Jedro

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec zato, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka, ampak je moral vse dni v tednu opravljati delo. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 446,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka do plačila (točka II izreka), vse v osmih dneh pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da terjatev tožnika po pravni naravi predstavlja odškodnino. Kljub nesklepčnosti tožbe, ko tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal elementov odškodninske odgovornosti, je sodišče tožniku prisodilo odškodnino, pri čemer iz sodbe niso razvidni razlogi glede ugotovitve obstoja posameznih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sklicevanje sodišča na ustaljeno sodno prakso ne zadostuje. Tožniku se premoženje zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v ničemer ni zmanjšalo niti ni utrpel izgube na dohodku, tako da mu škoda ni nastala. Plača na misiji je določena v skladu z določili Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tožniku za čas misije pripada le fiksno določena plača in zgolj dodatki ter nadomestila, ki jih določa uredba. Nobena druga izplačila mu ne pripadajo, saj uredba med plačili ne predvideva možnosti izplačila denarnega zneska za neizrabo kakšne delovnopravne pravice v času opravljanja nalog na MOM, posledično pa tudi višina vtoževane terjatve ne more biti oprta na merila in kriterije po uredbi, saj bi bila s tem javna sredstva nedopustno obremenjena. Tožena stranka opozarja na 16. člen ZJU, po katerem delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožniku ne more pripadati niti neko plačilo za delo na sedmi dan v tednu, ki naj bi ga opravil poleg redne tedenske delovne obveznosti, saj je dejansko plačan za 24 ur za vse dni v tednu v času misije. Zato vtoževanega plačila oziroma zatrjevanega prikrajšanja ne more uveljavljati niti v smislu odškodninskega zahtevka. Če naj bi šlo za nadomestilo, pa iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, za kakšno nadomestilo gre, saj v uredbi taka nadomestila niso določena. Pravna podlaga za prisojo kakršnih koli denarnih zneskov tožniku ne obstaja, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožena stranka je predložila evidence delovne obremenjenosti (pregled angažiranosti pripadnikov SVNKON ... KFOR), o njihovi naravi in verodostojnosti pa sta prepričljivo izpovedali priči A.A. in B.B.. Zato ni nobenega dvoma, da odražajo dejansko obremenjenost in izrabo tedenskega počitka pripadnikov na misiji, torej tudi tožnika. Ni jasno, zakaj je sodišče bolj verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik in ki so tudi sami tožniki v istovrstnih sporih zaradi plačila odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, kot pričam A.A. in B.B., pri čemer niti ni prepričljivo pojasnilo, zakaj jim ni sledilo. Sodišče je povsem zanemarilo predložene listinske dokaze - evidence, o katerih sta pričala tudi B.B. in A.A., zaradi pričanja tožnika in njegovih sodelavcev. Ocena dokazov je površna in pavšalna.

Da je bil tožniku zagotovljen prost dan, pomeni, da z nalogami ni bil obremenjen, režim obnašanja pa je na območju, kjer ne vlada mir, omejen. Zato so pripadniki vseh vojsk prvenstveno zaradi njihove lastne varnosti dolžni tudi na prosti dan, v kolikor se gibljejo zunaj svojih prostorov, spoštovati pravila baze, ki v veliki večini zahtevajo nošenje uniforme, kar pa samo po sebi ne pomeni, da vojak ni imel tedenskega počitka. Omejitev prostih izhodov oziroma zapuščanje baze iz varnostnih razlogov ne more pomeniti nemožnosti tedenskega počitka. V skladu z omejitvami, ki izhajajo iz narave misije, je določena višja plača pripadnikov, ki so upravičeni tudi do dodatka za nevarnost ter za nevarne naloge. Logično je, da pripadniki na misiji baze niso smeli zapuščati po svoji volji, tožena stranka mora ves čas vzdrževati in zagotavljati varnost življenja in delovanja slovenskih pripadnikov, pa tudi urejeno koriščenje prostega časa. Počitek je bil tožniku zagotovljen, čeprav se je pri življenju v vojaški bazi moral soočiti z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije. To pa ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR-1. Odločitev sodišča je v nasprotju s predloženimi listinami - mesečnimi evidencami delovne obremenjenosti, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tožniku zagotovila 20 dni tedenskega počitka, v času pred izrabo oziroma po vrnitvi s posebnega dopusta od 1. 7. 2013 do 25. 7. 2013. Tožnik v tednu, v katerem je začel opravljati vojaške naloge v tujini, še ni bil upravičen do dneva tedenskega počitka, tako da bi bila do koriščenja posebnega misijskega dopusta tožnik upravičen le do 14 dni tedenskega počitka, v tednu, ko se je vrnil s posebnega dopusta, pa tožnik ni bil upravičen do dneva počitka, ker ni cel teden opravljal dolžnosti, pa mu je tožena stranka 28. 7. počitek omogočila. Prav tako tožnik ni bil upravičen do prostega dne ob zaključku napotitve na misijo, saj se je 22. 9. 2013 že vračal v domovino, tako da bi bil od vrnitve s posebnega dopusta do konca misije upravičen še do 7 dni tedenskega počitka, skupaj torej do 21. dni in ne do 22 dni, kot je tožniku priznalo sodišče. Ker je tožena stranka tožnika, kot izhaja iz evidenc, zagotovila počitek v trajanju 20 dni, bi bil eventaualno upravičen le še do odškodnine za en dan.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil kot pripadnik Slovenske vojske na misiji KFOR v času od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013. V času misije je bil na dopustu od 1. 7. 2013 do 25. 7. 2013. Za čas napotitve na misijo uveljavlja plačilo nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabe prostih dni tedenskega počitka.

7. Glede pravice do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, oziroma na stališča, zavzeta v zadevi opr. št. Pdp 424/2015 z dne 12. 11. 2015 in v drugih odločbah pritožbenega sodišča. Sodna praksa v zvezi z navedenim vprašanjem izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov "delovni čas" in "počitek" v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

8. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v 97.f členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo "praviloma". Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Glede na zgoraj navedene pravne podlage ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na naravo dela na misiji. Delo na misiji ne more biti izgovor za to, da tožena stranka z določenimi zadolžitvami oziroma omejitvami omejuje delavca pri tedenskih počitkih. Bistveno je, da kljub naravi dela na misiji, zvišani stopnji ogroženosti oziroma nevarnosti zaradi opravljanja nalog na kriznih območjih, delavcem pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur, česar pa tožena stranka tožniku ni zagotavljala.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v navedenem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku na misiji KFOR v letu 2013 ni zagotavljala prostega tedenskega počitka v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedi tožnika in prič C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., da so morali pripadniki SV na misiji vsakodnevno opravljati vaje in druge zadolžitve, ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni imel nobenega prostega dne, namenjenega za tedenski počitek, v smislu 156. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so si nadrejeni vseskozi prizadevali, da vojaki ne bi bili preobremenjeni, vendar pa je pravilno zaključilo, da neizvajanje operativnih nalog na terenu oziroma zadrževanje v vojaški bazi KFOR še ne pomeni počitka. Pripadniki so morali biti ves čas v službenih oblačilih in dosegljivi po telefonu. Glede na to ni mogoče za noben konkretno opredeljen datum zaključiti, da je bil tožnik neprekinjeno prost 24 ur. V zvezi z evidencami, na katere se sklicuje tožena stranka tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni bistveno, ali so tožnik oziroma priče ugovarjale zoper evidence, saj podatki v evidencah ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na prepričljivi izpovedi tožnika in zgoraj navedenih prič. Pripadnikom SV na misiji ni bil zagotovljen tedenski počitek v skladu s 156. členom ZDR. Izpoved poveljnika kontingenta A.A. ne more biti odločilna, saj je svoje naloge izvajal v H., in je bil z okoliščinah dela tožnika seznanjen le preko poročil v spornih obrazcih, in zato ni mogel tako podrobno poznati vseh tožnikovih zadolžitev, ki so jih bolj prepričljivo in bolj natančno v svojih izpovedih pojasnile priče C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. ter sam tožnik. Tudi B.B. ni bil vsakodnevno v stiku s tožnikovo enoto, zato tudi njegova izpoved ne more vplivati na drugačno dokazno oceno od izpodbijane.

10. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec zato, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka, ampak je moral vse dni v tednu opravljati delo. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje zmotna zato, ker naj ne bi bili izkazani elementi odškodninske odgovornosti. Vsi elementi so nedvomno izkazani - podano je tako protipravno ravnanje tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila izrabe tedenskega počitka v skladu s predpisi, kot tudi škoda, ki je nastala tožniku, ker ni bil prost, ampak je moral na dneve, ko bi moral izrabiti tedenski počitek, delati, pa tudi vzročna zveza. Gre za primere, podobne primerom odškodninske odgovornosti delodajalca delavcu za neizrabo letnega dopusta, ko mora delodajalec delavcu plačati odškodnino (po splošnih načelih civilnega prava) v višini nadomestila plače, če delavec letnega dopusta ni mogel izrabiti po delodajalčevi krivdi. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti nesprejemljivo pa je stališče, da naj ne bi bilo pravne podlage za prisojo kakršnih koli denarnih zneskov tožniku iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka, ker po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami tožniku za čas misije pripada le fiksno določena plača z dodatki ter nadomestila, ki jih ta uredba določa, nikakršna druga izplačila pa ne. Sklicevanje na navedeno uredbo je neutemeljeno, saj tožnik ne uveljavlja terjatve iz naslova plače. Seveda pa je - glede na predpise o plačah v javnem sektorju, vključno s citirano uredbo - zmotno tudi stališče, da naj bi bil tožnik dejansko plačan za 24 ur za vse dni v tednu v času misije in da mu tudi iz tega razloga ne more pripadati nobeno plačilo za delo na sedmi dan v tednu, ki naj bi ga tožnik opravil poleg redne tedenske delovne obveznosti. Plača je namreč tudi za pripadnike SV na misiji določena za povprečno 174-urno mesečno delovno obveznost. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini tožbenega zahtevka, ob upoštevanju tožnikove plače na misiji, ki je znašala 3.134,53 EUR in urne postavke 18,01 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik z delom na misiji pričel 22. 3. 2013 in da je do 1. 7. 2013, to je do odhoda na posebni dopust, opravljal delo 14 celih tednov, od njegove vrnitve v bazo po dopustu pa do odhoda domov 22. 9. 2013 pa nadaljnjih 8 tednov. Zato je tožnik upravičen do odškodnine za 22 dni pripadajočih, a neizrabljenih dni tedenskega počitka. S tem v zvezi so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo tožniku 20 dni tedenskega počitka zagotovljenih glede na evidence tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da tožena stranka v celotnem spornem obdobju pravice do tedenskega počitka tožniku ni zagotovila. Prav tako ne drži, da tožnik ne bi bil upravičen do tedenskega počitka za zadnji teden zato, ker naj bi se 22. 9. 2013 vračal v domovino. Tudi ta dan je običajen delovni dan, zato ni nobenega razloga, da za zadnji teden pred odhodom z misije tožnik ne bi bil upravičen do tedenskega počitka v skladu s citiranimi predpisi.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato tudi tožnik sam krije stroške odgovora, saj teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).