Jedro

Glede na to, da je toženka kot kontaktna oseba imela in hranila vse ključe skupnih prostorov, da je bila zadolžena za menjavo ključavnice v kolesarnici in razdelitev ključev lastnikom, da je skrbela za nabavo ključev, ključavnic, je njena pasivna legitimacija podana. Nihče, tudi toženka kot posamezna solastnica, nima pravice tožnici odrekati izvrševanj solastninske pravice na skupnih prostorih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: Toženi stranki se prepoveduje vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnice na skupnih prostorih nepremičnine, ki stoji na parc. št. 1047/9 k.o. Š, in sicer prostor za otroške vozičke, prostor za čistila in kolesarnico, ki so vpisani v podvložku 2134/137, še posebej pa je tožena stranka dolžna opustiti kakršnokoli preprečevanje dostopa in uporabe teh prostorov tožeči stranki, še posebej je dolžna opustiti zamenjavo ključavnic in mora takoj izročiti tožeči stranki ključe kolesarnice, prostora za otroške vozičke in sušilnice v X. nadstropju zgoraj navedene nepremičnine in se v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v solastninsko pravico tožeče stranke na teh prostorih, v 15 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki prepovedalo vsakršno poseganje v skupne prostore nepremičnine, ki stoji na parc. št. 1047/9 k.o. Š, in sicer v prostor za otroške vozičke, prostor za čistila in kolesarnico, ki so vpisani v podvložku 2134/137; posebej ji je naložilo opustitev kakršnegakoli preprečevanja dostopa in uporabe teh prostorov tožnici, nadalje opustitev zamenjave ključavnic ter takojšnjo izročitev ključev kolesarnice, prostora za otroške vozičke in sušilnice v X. nadstropju navedene nepremičnine tožnici; prepovedalo ji je tudi bodoče posege v solastninsko pravico tožnice na teh prostorih. Odločilo je še, da mora tožnici povrniti 1.556,39 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sodišče je odločitev oprlo samo na tožničine dokaze. Če bi v enaki meri upoštevalo dokaze, ki jih je predlagala toženka, bi moralo zahtevek zavrniti. Izrek tožbenega zahtevka je nesklepčen, ker toženki, ki je tudi sama lastnica skupnih prostorov in naprav, prepoveduje vsakršno poseganje v skupne prostore nepremičnine. Prav vse toženkine priče so izpovedale, da ni bilo nikakršne ovire, da bi tožnica dobila ključe, če bi jih res zahtevala. Ker tega ni storila, je očitno vseskozi razpolagala s ključi vseh skupnih prostorov, zlasti kolesarnice. Tožbo je vložila izključno zato, ker je sovražno nastrojena zoper toženko. Priče so izpovedale, da se tožnica ni razumela z nikomer od sostanovalcev in da z njo ni bilo možno kontaktirati. Toženka ni imela nikakršnih pooblastil, da bi izročala ključe stanovalcem, ker je o tem odločal odbor lastnikov, kasneje pa nadzorni odbor. Ključ od podstrešja je hranila zato, da je bil dostopen izvajalcem popravil. Odločitev o tem je bila sprejeta na sestanku odbora lastnikov, podprlo pa jo je 71,8 % lastnikov. Ni res, da tožnica ni imela ali ni mogla dobiti ključa kolesarnice. Priča D. G. je izpovedal, da je ključe kolesarnice, ki jih je prejel od toženke, osebno izročil tožnici. Sodišče izpovedi te priče ni sprejelo samo zato, ker ni zahteval tožničine pisne potrditve o izročitvi ključa, ni pa obrazložilo, zakaj bi to moral zahtevati. Priče D.G., C. M. in A. Č. so tudi izpovedale, da nihče ni imel težav pri pridobitvi ključev od kolesarnice. Nikakršnega razloga ni, da toženka tožnici ključa ne bi izročila, če bi ta zanj zaprosila. Tožnica ni dokazala, da je po zamenjavi ključavnice zahtevala ključ, zato je tožba preuranjena. Izrek sodbe, ki zavezuje toženko, da je dolžna opustiti zamenjavo ključavnice, je nesklepčen, ker toženka nikoli ni sama zamenjala ključavnice in tega tudi ni sposobna storiti. Ni res, da ključ, ki ga je toženkina pooblaščenka med pravdo poslala tožnici, ni odpiral kolesarnice. Toženka je namreč ključ preizkusila 21.12.2009. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica je s tožbo terjala sodno varstvo svoje solastninske pravice na skupnih prostorih stanovanjske hiše. Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (1) (v nadaljevanju: SPZ) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Ker ima sporne skupne prostore v solasti tudi toženka, bi zahtevana in s prvo sodbo odrejena prepoved vsakršnih posegov v te prostore pomenila popolno izvotlitev toženkine solastninske pravice, kar brez dvoma ni dopustno. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odrejeno prepoved posegov v skupne prostore omejilo v obsegu tožničine solastninske pravice na teh prostorih. Čeprav tožnica za njihovo uporabo potrebuje ključe, ni upravičena do zahtevane takojšnje izročitve ključev. Po drugem odstavku 313. člena ZPP namreč rok za izpolnitev dajatve, ki jo sodišče naloži stranki s sodbo, znaša 15 dni. Sodišče druge stopnje je zato prvo sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da mora toženka svojo obveznost do tožnice izvršiti v navedenem zakonskem roku.

V preostalem toženka neutemeljeno nasprotuje prvi sodbi. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo. Na procesno kršitev bi lahko meril pritožbeni očitek o tem, da sodišče ni izvedlo in upoštevalo toženkinih dokazov. V takem primeru gre praviloma za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, le izjemoma pa za kršitev pravice do obravnavanja, vendar se toženka na morebitno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP v pritožbi ne sklicuje, te kršitve pa ni uveljavljala niti ob zaključku dokaznega postopka na prvi stopnji, ko bi v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP to morala najpozneje storiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, tudi tista, od katerih je odvisna toženkina pasivna legitimacija. V ta namen je izvedlo dovolj dokazov in nadaljnje dokazovanje ni bilo več potrebno. V obrazložitvi sodbe je tudi pojasnjeno, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo. Tem razlogom sodišče druge stopnje pritrjuje in jih zato ni treba ponavljati. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo toženkino dokazno ponudbo. Med izvedenimi dokazi so tudi tisti, ki jih je predlagala toženka. Res pa so bili tožničini dokazi tehtnejši in prepričljivejši od toženkinih. Sodišče prve stopnje je zbrane dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, zato je brez podlage pritožbena trditev o domnevno enostranski dokazni oceni, na kateri temelji izpodbijana sodba.

Tožnica je s svojo izpovedjo in predloženimi listinami dokazala, da je ključe spornih skupnih prostorov neuspešno zahtevala tako od toženke kot od tedanjega in sedanjega upravnika, hišne uprave in nadzornega odbora lastnikov. Toženkin nasprotni dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno podvomilo o verodostojnosti izpovedi priče D. G., ki je sprva trdil, da je ključe sam izročil tožnici, naknadno pa je izjavil, da ne ve, ali je tožnica ključe imela ali ne. Poleg tega je glede na skrajno zaostrene odnose med pravdnima strankama povsem neverjetno, da o zatrjevani izročitvi ključev kolesarnice tožnici ni nobenega pisnega zaznamka. Toženka svoje odgovornosti za izročitev ključev ne more prevaliti na upravnika. Priča M. Š., direktor takratnega upravnika, je namreč potrdil, da je bila toženka zadolžena za organizacijo zamenjave ključavnice v kolesarnici in za razdelitev ključev lastnikom stanovanj. Potemtakem je tožnica smela terjati ključe neposredno od toženke. Pri tem je brez pomena dejstvo, da toženka ni sama izvršila zamenjave ključavnice. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno podvomilo o ustreznosti ključa, ki ga je toženka med pravdo poslala tožnici, ta pa ga je vrnila. Tožničino izpoved o tem, da ključ ni bil pravi, bi lahko zanesljivo izpodbil le ogled in preizkus na kraju samem, tega dokaza pa toženka ni predlagala. Izpoved ponujenih prič takšnega dokaza ne more primerno nadomestiti. Toženka se neutemeljeno upira tudi izročitvi ključev sušilnice na podstrešju stanovanjske hiše. Uporabe tega skupnega dela stavbe tožnici ne more uspešno odrekati s sklicevanjem na odločitev odbora lastnikov z dne 22.10.1999 o spremembi namembnosti sušilnice. Ker gre za posel izrednega upravljanja, bi morala biti ta odločitev sprejeta s soglasjem vseh etažnih lastnikov in ne le 71,8 %. Odločitev o tem, da bo sušilnica dostopna le za potrebe opravil, je bila torej nezakonita in pomeni nedopusten poseg v tožničino solastninsko pravico.

Potemtakem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki na podlagi 99. člena SPZ v zvezi s 100. členom istega zakonika naložilo opustitev in prepoved nadaljnjih posegov v tožničino solastninsko pravico na skupnih prostorih. Za toženkino pasivno legitimacijo zadošča dejstvo, da ohranja protipravno stanje, ker tožnici noče izročiti ključev in ji s tem onemogoča uporabo skupnih prostorov. Sklicevanje na slabe odnose med pravdnima strankama in vzrok zanje pri tem ni relevantno.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

Delna sprememba prve stopnje ni vplivala na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ker zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbene stroške morata pravdni stranki kriti sami, toženka zato, ker je s pritožbo propadla, tožnica pa zato, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.

(1) Uradni list RS, št. 87/2002. (2) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008.