Jedro

Tožena stranka o tožničini vlogi za dodelitev BPP ni odločila v smislu drugega odstavka 207. člena ZUP, ki se v postopku brezplačne pravne pomoči uporablja glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZBPP. Prav tako njena odločitev, oprta na presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ni v skladu s kriteriji, kot so določeni v tretjem odstavku 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 10/2014 z dne 7. 3. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prosilkino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljeno. Pojasnila je, da mora prosilec za dodelitev BPP v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izpolnjevati dva pogoja, finančno premoženjski kriterij oziroma subjektivni kriterij in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 891/2013 je ugotovila, da je prosilka vložila tožbo zoper A.A. in Banko B. d.d., zaradi ničnosti Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 700/08 v notarskem zapisu z dne 4. 9. 2008, v delu, ki se nanaša na njen solastni del nepremičnine z identifikacijsko številko …. v k.o. …., do idealne 1/2. Prav tako iz navedenega spisa izhaja, da je sodišče prosilki poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 3. 1. 2014 v višini 2.559,00 EUR. Prosilkina pooblaščenka je 6. 1. 2014 na Okrožnem sodišču podala predlog za podaljšanje roka za plačilo sodne takse, ki ga je sodišče 27. 1. 2014 s sklepom opr. št. P 891/2013 zavrnilo. Pojasnilo je, da ima rok za plačilo sodne takse, ki je določen v prvem odstavku 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ST-1) in znaša 15 dni, naravo (nepodaljšljivega) zakonsko določenega roka. Zoper navedeni sklep je prosilka vložila pritožbo in se spis te zadeve trenutno nahaja na Višjem sodišču v Celju. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je prošnja za dodelitev BPP do odločitve o pritožbi preuranjena in dodelitev BPP v tej fazi pravdnega postopka ni razumna, saj je nadaljnji potek obravnavanega pravdnega postopka odvisen od rešitve pritožbe.

2. Tožena stranka je v nadaljevanju izpodbijane odločitve pojasnila tudi, da je institut oprostitve plačila sodnih taks od 1. 10. 2008 dalje urejen v ZST-1, odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je bilo z novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) preneseno izključno na sodišče, pred katerim teče postopek. Na podlagi tega lahko prosilka za oprostitev plačila sodne takse zaprosi le pred sodiščem, pred katerim je v teku postopek, ne pa v okviru postopka dodelitve BPP. Zaradi tega bi morala prosilka že v tožbi zaprositi za oprostitev plačila takse, česar ni storila, saj iz tožbe z dne 28. 12. 2013 izhaja, da je za oprostitev plačila sodne takse zaprosila s prošnjo za BPP, ki pa jo je Okrožno sodišče v Celju 3. 1. 2014 odstopilo v pristojno reševanje toženi stranki.

3. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dne 18. 12. 2013 je tožbi priložila tudi prošnjo za dodelitev BPP, v obsegu oprostitve stroškov postopka na prvi in drugi stopnji ter prošnji priložila vse potrebne listine, vlogo pa je na podlagi poziva tožene stranke z dne 6. 1. 2014 dopolnila s podatki o željeni vrsti, obliki in obsegu BPP. Ker je za BPP zaprosila ob vložitvi tožbe, njena prošnja za dodelitev BPP ni preuranjena. V zvezi z izpolnjevanjem objektivnega pogoja za dodelitev BPP je tožena stranka v postopku odločanja sicer vpogledala v spis Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 891/2013, vendar ni presojala objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP. Svojo odločitev je namreč oprla na odločitev pritožbenega sodišča, ki bo odločalo o pritožbi tožnice zoper sklep v zvezi z odmero sodne takse v pravdnem postopku P 891/2013. Tako o vloženem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločil nihče, niti Organ za BPP Okrožnega sodišča v Celju, niti Okrožno sodišče v Celju, kar ni zakonito in pravilno. Iz navedenega razloga je bila odločitev tožene stranke, ki je njeno vlogo za dodelitev BPP štela kot preuranjeno, nepravilna in nezakonita ter je s tem tožnici povzročila nove in nepotrebne stroške zastopanja, ki jih že tako ali tako ne more plačati. Glede na to, da v izpodbijani odločbi tožena stranka ni presojala niti objektivnega, niti subjektivnega kriterija, odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb upravnega postopka in nezakonita.

4. Pojasnjuje tudi, da je v prošnji za dodelitev BPP zaprosila tudi za oprostitev stroškov postopka. Po prvem odstavku 151. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) med stroške postopka sodijo tudi sodne takse. Če pa je že sodišče prve stopnje štelo, da bi bilo treba predložiti tudi izjavo o premoženjskem stanju po drugem odstavku 12. člena ZST-1, pa bi moralo predlagateljico pozvati na dopolnitev. Glede na navedeno bi tožena stranka prošnjo tožeče stranke morala vsebinsko obravnavati in o njeni prošnji meritorno odločiti, pri tem pa upoštevati vse priložene listine in tožničine vloge. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravnem spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči se upoštevajo določbe ZBPP, ki v 24. členu kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (vsebinski pogoj). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje kot preuranjene utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnica zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Celju zavrnilo njeno prošnjo za podaljšanje roka za plačilo sodne takse, vložila pritožbo na Višje sodišče v Celju, ki o pritožbi še ni odločilo. Zavzela je stališče, da dodelitev BPP v tej fazi postopka ne bi bila razumna, ker je nadaljnji potek postopka odvisen od rešitve pritožbe.

9. Sodišče soglaša z obrazložitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na razlago pristojnosti za odločanje o oprostitvi sodnih taks. Upravno sodišče je namreč že v obrazložitvi sodbe I U 516/2013 z dne 14. 5. 2013, ki jo sodišče v delu, ki se nanaša na razlago v tej zadevi spornega vprašanja, v celoti povzema v obrazložitev svoje sodbe, pojasnilo: „Tako se po določbah petega odstavka 26. člena ZBPP BPP lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči, predvsem kot oprostitev plačila tistih stroškov, ki so našteti v nadaljevanju. Med stroški iz prvih treh točk, v katerih so stroški izrecno našteti, sodnih taks nedvomno ni najti. Pač pa iz nadaljnje 4. točke petega odstavka sledi, da je mogoče prosilca oprostiti tudi „drugih stroškov postopka“. Tako se po določbah petega odstavka 26. člena BPP lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči, predvsem kot oprostitev plačila tistih stroškov, ki so našteti v nadaljevanju. Med stroški iz prvih treh točk, v katerih so stroški izrecno našteti, sodnih taks nedvomno ni najti. Pač pa iz nadaljnje 4. točke petega odstavka sledi, da je mogoče prosilca oprostiti tudi „drugih stroškov postopka“. Med temi stroški in s tem med stroški, za plačilo katerih se lahko dodeli BPP, bi se glede na citirano zakonsko besedilo torej lahko znašle tudi sodne takse, ki se po določbah ZPP uvrščajo med stroške pravdnega postopka, še zlasti zato, ker tudi ostali „stroški v postopku pred sodišči“ iz petega odstavka, ki so sicer izrecno našteti v prvih treh točkah, niso našteti izčrpno, temveč zgolj primeroma. Vendar pa omenjena jezikovna razlaga zakona v konkretnem primeru ni odločilna. Razorožuje jo namen zakonodajalca, ki je obstajal ob spremembi ZBPP, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 23/2008, s katero je bilo prvotno v 1. točki izrecno navedeno plačilo sodnih taks kot možna oblika BPP izpuščeno oziroma črtano iz zakonskega besedila in pri tem s strani predlagatelja zakona pojasnjeno, zakaj je to storjeno. To pa zato, „ker bo oprostitev plačila sodnih taks urejena s predvideno novelo zakona, ki ureja sodne takse in v predvidenih novelah postopkovnih zakonov in da zato ne bilo prihajalo do podvajanja oprostitev plačila sodnih taks“ (Poročevalec Državnega zbora, EVA: 2007-2011-0003 z dne 20. 12. 2007). Oprostitev plačila sodnih taks je bila nato dejansko urejena z novelo ZST-1 kot specialnega predpisa, ki ureja sodne takse, in sicer v 12. členu, s to določbo pa je pristojnost za odločanje o oprostitvi izrecno omejena na sodišče, ki sodi v konkretni zadevi. To pa pomeni, da je prenehala obstajati možnost, da bi se oprostitev plačila sodnih taks še naprej uveljavljala tudi po določbah ZBPP. „

10. Ne glede na obrazložitev iz 9. točke te sodbe, pa po mnenju sodišča odločitev tožene stranke ni v skladu s podatki upravnega spisa. Tožnica je namreč prošnjo za dodelitev BPP, na predpisanem obrazcu ZST-1, vložila istočasno z vložitvijo tožbe 18. 12. 2013. Tej prošnji, ki jo je izpolnila zase in svojega mladoletnega sina, je priložila podatke o višini prejemkov in odločbo o denarni socialno pomoči, ki jo je izdal Center za socialno delo v Celju, št. 1231-8243/2013-54/2 z dne 17. 9. 2013. Prošnji je bila priložena tudi izjava o skupnem gospodinjstvu, dne 9. 1. 2014 in dne 21. 1. 2014 pa je tožnica, na podlagi poziva tožene stranke, prošnjo za dodelitev BPP dopolnila z izjavo, da naproša za BPP v obsegu oprostitve plačila sodnih taks in sodnih stroškov (tudi morebitne izvedenine), tako za postopke na prvi ter drugi stopnji, ter za kritje stroškov zastopanja. Glede na vsebino tožničine vloge za dodelitev BPP sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožničini vlogi za dodelitev BPP ni odločila v smislu drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku brezplačne pravne pomoči uporablja glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZBPP. Prav tako njena odločitev, oprta na presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ni v skladu s kriteriji, kot so določeni v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Iz navedenih razlogov izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).