Jedro

Kdor vstopi v že obstoječo komanditno družbo, je po določilih ZGD odgovoren tako kot drugi družbeniki za obveznosti družbe, ki so nastale pred njegovim vstopom, ne glede na to, ali je bila firma družbe spremenjena ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep organa prve stopnje o prisilni izterjavi davčnega dolga v skupnem znesku 1.249.118,00 SIT in stroškov prisilne izterjave iz denarnih sredstev in iz premičnega premoženja tožnice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po podatkih upravnih spisov dne 22. 6. 2000 v družbi A.A.A. k.d. prišlo do spremembe družbene pogodbe in do spremembe komplementarja, tako da je na mesto B.B. vstopila tožnica. Tožnica obstoja davčnega dolga ne zanika, navaja pa tudi, da je prevzela dolg družbe A.A.A. k.d. Dejstvo, da naj bi tožnica v tej zvezi podpisala aneks o prevzemu dolga zaradi domnevnega zavajanja s strani prejšnjega komplementarja družbe, po presoji tožene stranke na njeno odgovornost za dolgove družbe ne vpliva. Zato tožena stranka zavrne pritožbeno navedbo tožnice, da za dolgove ne odgovarja, ker so nastali pred njenim vstopom v družbo. Dejstvo je, in to tožnica sama navaja, da je dolg prevzela. Družba C.C.C. k.d. pa neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil preko svojega računa, zato je registrsko sodišče družbo na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 - v nadaljevanju: ZFPPod) družbo izbrisalo iz registra. Z izbrisom iz sodnega registra v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZFPPod gospodarska družba preneha. Po četrtem odstavku istega člena se šteje, da so v tem primeru družbeniki podali izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe ter da prevzemajo obveznost plačila morebitnih neporavnanih obveznosti družbe. Obveznosti družbe so tako prešle na družbenike po samem zakonu in zato za postopek prisilne izterjave ni potrebno posebej ugotavljati prehoda obveznosti z odločbo. Podlago za izterjavo predstavljajo izvršilni naslovi, določeni v Zakonu o davčnem postopku, med drugim tudi seznam zaostalih obveznosti (št. ... z dne 12. 11. 2002), ki je podlaga za prisilno izterjavo v konkretnem primeru. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka še pojasni, da pri tem ne gre "za prenos prestopka ali prekrška", temveč le za prenos davčnih obveznosti, ugotovljenih z izvršljivo odločbo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila. Navaja, da sklep o prisilni izterjavi z njo nima nobene zveze in tudi ne z družbo C.C.C. k.d., ki je bila že pred letom in pol izbrisana iz sodnega registra. Odločba DURS z dne 15. 5. 2000, izdana družbi A.A.A. k.d. je postala izvršljiva 25. 6. 2000, družba C.C.C. pa je bila vpisana v sodni register šele 17. 7. 2000. Gre za dajatve iz časa, ko tožnica ni imela nobene zveze s poslovanjem družbe A.A.A. in je zato za dolgove odgovoren B.B. Zastavlja se ji vprašanje, kako se lahko prenese denarna kazen za prekršek z osebe, ki je prekršek storila, na tožnico. Poudarja še, da aneksa o prevzemu dolga ni nikoli podpisala in da o tej listini ne ve ničesar, zato za dolg odgovarja le B.B. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je bila družba C.C.C. k. d. na podlagi določb ZFPPod izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti ter da je tožnica kot družbenica, v skladu z določbami istega zakona, odgovorna za obveznosti te družbe. Sporna tudi ni davčna odločba kot predmet izvršbe. Sporna je odgovornost tožnice za obveznosti iz odločbe, glede na to, da gre za obveznosti, ki so nastale družbi A.A.A. k.d., in to še pred vpisom družbe C.C.C. k. d. v sodni register.

V tem pogledu pa iz podatkov spisov sledi, da pri družbi C.C.C. k.d. ne gre za družbo, ki bi ne imela nobene zveze s poslovanjem družbe A.A.A., kot to zatrjuje tožnica. Iz uradnih podatkov sodnega registra (delnega zgodovinskega izpiska za obdobje od 1. 1. 1997 do 26. 7. 2007) je namreč razvidno, da je do spremembe firme iz A.A.A. k.d. v C.C.C. k.d. prišlo dne 22. 6. 2000 s spremembo družbene pogodbe. Obenem je prišlo tudi do spremembe komplementarja, tako da je na mesto B.B. vstopila tožnica kot komplementar in s tem kot družbenica, ki odgovarja za obveznosti družbe neomejeno, z vsem svojim premoženjem. Kdor vstopi v že obstoječo komanditno družbo, pa je po določbah ZGD odgovoren tako kot drugi družbeniki za obveznosti družbe, ki so nastale pred njegovim pristopom, ne glede na to, ali je bila firma spremenjena ali ne. Drugačna firma družbe torej v konkretnem primeru ni pomembna, tožnica pa, glede na povedano, tudi ne more uspešno ugovarjati, da ni bila seznanjena z dolgovi družbe, ki so nastali pred spremembo družbene pogodbe in pred njenim vstopom v družbo. Drugačen dogovor družbenikov glede odgovornosti novega družbenika je že po zakonu (ZGD) proti tretjim osebam brez pravnega učinka. To pa pomeni, da tudi morebitna sklenitev aneksa k družbeni pogodbi, ki ga omenja tožnica, na njeno odgovornost za obveznosti družbe in s tem na odločitev v tej zadevi ne more imeti nobena vpliva.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da tožnica s tožbo ni uspela, je sodišče ob primerni uporabi določb ZPP zavrnilo tudi njeno zahtevo, da se ji povrnejo stroški postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.