Jedro

Sprejem v državljanstvo osebe, ki je bila že večkrat obsojena za razna kazniva dejanja, med drugim tudi na kazen, ki se ne izbriše iz kazenske evidence, predstavlja nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Zato tožena stranka ocenjuje, da v primeru tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ker so torej podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva ni mogoče ugoditi.

V tožbi tožnik navaja, da očitek, ki se nanaša na njegovo večkratno obravnavanje pri pristojnih organih, ne bi smel imeti nekega velikega pomena, ker so relevantne le pravnomočne sodne in podobne odločbe. Tožnik je bil za kaznivo dejanje nazadnje pravnomočno obsojen leta 1987 in to za dejanje storjeno v letu 1984, od takrat pa tožnik ni ponavljal kaznivih dejanj. Za prekršek je bil s pravnomočno odločbo spoznan za odgovornega v treh primerih, nazadnje že pred tremi leti, pri čemer se mu je pri enem prekršku očitalo, da ob legitimiranju ni imel pri sebi osebne izkaznice. Tožnik je bil rojen v Sloveniji in tudi njegova mati je bila Slovenka. Po veljavnih določilih zakona o državljanstvu Republike Slovenije bi že ti dve dejstvi zadostovali, da tožnik postane oziroma ostane državljan Republike Slovenije. Tožnik živi v izvenzakonski skupnosti z N.V., ki je tudi slovenska državljanka, z njo ima otroka, v Sloveniji pa ima tudi zasebno podjetje. Tudi te okoliščine bi morale vplivati na to, da tožena stranka ugodi njegovi prošnji za pridobitev državljanstva, saj tožnik že precej časa živi pošteno, urejeno življenje in namerava tako živeti tudi v bodoče. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovila obstoj razlogov za izdajo negativne odločbe. Sprejem posameznika v državljanstvo ni vezano na načelo enotnosti državljanstva družine, ker je to individualna pravica. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ima sicer prav, da z vidika obstoja razlogov iz 3. odstavka 40. člena zakona o držvljanstvu Republike Slovenije (ZDS) njegovo večkratno obravnavanje pri pristojnih organih, ne bi smelo imeti nekega velikega pomena (oziroma nobenega), ker so lahko relevantne le pravnomočne odločbe sodišča in sodnika za prekrške. Toda iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni bil samo večkrat obravnavan, ampak tudi večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Tudi iz tožnikovega zaslišanja izhaja, da je bil že večkrat obsojen zaradi raznih kaznivih dejanj in da je zadnjo kazen 3 let in 3 mesecev zapora prestal 1989. Gre torej za daljšo prostostno kazen, ki se po veljavni kazenski zakonodaji (93. člen KZ SFRJ) ne izbriše iz kazenske evidence. Po tej prestani prostostni kazni je tožnik bil leta 1991 trikrat pravnomočno kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Zato je po mnenju sodišča pravilna ocena tožene stranke, da za tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije obstaja zadržek - nevarnost za javni red.

Tožnik, čeprav je bil rojen v Sloveniji in bi naj po tožbenih navedbah bila tudi njegova mati Slovenka, ni pridobil državljanstva Republike Slovenije do 25.6.1991, to je do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato se po določbi 39. člena tega zakona ne šteje za slovenskega državljana in to državljanstvo lahko pridobi le na način in pod pogoji, ki jih določa omenjeni zakon. Tožbene navedbe, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti s slovensko državljanko, da ima z njo otroka in da ima podjetje v Sloveniji, glede na ugotovljen obstoj razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, niso relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih in KZ SFRJ je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).