Jedro

Zavarovanec je na podlagi 288. člena ZPIZ v zvezi z 210. členom ZOR dolžan zavodu vrniti prejete zneske pokojninskih dajatev, do katerih ni bil upravičen. V pritožbenem postopku ne more uveljavljati novih dejstev, če hkrati ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti vsaj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 413.199,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1997 dalje do plačila, ker je zaključilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 288. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z 210. členom ZOR.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe in predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Poudarja, da naj mu odločba št. 36-580.444 z dne 8.10.1993 nikoli ne bi bila vročena, zato je to dejstvo napačno ugotovljeno oz. dejansko stanje ni popolno razčistilo, ker ni upoštevano, da je leta 1993 zaprosil za podaljšanje izplačevanja družinske pokojnine zaradi služenja vojaškega roka, za čas odsotnosti zaradi zdravljenja in za obdobje do konca rednega študija. Sicer pa naj bi sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo in sicer 82. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem mu je bila družinska pokojnina dejansko izplačana v študijskem letu 1993/94 in 1994/95, ker se je redno šolal, zato bi bilo vsako omejevanje te pravice le do 26. leta starosti neustavno oz. v nasprotju z 12., 14., 56. in 57. členom Ustave RS. Sklicuje se tudi na 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in poudarja, da je tožeča stranka dolžna poslovati kot dober strokovnjak. Ker ji je za študijsko leto 1994/95 poslal potrdilo o šolanju, naj bi morala vedeti, da je plačala nekaj, kar ni bila dolžna, zato tega tudi ni upravičena zahtevati nazaj.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ne gre spor zaradi presoje zakonitosti odločbe št. 36-580.444 z dne 8.10.1993, s katero je bila tožencu ponovno odmerjena družinska pokojnina od 1.10.1993 in hkrati izrečeno, da se mu dajatev izplačuje do 13.6.1994. Gre za spor o verzijski terjatvi zaradi preplačila družinskih pokojnin po 13.6.1994 do 31.8.1995 na podlagi 288. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ-92) v zvezi z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOR). Že iz tega razloga in zaradi prekluzije navajanja novih dejstev v pritožbenem postopku v smislu 337. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) trditev toženca, da upravne odločbe z dne 8.10.1993 ni prejel vse do vročitve tožbe v tem socialnem sporu, ni upoštevna. Tudi sicer kaj takega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. V odgovoru na tožbo (list. št. 4 v sodnem spisu) je celo izrecno zapisal, da med študijem ni bil pozoren na datume, navedene v odločbi. Sicer pa ni izkazano, da bi toženec zoper navedeni posamičnih upravni akt uveljavljal pravno sredstvo - pritožbo, če naj bi mu bila odločba res vročena šele med tem socialnim sporom. Zato je pravno irelevatno njegovo sklicevanje na 82. člen cit. ZPIZ-92, navedbe o opravičenosti do družinske pokojnine v času rednega šolanja po dopolnjenem 26. letu starosti ter protiustavnem omejevanju pravice v času rednega študija, pa za pritožbeno rešitev niso odločilne.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le dejstvo, da toženec po pravnomočni odločbi z dne 8.10.1993 do družinske pokojnine od 13.6.1994 dalje ni bil upravičen. Ker mu je bila dajatev izplačevana do 31.8.1995, je neupravičeno prejete zneske na podlagi 288. člena ZPIZ-92 v zvezi z 210. členom ZOR dolžan vrniti. Gre za verzijo, ne pa terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati na krivdno ravnanje tožeče stranke, ker da ni postopala kot dober strokovnjak. Po 211. členu ZOR sicer tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati vračila, razen če si je takšno pravico pridržal ali če je plačal nekaj, da bi se izognil sili, vendar iz dokaznega gradiva v sodnem spisu ne izhaja, da bi tožeča stranka vede izplačevala družinsko pokojnino tožencu za čas, ko do nje ni bil upravičen in na ta način pristala v svoje prikrajšanje oz. toženčevo neupravičeno obogatitev.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) je sodišče hkrati odločilo, da trpi toženec sam svoje stroške postopka. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je glede na 12. A člen Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90, s poznejšimi spremembami) v zvezi s 1. odst. 169. člena ZPP, pristojno odločati sodišče prve stopnje.