1. 4. 2009, ki pa je postala pravnomočna.

Pravilno tožnik navaja, da je pogoje za starostno pokojnino izpolnjeval že v letu 2009, vendar je toženka ob upoštevanju 2. odstavka 157. člena pravilno priznala izplačevanje starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje, glede na to, da je tožnik vložil svoj zahtevek dne 15. 10. 2010. Drugi odstavek 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določa, da osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke z dne 19. 4. 2011 ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 23. 1. 2009 dalje.

V kolikor tožnik šteje, da mu je toženka povzročila škodo, ker je ravnala v nasprotju z zakonodajo, lahko takšno škodo od toženke tudi uveljavlja, saj zavod v skladu z 267. členom ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Obligacijskega zakonika. Da bi tožnik takšen zahtevek do toženke postavil, iz dokumentacije ni razvidno.

Čeprav je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, po 313. členu in 287. členu ZPP pridržano sodišču, ne gre za prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tudi določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo ali če sodišče razumno oceno, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugotovitvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke je več. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti, če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zaradi tega ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da se zaslišita odgovorna oseba, ki je vodila zadevo tožnika pri izdaji odločbe z dne 1. 4. 2009 in vodje oddelka. Tožnik je namreč v zvezi s svojimi ugovori jasno navedel, da se prvič ni pisal zapisnik o njegovem ugovoru, drugič pa je bil odpravljen na hodniku. Takšnih ugovorov pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot vložitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da bi tožnik v primeru molka organa moral ravnati v skladu z 2. odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da če pristojni drugostopenjski organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi njena pritožba bila zavrnjena. V skladu z določbo 249. člena ZPIZ-1 se subsidiarno glede odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Ta pa v 256. členu določa, da mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki brž ko je to mogoče, najkasneje v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.