Jedro

Z drugo pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2014 je tožeča stranka med drugim posredovala tabelo (preglednico), ki jo je poimenovala »Izpis za pravdni postopek« in v kateri je podala natančen popis vtoževanih stroškov na posameznem razdelilniku - navedla je izvajalca storitve, za katero je bil obračunan posamezen strošek, višino računa izvajalca in datum njegovega plačila ter višino stroška, ki ga je toženka dolžna poravnati. Omenjene tabele sicer ni vnesla v besedilo pripravljalne vloge, temveč jo je tej priložila. A ob dejstvu, da je izrecno navedla, da preglednico posreduje kot del trditvene podlage, iz same tabele pa v pregledni, jasni in strnjeni obliki izhajajo relevantni podatki o tem, na kakšen način je bil strošek po posamezni postavki obračunan, je potrebno tudi iz nje razvidne podatke šteti za del tožničinih trditev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi VL 63410/2013 z dne 24. 4. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v znesku 931,09 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi kljub ugotovitvi, da iz določbe 115. člena SPZ izhaja toženkina obveznost, da v razmerju s svojim solastnim deležem krije stroške stavbe, svojo odločitev oprlo na „pomanjkljivo trditveno podlago samega zahtevka“. S pretirano lahkotnostjo in s pomanjkanjem argumentacije je tožbeni zahtevek enostavno zavrnilo, ker se ni želelo ukvarjati z listinami, ki so v spisu. Pri tem je spregledalo številna dejstva, ki jih je tožnica navedla, in obširno dokumentacijo, ki jo je v spis vložila predvsem zato, ker je sodna praksa glede vprašanja, kaj mora upravnik dokazovati v postopku, neenotna. Ker iz materialnega prava izhaja način delitve stroškov solastne stvari, je bila toženkina dolžnost povedati, kateri strošek ni bil razdeljen skladno z njenim solastnim deležem oziroma materialnopravnim predpisom. Tožnica je, kljub temu, da toženka delitvi konkretnih stroškov ni ugovarjala oziroma ni konkretno navedla, čemu v zvezi z obračuni stroškov ugovarja, pojasnila, v kakšnem deležu je obračunavala stroške. Prav tako je dokazala, da so stroški razdeljeni skladno z zakonom. Ob nekonkretiziranih toženkinih ugovorih ji sodišče ne more nalagati pretiranega dokaznega bremena. Tožnica bi morala trditveno podlago glede višine vtoževane terjatve z navedbo, kako je obračunala posamezne zneske in kako je določila delež skupnega zneska, ki odpade na toženko, konkretizirati le, če bi slednja obrazloženo ugovarjala, da je izračun stroškov, ki odpadejo nanjo, nepravilen (a takšnega ugovora ni podala). Poleg tega je tožnica s tabelo pojasnila, kateri račun izvajalca je bil razdeljen na posameznemu računu, kolikšen je bil njegov znesek (z navedbo datuma), kdaj ga je tožnica plačala in kolikšen znesek tega računa je bil obračunan toženki. V dokaz sicer neprerekane navedbe, da je dobaviteljem vse račune plačala, je v spis vložila še potrdila o plačilih. Sodišče je ob tem, ko je ugotovilo, da je pogodba o upravljanju veljavna in da je toženka lastnica prostorov v obravnavani stavbi in da je zato dolžna (glede na svoj solastni delež) prispevati k stroškom, po nepotrebnem presojalo verzijski zahtevek. Že na podlagi takih dejanskih ugotovitev bi moralo presoditi, ali je zahtevek tožnice kot upravnika stavbe utemeljen.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica od toženke, ki je lastnica(1) treh poslovnih prostorov v stavbi na naslovu L. (katere upravnik je tožnica) uveljavlja plačilo stroškov upravljanja, obratovalnih stroškov in stroškov opominjanja. Sodišče prve stopnje je iz razloga, ker naj bi bila tožbena trditvena podlaga pomanjkljiva, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da, ker se tožnica namesto konkretno postavljenih trditev sklicuje na tožbi priložene razdelilnike stroškov (zgolj obsežna listinska dokumentacija pa substancirane trditvene podlage ne more nadomestiti), izračuna vtoževanih terjatev ni mogoče preveriti. Tožnica, ki takšno odločitev prvostopenjskega sodišča pritožbeno izpodbija, v bistvenem (in po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno) navaja, da so bile njene trditve zadostne.

6. Tožnica je v prvi pripravljanji vlogi z dne 15. 10. 2013 navajala, da zahteva (na podlagi pogodbe o upravljanju) plačilo stroškov upravljanja(2), povračilo stroškov obratovanja (ker jih je za toženko založila) in plačilo stroškov opominjanja (ker je toženko opominjala na plačilo njenih obveznosti, ki jih ni izpolnila do dneva zapadlosti). Nadalje je pojasnila ključe delitev stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini in po številu enot) ter se sklicevala na razdelilnike stroškov, iz katerih je razviden posamezen strošek, izvajalec storitve, z njegove strani izdan račun ter način obračuna posameznega stroška za toženko. V drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2014 je svojo trditveno podlago še dopolnila. Z njo je med drugim posredovala tabelo (preglednico), ki jo je poimenovala »Izpis za pravdni postopek« (priloga A12) in v kateri je podala natančen popis vtoževanih stroškov na posameznem razdelilniku - navedla je izvajalca storitve, za katero je bil obračunan posamezen strošek, višino računa izvajalca in datum njegovega plačila ter višino stroška, ki ga je toženka dolžna poravnati. Omenjene tabele sicer ni vnesla v besedilo pripravljalne vloge, temveč jo je tej priložila. A ob dejstvu, da je izrecno navedla, da preglednico posreduje kot del trditvene podlage, iz same tabele pa v pregledni, jasni in strnjeni obliki izhajajo relevantni podatki o tem, na kakšen način je bil strošek po posamezni postavki obračunan,(3) je potrebno tudi iz nje razvidne podatke šteti za del tožničinih trditev.

7. Tožnica se torej ni sklicevala zgolj na priložene razdelilnike stroškov (kot je to neupravičeno navedlo sodišče prve stopnje), ampak je podala tudi jasne in natančne trditve o tem, na kakšen način je prišla do izračuna posameznega stroška, ki odpade na toženko kot lastnico(4) poslovnih prostorov (v stavbi, katere upravnik je tožnica). Preizkus pravilnosti izračuna vtoževanih stroškov na podlagi podatkov, ki iz njenih trditev izhajajo, je zato (kot pravilno opozarja pritožba) možen.

8. Spričo napačnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno(5). Iz tega razloga(6) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo(7) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala takšno odločitev tudi glede stroškovne odločitve.

9. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago, ponovno presojati utemeljenost njenega tožbenega zahtevka.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Oziroma najemnica.

(2) Ki obsegajo pogodbeno dogovorjeno nagrado za njeno delo.

(3) Skratka tabela (iz katere - razen ključev delitve, ki pa jih je tožnica pojasnila že v svoji prvi pripravljanji vlog - izhajajo vsi podatki, ki so potrebni za izračun zneska stroškov, kateri odpade na toženko) je po svoji vsebini (kot tudi obsegu) takšna, da omogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov (glej npr. VS RS sodba III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014).

(4) Oziroma najemnico.

(5) Neugotovljena so ostala tako dejstva, od katerih je odvisna presoja, ali je podan temelj tožbenega zahtevka, kot tudi dejstva, ki so pomembna z vidika njegove višine.

(6) Do ostalih pritožbenih navedb se zato ni posebej opredeljevalo.

(7) Ker je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče samo (na podlagi pritožbene obravnave) o zahtevku ne more odločiti. S tem bi namreč onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.