Jedro

Čeprav je obravnavano kaznivo dejanje po zakonskem opisu sestavljeno iz več različnih ravnanj, se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da med obdolženčevo opustitvijo plačila odpravnine delavcem iz obdobja od 27. 12. 2012 do 17. 1. 2013 in opustitvijo plačila plače ter regresa delavcem iz obdobja 1. 9. 2017 do 18. 9. 2017 ni podana časovna kontinuiteta in zlasti, da obdolženi niti po opisu dejanja v vmesnem času ni storil ničesar takšnega, kar bi navedena ravnanja v izvršitvenem smislu povezovalo do stopnje, ko bi bilo treba ugotoviti, da je posredi t. i. trajajoče kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 11295/2018 z dne 18. 1. 2022 v prvem delu po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v drugem delu pa ga je po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, pa kateri bi naj prav tako storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. V obeh delih so bili oškodovanci po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo, za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne obdolženčeve izdatke in potrebne izdatke ter nagrada njegovega zagovornika pa je bilo odločeno, da obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno šestmesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo 2 let ter še denarno kazen tridesetdnevnih zneskov po 46,66 EUR, kar znaša 1.400,00 EUR denarne kazni, ki naj se izvrši, obdolženemu pa naloži plačilo vseh stroškov sodnega postopka.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje v opis dejanja vneslo napačen čas storitve kaznivega dejanja, saj je izplačilo regresa za letni dopust 2017 zapadlo že 1. 7. 2017 in ne šele 1. 9. 2017, zaradi česar je potem tudi izrek sodbe nerazumljiv.

6. Kršitev ni podana. Res je, da je sodišče prve stopnje poseglo v opis kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe na navedeni način in res je, da je delodajalec po drugem odstavku 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) dolžan zaposlenemu delavcu regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Toda vsebina protipravnosti obdolženčevega ravnanja po opisu dejanja ni bila v zamudi izplačila regresa, ampak da tega naštetim zaposlenim delavcem sploh ni plačal, s čemer jih je v nasprotju s prvim odstavkom 131. člena ZDR prikrajšal v delu pravice do letnega dopusta. Glede na to časovni zamik v opisu dejanja s 1. 7. 2017 na 1. 9. 2017 ni odločilen, izrek sodbe pa je glede časa storitve kaznivega dejanja povsem razumljiv.

7. Pritožnica uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni opredelila, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da zatrjuje kršitev po 4. točki in nato še po 3. točki 372. člena ZKP. Pravi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo enega kaznivega dejanja glede na obdobje storitve posameznih kršitev pravic zaposlenih delavcev razdeliti (prekvalificirati) na dve kaznivi dejanji. Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je objekt varstva, delovno razmerje in socialna varnost delavcev. Storilec kaznivega dejanja krši delavčeve pravice in je njegovo ravnanje usmerjeno zoper pravice, ki delavcem pripadajo v skladu z delovnopravnimi predpisi. Obdolženec je kot odgovorna oseba delodajalca s tem, ko svojim zaposlenim v letu 2012 in 2013 ni plačal odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja ter ko v letu 2017 ni izplačal pripadajočega regresa za letni dopust ter ni plačal plač za avgust 2017 in za ta mesec tudi ni predložil REK obrazcev davčnemu organu, opustil svoja dolžnostna ravnanja in storil dne 18. 9. 2017, (ko je v plačilo zapadla avgustovska plača in pripadajoči prispevki), torej v času veljavnosti določil novele po KZ-1E, ki je sicer pričela veljati že 2. 7. 2017. Ker se je torej protipravnost obdolženčevega ravnanja končala v tem času, očitek o neplačanih odpravninah na škodo dveh delavcev tako še ni zastaral. 8. Čeprav je obravnavano kaznivo dejanje po zakonskem opisu sestavljeno iz več različnih ravnanj, se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da med obdolženčevo opustitvijo plačila odpravnine delavcem iz obdobja od 27. 12. 2012 do 17. 1. 2013 in opustitvijo plačila plače ter regresa delavcem iz obdobja 1. 9. 2017 do 18. 9. 2017 ni podana časovna kontinuiteta in zlasti, da obdolženi niti po opisu dejanja v vmesnem času ni storil ničesar takšnega, kar bi navedena ravnanja v izvršitvenem smislu povezovalo do stopnje, ko bi bilo treba ugotoviti, da je posredi t. i. trajajoče kaznivo dejanje. To je po razumljivih razlogih sodbe zahtevano ravno v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, na katero se pritožnica sicer sklicuje, vendar je v odločilnem glede povezanosti med različnimi izvršitvenimi ravnanji ne povzema. Pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je najprej za očitano opustitev plačila odpravnine ugotovilo, da je bilo dejanje po opisu dokončano že v obdobju veljavnosti KZ-1 po t. i. B noveli (Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011), ga nato iz osrednjega opisa izločilo ter za samostojno opisano kaznivo dejanje na koncu ugotovilo, da kazenski pregon po 6. točki prvega odstavka 90. člena tedaj veljavnega KZ-1 ni več dovoljen. Tako je bil v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji glede kaznivega dejanja iz dela obtožbe uporabljen zakon, ki ga je sodišče prve stopnje smelo uporabiti, hkrati pa je bil kazenski pregon po tem zakonu za navedeno kaznivo dejanje tudi po presoji sodišča druge stopnje, zaradi zastaranja nedovoljen.

9. Pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom pri oprostilnem delu sodbe z obrazložitvijo, po kateri je bil obdolženi po drugem odstavku 134. člena ZDR dolžan izplačati zaposlenim plače in oddati REK obrazce, česar ni storil, sama obveznost pa iz razlogov kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ne more prenehati. Razen tega je obdolženi tudi po navedenem datumu na TRR družbe prejemal finančna sredstva, kar pomeni dajanje prednosti drugim obveznostim pred obveznostmi, ki jih je imel do zaposlenih delavcev in ki samo zaradi poslabšanja finančnega položaja niso prenehale. Stališče sodišča prve stopnje, da finančni tok na TRR družbe po 18. 9. 2017, ko je nastopila dolžnost delodajalca, da v skladu z drugim odstavkom 134. člena ZDR izplača plačo in obračuna prispevke, ni več pomemben, je po pritožnici zgrešeno. Podobno velja za ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dolžnostjo izplačila oziroma njenega nadomestila in obračuna prispevkov za zaposlenega delavca B. B., ki se je nahajal dlje časa v bolniškem staležu. V tem času navedena delodajalčeva dolžnost namreč ne preneha, le ko je izpolnjena, je potem delodajalec upravičen do povrnitve izplačil (refundacije), ki so mu na takšen način s strani ZZZS nadomeščena.

10. Povzeta pritožničina ocena je v delu preozka in v delu preširoka. Preozka je tedaj, ko ne upošteva vseh dejstev, kot jih je za obdobje pred, med in po domnevno storjenem kaznivem dejanju ugotovilo sodišče prve stopnje in zlasti vpliva, ki so ga ta dejstva imela na pravilno ugotovitev odločilnih dejstev po opisu dejanja. Ni namreč nepomembno, da je obdolženi že v maju 2017 sprožil postopek prisilne poravnave, s čemer se je odzval na neugodne gospodarske razmere, da je dejansko šlo za neizplačilo zgolj ene plače s prispevki ter da je bil nato v januarju 2018 predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo zavrnjen in da je bil v marcu 2018 začet stečajni postopek. Čeprav je res, da nobeno od teh dejstev obdolženčevih dolžnosti po ZDR ni odpravljalo, se je po drugi strani strinjati s sodiščem prve stopnje v oceni, da je na podlagi takšnih dejstev obdolženčevo dajanje prednosti drugim obveznostim pred navedenimi dolžnostmi do zaposlenih delavcev oziroma njihova zavestna in hotena opustitev ne moreta biti dokazana. Zadnje toliko bolj, ker je bil po izpovedbi priče B. B., ki je pritožnica ne omenja, ravno za obdobje po opisu dejanja ugotovljen izpad pomembnega priliva, kar v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni bilo upoštevano. Glede na to se razlika v oceni sodišča prve stopnje o obdolženčevi dolžnosti obračuna prispevkov za zaposlenega delavca C. C. in pritožničino oceno izkaže za nepomembno, medtem ko v ostalem pritožnica z navajanji o obdolženčevem prejemanju finančnih sredstev po navedenem obdobju sega čez časovne okvirje opisanega kaznivega dejanja. Po opisu je bilo namreč kaznivo dejanje dokončano 18. 9. 2017, kar pomeni, da naj bi obdolženi do tedaj tudi opustitveno ravnal, kasneje pa tako, vsaj v kazenskopravnem smislu ni mogel več ravnati in je bilo dokazni oceni sodišča prve stopnje še v tem delu pritrditi.

11. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je o pritožbi višje državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločbe o pritožbi.