Jedro

Ker tožena stranka kljub temu, da se je pogajala s tožečo stranko, ni z njo sklenila najemne pogodbe za zemljišče, na katerem naj bi opravljala obrt avtoodpada, ki ga je odkupila v upanju na sklenitev te najemne pogodbe, za 15.000 DEM od prodajalcev, za katere trdi, da nista solventna, tožena stranka ni dolžna plačati tožeči stranki tega zneska kot škodo, ki naj bi jo povzročila tožeči stranki zaradi opustitve sklenitve najemne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku R. Z. 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po uradnem tečaju Narodne banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge v DEM na vpogled, ki teko od vložitve tožbe do plačila v 15 dneh, vključno z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je bilo naloženo, da mora prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 282.155,00 SIT. O podrejenem tožbenem zahtevku bo sodišče odločalo, če bo zavrnitev zahtevka proti prvi toženi stranki pravnomočna. Zoper zavrnilno sodbo se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da je bila njegova ocena dokazov zmotna. Da je bila brezpogojno zagotovljena sklenitev najemne pogodbe, izpovedujejo vsi zaslišani, razen S., direktorja prvotožene stranke. Zakaj je sodišče verjelo njemu, je obrazložilo, ni pa razvidno, zakaj ni verjelo priči J. Z.. Priča J. S.je govoril kot oseba, ki o stvari odloča, ne da bi se moral prej posvetovati. Ta je dal tudi zagotovilo P.E. da je podaljšanje najema možno, pri tem pa ni važno ime najemnika. E.je izjavo S. interpretiral kot zagotovilo, ne pa kot obljubo sklenitve najemne pogodbe. Zato predlaga, da se priča E.ponovno detaljno zasliši. Ker je S. zagotovil, da bo s tožnikom sklenil najemno pogodbo in da jo bo poslal v podpis, je bistveno, zakaj je prvotožena stranka odstopila od zagotovila. Vzpostavitev karantene kot razlog za naknadno spremembo poslovne odločitve, je razlog znotraj prvotožene stranke, ki ne vpliva na zunanja razmerja. Tudi ZDEN ni bil razlog za odstop od pogodbe, saj je 88. člen ZDEN direktor S. razlagal tako, da se najemna pogodba lahko sklene, ne sme pa se nepremičnina odtujevati. Ker je tožniku direktor izrecno zagotovil, da bo najemna pogodba sklenjena in je tudi dobro vedel, zakaj tožnik potrebuje njegovo zagotovilo, tudi ne pride v poštev deljena odgovornost na strani tožnika. Ta je utemeljeno verjel v poštenost in poslovnost udeleženca posla, saj je direktor prvotožene stranke užival v okolju nesporen ogled. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in prizna stroške pritožbe, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Konkretnih drugih procesnih kršitev pa tožeča stranka ni navedla, saj je ta pritožbeni razlog uveljavljala le pavšalno. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in da je očitek, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, neutemeljen. Zakaj je bila za prvostopenjsko sodišče prepričljiva izpovedba direktorja J. S., je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče oceno tega dokaza v celoti sprejema, tako kot tudi vseh ostalih drugih dokazov. Prav razlogi zakaj je verjelo J. S., da ni bilo dano popolno zagotovilo za sklenitev najemne pogodbe in da je bil izgovorjen rok za to, istočasno izključujejo, da bi prvostopenjsko sodišče verjelo Z.. Zakaj Z. ni verjelo, res ni posebej obrazloženo, dejstvo pa je, če je verjelo prvemu, potem ni moglo verjeti drugemu, ki je izpovedoval drugače. Če tega ni posebej zapisalo, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pa tudi šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo sporočilo inšpektorja P. E. o poizvedbah pri direktorju Stariču glede možnosti podaljšanja najemne pogodbe z drugotoženo stranko. Zato je povsem nepotrebno dopolnjevati dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem priče P. E., ki je bil o tem že izčrpno zaslišan (list. št. 38 in 39 spisa), saj se je ta informacija nanašala izključno na A. K., kot je priča decidirano povedala, o razgovoru pri direktorju S. pa je ta priča vedela le iz pripovedovanja A. K.. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je informacijo oziroma sporočilo inšpektorja E. tožnik napačno razlagal, ko je trdil, da je direktor S. zagotovil, da bo z njim sklenjena najemna pogodba. Glede na ugotovitev, da se je E. informiral le o podaljšanju najemne pogodbe za K., ne pa za sklenitev najemne pogodbe s tožnikom, je jasno, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na to sporočilo E., oziroma s strani direktorja S. dano mu zagotovilo, da je najemno pogodbo moč podaljšati, saj tedaj direktor S. o tožniku še ni nič vedel, ker se je šele kasneje skupaj s K. pri njem oglasil v zvezi z najemno pogodbo. V tem pogledu se zato ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da ni važno ime najemnika, saj se pogodbeni stranki lahko svobodno odločata o tem, katera in s kom bo sklenila pravni posel. Ker pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da direktor S. tožniku ni zagotovil sklenitve najemne pogodbe, ki jo bo dobil v 3 dneh, ampak je le obljubil dokončen odgovor glede najemne pogodbe, iz razlogov, ki jih je obširno in prepričljivo obrazložilo, pa so pravno irelevantni tudi vsi drugi pomisleki pritožbe, ki se tičejo bodisi razlogov, zakaj prvotožena stranka ni sklenila najemne pogodbe ter morebitne deljene odgovornosti na strani tožeče stranke, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo posebej odgovarjalo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj ni podanih pogojev za uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na podlagi katerih bi se lahko ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Po 3. odst. 30. člena ZOR za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom sklenitve pogodbe, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo, vendar dejanski stan za uporabo tega predpisa ni podan. Soglašati je z zaključkom sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni brez utemeljenega razloga odklonila sklenitev najemne pogodbe, saj je prav v času dogovarjanja v roku 3 dni, kot si jih je pridržal direktor S., dejansko bila ugotovljena potreba po prostorih, ki naj bi se jih dalo v najem, in sicer za organiziranje živinorejske proizvodnje oziroma karantene, do česar pa kasneje ni prišlo, ker je bil vložen denacionalizacijski zahtevek prav za te nepremičnine, ki so tudi že vrnjene. Da pa so bile te nepremičnine denacionalizirane, je bilo znano obema strankama. Prvotožena stranka zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne odgovarja za škodo, ker ni sklenila s tožečo stranko najemne pogodbe, ko se je z njo pogajala. Če je tožeča stranka drugemu tožencu izplačala celotno kupnino 15.000 DEM, ne da bi počakala na samo sklenitev najemne pogodbe, je pač to kupnino izplačala na svojo ogovornost, ki je ni mogoče naprtiti prvotoženi stranki. Plačilo kupnine drugotoženi stranki ob tem, da pogodba s prvotoženo stranko o najemu, ki naj bi bila bistvena za sklenitev kupoprodajne pogodbe z drugotoženo stranko, po prepričanuju pritožbenega sodišča tudi ne pomeni tiste škode, za katero bi odgovarjala stranka, ki se je pogajala z namenom sklenitve pogodbe, pa bi potem brez utemeljenega razloga to opustila. Ne glede na to pa je tudi vprašljivo, ali je tožeči stranki sploh nastala škoda, ob tem, da ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, ki pa se ni uresničil in tako ni veljavno nastala, zaradi česar bosta lahko stranki vse kar sta druga drugi dali, lahko zahtevali nazaj. Prvotožena stranka pa tudi ne odgovarja po 1. odst. 153. člena ZOR, na katerem tudi tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, saj dejanska podlaga tožbe uporabo tega člena izključuje. Pritožbeno sodišče je zato glede na vse navedeno pritožbo tožeče starnke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP. Tožeča stranka bo morala tudi sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).