Jedro

Ker v s tožbo izpodbijanem sklepu tožene stranke preneha učinkovati omejitev gibanja za tožnika dne 4. 7. 2009 do 19.55 ure, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne (4. 7. 2009) tožnik ni več izkazoval pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu oziroma ni bilo več pravne podlage za vsebinsko pritožbeno presojo odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z omejitvijo gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zoper sklep tožene stranke z dne 2. 6. 2009. Z navedenim sklepom je tožena stranka podaljšala omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za en mesec, in sicer od 4. 6. 2009 od 19.55 ure do dne 4. 7. 2009 do 19.55 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka že v prvotnem sklepu o omejitvi gibanja pojasnila, da se je za nastanitev tožnika v Centru za tujce odločila zato, ker je sklepala na njegovo begosumnost. Sami razlogi omejitve gibanja pa so bili ugotovljeni z gotovostjo. Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da je narava razlogov, zaradi katerih je bilo tožniku prvič omejeno gibanje, takšna, da sama po sebi ne preneha. Na to bi lahko vplivali le morebitna nova dejstva in dokazi, vendar v podatkih upravnih spisov le-teh ni najti, niti jih v ničemer ne zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje zato nima nobenih pomislekov v zvezi s presojo tožene stranke, da so ugotovljeni razlogi za omejitev gibanja, glede na to, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno, še vedno podani, kar posledično pomeni, da je odločitev tožene stranke o podaljšanju omejitve gibanja utemeljena.

3. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo je tožnik vložil 30. 6. 2009, pritožbeno sodišče pa jo je prejelo 15. 7. 2009, tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da omejitev gibanja ni potrebna. Ni jasno, na podlagi česa tožena stranka in sodišče prve stopnje sklepata, da bi zlorabljal svoj status za delo na črno ali kakršnekoli druge nelegalne dejavnosti. Pri njem tudi ne obstaja begosumnost, saj je v njegovem interesu, da počaka na odločitev o pravici do mednarodne zaščite. Ni tudi jasno, zakaj istega cilja ni možno doseči z milejšim ukrepom, na primer na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Predlaga tudi (upoštevaje njegov status in podatke v sodnem spisu), da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni več podlage za vsebinsko presojo izpodbijane sodbe.

7. Tožena stranka je s sklepom, izpodbijanim v upravnem sporu, tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdlje za en mesec, in sicer od dne 4. 6. 2009 do 4. 7. 2009. Navedeni datum je že potekel. Zato tožnik v obravnavani zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Pravni interes mora biti konkretnem in neposreden in mora biti podan ves čas upravnega spora.

8. Ker v s tožbo izpodbijanem sklepu tožene stranke preneha učinkovati omejitev gibanja za tožnika dne 4. 7. 2009 do 19.55 ure, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne (4. 7. 2009) tožnik ni več izkazoval pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu oziroma ni bilo več pravne podlage za vsebinsko pritožbeno presojo odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z omejitvijo gibanja.

9. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo, ki jo je prejelo 15. 7. 2009, zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v zvezi z določbama tretjega odstavka 343. člena in 352. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

10. Tožnikov pritožbeni predlog, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ni upošteven, saj je že sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), kar pa velja za celoten upravni spor.