Jedro

Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.

Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba v zvezi s sklepom o popravi sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer tožnica zahteva odpravo odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 25. 10. 2013 in dodelitev varstvenega dodatka v višini 97,80 EUR mesečno (I. točka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka) in odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. točka). S sklepom o popravi sklepa in sodbe pa je sklenilo, da se v sklepu in sodbi opr. št. II Ps 210/2014 z dne 30. 3. 2015 v I. točki izreka sklepa in sodbe popravi št. odločbe ... tako, da se pravilno glasi: „...“.

2. Zoper sklepa in sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da sta izpodbijana akta v nasprotju z veljavno zakonodajo, ker tožena stranka ni v roku podala odgovora na tožbo in predložila upravnega spisa. Zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Očita pristranskost sodnice, ker je zavrnila zaslišanje predlaganih prič. Očita pa tudi nedoslednost pri upoštevanju procesnih predpostavk. Navaja, da obstoji pravnomočna sodba, da se rekreacijski dodatek ne upošteva. Zato vztraja, da je upravičena do varstvenega dodatka v višini 98,81 EUR. V zvezi z odškodnino pa vztraja, da obstoji naklepno ravnanje tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izda zamudno sodbo in odpravi odločbo Centra za socialno delo A. z dne 25. 10. 2013 in odloči, da je upravičena do varstvenega dodatka v višini 98,81 EUR. Prizna pa naj se ji tudi odškodnina v višini 1.500,00 EUR in povrnejo stroški postopka v višini 25,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Po določbi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Glede na 72. člen ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta (prvi odstavek). Stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh (drugi odstavek 72. člena ZDSS-1).

6. Stranka lahko torej tožbo vloži tudi v primerih tako imenovanega molka organa. Da lahko pride do molka organa in posledično do dopustne tožbe, morajo biti izpolnjene zahteve, določene v citirani določbi 72. člena ZDSS-1, torej da odločba ni izdana v zakonitem roku oziroma, da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Šele pod temi pogoji je tožba dopustna in sicer, kot da je izdana zavrnilna odločba. V nasprotnem primeru, če je tožba vložena ne da bi bili izpolnjeni navedeni pogoji, jo sodišče kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1 zavrže. 7. Glede na navedeno je za ugotovitev, ali je tožba dopustna, potrebno ugotoviti, ali je potekel predpisani rok za izdajo odločbe, ali je bila po preteku roka za izdajo odločbe vložena nova zahteva in ali je ob vložitvi tožbe od nove zahteve preteklo nadaljnjih 7 dni. Prav izpolnitev slednjih pogojev, torej da bi tožnica vložila novo zahtevo in da je ob vložitvi tožbe od nove zahteve že preteklo 7 dni, pa tožnica tekom sodnega postopka ni dokazala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica dne 18. 11. 2013 pri toženi stranki vložila pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 25. 10. 2013, na pritožbo tožnice pa tožena stranka ni odgovorila v zakonitem roku. Tožnica je na glavni obravnavi dne 30. 3. 2015 sicer navajala, da je toženi stranki poslala novo pisno zahtevo, da mora ta odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh, vendar pa tega ni z ničemer dokazala in tega niti v pritožbi ne zatrjuje.

8. Ker tožnica ni postopala skladno z določbo 72. člena ZDSS-1, niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po navedeni določbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in skladno z določbo 75. člena ZDSS-1, pravilno tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo dopustnost tožbe, vložene dne 28. 1. 2014 in ob ugotovitvi, da gre za nedopustno tožbo, zadeve ni obravnavalo vsebinsko, torej, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka v višini 97,80 EUR mesečno. Zato so za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne navedbe, da obstaja že pravnomočna sodba in da se rekreacijski dodatek ne upošteva.

9. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, je posledično irelevantno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka skladno z določbo 270. člena ZPP pravočasno odgovorila na tožbo. Glede na navedeno pa je povsem irelevantno tudi to, kdaj je tožena stranke predložila upravni spis.

10. Pritožba brez podlage očita sodišču pristranskost in nedoslednost pri upoštevanju procesnih predpostavk, pri čemer v obravnavani zadevi tudi ne gre za identično dejansko stanje kot v zadevi, na katero se sklicuje tožnica.

11. Nadalje pa je neutemeljena pritožba tudi v zvezi z zavrnjenim tožbenim zahtevkom za priznanje odškodnine v višini 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljnega načela odškodninskega prava, da lahko vsak uveljavlja povračilo škode le pod pogojem, če so kumulativno izpolnjene vse predpostavke: da je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornostjo tistega, ki je povzročil škodo. To pomeni, da če samo ena od teh predpostavk manjka, odškodninska odgovornost ni podana in tožbeni zahtevek ni utemeljen.

12. Za takšen primer gre v obravnavani zadevi. Tožnici namreč ni uspelo dokazati, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Torej, da bi tožena stranka očitno hudo oziroma celo naklepno kršila materialno oziroma procesno pravo. Za obstoj protipravnosti bi namreč moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).

13. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk. Tožnica je zgolj zatrjevala, da je tožena stranka samovoljno ravnala, ter da je zaradi upoštevanja rekreacijskega dodatka v izračunu, prenizko odmerila varstveni dodatek, vendar ni za svoje trditve ponudila nobenega dokaza, s katerim bi izkazala, da je tožena stranka pri tem ravnala protipravno. Torej, da bi očitno hudo oziroma celo naklepno kršila materialno pravo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa navedeno ne izhaja iz listin v sodnem, niti v upravnem spisu.

14. Ker tožnica že elementa protipravnosti kot enega izmed predpostavk za ugotovitev odškodninske odgovornosti ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi ugotavljalo še druge elemente odškodninske odgovornosti.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep v zvezi s sklepom o popravi sodbe in sklepa pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena in 3. točke 366. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.