Jedro

Tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločala, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo neposredno na podlagi 68. člena ZPol zaradi obsodbe na eno leto zapora. Toženi stranki torej ni bilo potrebno izdati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pooblaščena pa je bila, da izda ugotovitveni sklep, na podlagi katerega se določi datum prenehanja delovnega razmerja.

65. člen ZPol določa, da se za delavce Policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 2. odstavku 68. člena ZPol je določeno, da delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Roka za izdajo takega sklepa ZPol ne določa. Navedena določba ZPol je glede na določbe o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in ZJU specialna in se zaradi tega uporablja prednostno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 2. 2. 2012 in mu je s tem dnem prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 24. 11. 2011 nezakonita in se razveljavita sklep tožene stranke, št. ... z dne 24. 11. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 11. 1. 2012 in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja od 3. 2. 2012 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo od 25. 1. 2012, mu vpisati delovno dobo od 25. 1. 2012 dalje ter mu za čas od 25. 1. 2012 do ponovne vrnitve nazaj na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, ter mu plačati stroške predhodnega postopka pri delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da stranki sami krijeta stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del (II. točko izreka in III. točko izreka v delu, ki se nanaša na odločitev o tožnikovih stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče uporabilo tudi določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Zakon o policiji (ZPol) ne določa roka za izdajo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato je potrebno uporabiti 154. člen ZJU, ki določa 15-dnevni rok po prejemu pravnomočne odločbe. Sodišče je napačno štelo, da je rok za izdajo sklepa pričel teči z 10. 11. 2011 in da je sklep z dne 24. 11. 2011 pravočasen. Tožena stranka je sodbo prejela 12. 8. 2011, zato je bil prvostopenjski sklep izdan z več kot trimesečno zamudo. Tudi priča A.A. je pojasnil, da so bili že 12. 8. 2011 seznanjeni s pravnomočno sodbo, tak datum prejema sodbe pa izhaja tudi iz Predloga za začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2011. Za izdajo sklepa tožena stranka sodbe prve stopnje ni potrebovala, ker jo je sodba višjega sodišča spremenila (iz pogojne v zaporno kazen) in je razlog za prenehanje delovnega razmerja nastopil šele s sodbo višjega sodišča. Iz 68. člena ZPol niti iz 154. člena ZJU pa ne izhaja, da bi delodajalec moral prejeti potrdilo o pravnomočnosti, temveč le pravnomočno sodbo.

Odločilni razlogi sodbe so si v nasprotju, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče v 8. točki obrazložitve navaja, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa, ki ga je tožnik prejel 25. 1. 2012. Nato pa 9. točki obrazložitve sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 2. 2. 2012, da je do tega dne delal in prejemal plačo. Tožena stranka je tožnika iz zavarovanja odjavila 25. 1. 2012, a je tožnik nato še vedno opravljal dela in naloge v okviru službenih dolžnosti, zato mu je tožena stranka zavarovanje podaljšala do 2. 2. 2012. Ker so elementi delovnega razmerja obstajali tudi po tem, ko je bil tožniku vročen dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da delovno razmerje obstaja in bi sodišče moralo ugoditi celotnemu zahtevku. Dne 2. 2. 2012 ni obstajal nikakršen razlog več za prenehanje delovnega razmerja, zato je to prenehanje nezakonito. Skladno z 68. členom ZPol delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, kar je bilo v konkretnem primeru 24. 11. 2011, na podlagi 154. člena ZJU pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu, kar je bilo v konkretnem primeru 27. 8. 2011. Elementi delovnega razmerja pa so bili prisotni še dolgo po formalnem prenehanju delovnega razmerja.

V 5. točki obrazložitve sodišče razlaga, da je delovno razmerje prenehalo neposredno na podlagi zakona (68. člen ZPol), v 8. točki obrazložitve pa, da je delovno razmerje tožniku prenehalo z dokončnostjo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi teh nasprotij v odločilnih dejstvih se sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka dejstva, kdaj naj bi prejela pravnomočno sodbo, ni dokazovala z zaslišanjem takratnega generalnega direktorja policije, zato to dejstvo ni dokazano. Sodišče bi tožniku moralo priznati vsaj del stroškov. Ker pa je potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, je potrebno stroške tožnika pred delodajalcem in v sodnem postopku priznati v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Prejem obsodilne sodbe od sodišča je razviden iz prejemnega žiga tožene stranke (10. 11. 2011), zato zasliševanje prič v zvezi s tem ne bi bilo ne potrebno, ne smotrno.

Tožnik je bil zaposlen kot policist na Policijski postaji B., Policijska uprava C., in je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe) na eno leto zapora. Ministrstvo za notranje zadeve je sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. I K 600/2010 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 600/2010 prejelo dne 10. 11. 2011, kot to izhaja iz dopisa Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 8. 11. 2011. Tožena stranka je nato dne 24. 11. 2011 izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja in ga vročila tožniku, ki se je zoper sklep pritožil. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 11. 1. 2012 zavrnila pritožbo, sklep Komisije za pritožbe pa je bil tožniku vročen dne 25. 1. 2012. V tem sporu se presoja zakonitost sklepa tožene stranke z dne 24. 11. 2011 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 1. 2012, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek na reparacijo in reintegracijo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil prvostopenjski sklep izdan prepozno, z več kot 3-mesečno zamudo. 65. člen Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami – ZPol) določa, da se za delavce Policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 2. odstavku 68. člena ZPol je določeno, da delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Roka za izdajo takega sklepa ZPol ne določa. Navedena določba ZPol je glede na določbe o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) in Zakonu o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe - ZJU), specialna in se zaradi tega uporablja prednostno. Sodišče prve stopnje je kljub temu preverilo, ali je bil sklep izdan skladno s 154. členom ZJU, ki določa 15-dnevni rok za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki se šteje od prejema pravnomočne sodbe. Tožena stranka je pravnomočno sodbo prejela 10. 11. 2011, prvostopenjski sklep pa je izdala 24. 10. 2011, zato je bil sklep v vsakem primeru pravočasen. Pritožbena navedba, da sodišče ni presojalo pravočasnosti izdanega sklepa po določbah ZJU, je tako neutemeljena.

68. člen ZPol v 1. odstavku določa, da mora sodišče pravnomočno sodbo poslati generalni policijski upravi, če je bil delavec Policije obsojen na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bistveno, kdaj je tožena stranka uradno prejela pravnomočno sodbo, kar je bilo 10. 11. 2011. Pritožba pa neutemeljeno navaja, da bi moral biti ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan najkasneje 27. 8. 2011, ker je tožena stranka pravnomočno sodbo prejela že 12. 8. 2011. Kot izhaja iz elektronske pošte Policijske uprave C. z dne 12. 8. 2011 (priloga B8), je PU C. toženi stranki poslala sodbo ter predlagala začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Vendar pa taka seznanitev s sodbo ni v skladu s 68. členom ZPol, zato ni mogla imeti pravnih posledic, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločala, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo neposredno na podlagi 68. člena ZPol zaradi obsodbe na eno leto zapora. Toženi stranki torej ni bilo potrebno izdati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pooblaščena pa je bila, da izda ugotovitveni sklep, na podlagi katerega se določi datum prenehanja delovnega razmerja. Že po naravi stvari datum izdaje sklepa, datum vročitve tega sklepa tožniku in datum, ko je za izdajo sklepa in vročitev le-tega tožniku izvedel njegov neposredno nadrejeni, ne morejo biti enaki. Drugostopenjski sklep je bil tožniku vročen 25. 1. 2012, o čemer je bila tožena stranka obveščena 27. 1. 2012. Tožena stranka je po prejemu potrdila o vročitvi sklepa tožniku Policijsko upravo C. z dopisom z dne 31. 1. 2012 obvestila, da je tožniku z dnem 25. 1. 2012 prenehalo delovno razmerje v policiji. Nadalje pa je Policijska uprava C. o tem z dopisom z dne 3. 2. 2012 obvestila Policijsko postajo B., komandirko D.D., ki je tožniku sporočila, da mu je dne 25. 1. 2012 delovno razmerje prenehalo ter mu odvzela orožje ter službeno izkaznico. Tožnik je torej delal vse do 2. 2. 2012 (3. 2. 2012 je bil prost), za kar je prejel tudi plačo, zato ga je tožena stranka pravilno odjavila iz zavarovanj z zadnjim dnem dela, t. j. 2. 2. 2013. Tožena stranka je tožnika sicer iz zavarovanj najprej sicer res odjavila z dnem 25. 1. 2012, a je to napako popravila in ga v zavarovanja prijavila nazaj za čas od 26. 1. 2012 do 2. 2. 2012. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo tožniku priznati vsaj del pravdnih stroškov. Tožnik namreč s svojim zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov ter reparacijo in reintegracijo ni uspel, zato mora sam nositi stroške postopka na prvi stopnji.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe.