Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 66/2013

ECLI:SI:VDSS:2013:PSP.66.2013 Oddelek za socialne spore

invalidska pokojnina tujec
Višje delovno in socialno sodišče
28. februar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje iz 67. člena ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Tožnik, ki je avstrijski državljan, kot invalid III. kategorije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker še ni star 63 let.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2010 in št. ... z dne 1. 2. 2010, zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 7. 2010 in št. ... z dne 1. 2. 2010 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na psihofizično manj zahtevno delo, brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen, brez dvigovanja iz tal oziroma nad višino ramen, brez pogostejšega počepanja ali poklekanja ali daljše hoje in brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu, s polnim delovnim časom od 26. 1. 2010 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno upravno odločbo (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ko uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da se v Republiki Sloveniji na podlagi Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 lahko uveljavlja pravica do starostne, invalidske, vdovske, družinske in državne pokojnine, pravica do varstvenega dodatka (slednji sta sicer po 1. 1. 2012 urejeni drugače), dodatka za pomoč in postrežbo, invalidnine, odpravnine in oskrbnine, kot jih ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1). Tako lahko invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti na podlagi omenjene uredbe uveljavljajo zgolj pravico do invalidske pokojnine in sicer le, če izpolnjujejo pogoje določene v 67. členu ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 invalidnost ureja v poglavju 2, pri čemer za sisteme, kot je slovenski (kjer so dajatve odvisne od trajanja zavarovalne dobe), v 40. členu določa, da osebe, za katere se uporablja Uredba, prejemajo dajatev po določbah poglavja 3. Poglavje 3 pa se izrecno nanaša na pokojnine. Navedeno uredbo enako izvajajo tudi druge države članice. Koordinacija sistemov socialne varnosti ne sega tako daleč, da bi presegla področja pokojnin. Na področju urejanja statusa in pravic delovnih invalidov namreč ne nastopajo le nosilci zavarovanj, temveč tudi drugi subjekti, npr. delodajalci javnega in zasebnega sektorja ter zavodi za zaposlovanje. Po mnenju toženca, sodišče ni imelo podlage za priznanje pravice do premestitve. Tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje ter tudi ne prebiva v Republiki Sloveniji in tudi ni zatrjeval, da išče zaposlitev oziroma da želi nastopati na trgu dela v Republiki Sloveniji. Tožnik je izrecno zahteval priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženec se smiselno sklicuje na zadevo Psp 75/2011 z dne 17. 3. 2011. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Meni, da sodba očitanih pomanjkljivosti nima, saj je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno sprejelo dokazno oceno in uporabilo materialno pravo. Naslovno sodišče se je na Uredbo sklicevalo zato, ker ta uredba tožniku, ki je poleg v Republiki Sloveniji, dopolnil še določeno dobo v Avstriji, zagotavlja pridobivanje pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma pravice iz sistema socialne varnosti pod enakimi pogoji, kot jih Republika Slovenija zagotavlja svojim državljanom. Meni, da je materialno zmotno stališče toženca, da tožnik na podlagi III. kategorije invalidnosti nima pravice do premestitve. V zvezi z zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba pa navaja, da je tožnik slovenski državljan in zato za prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje ne potrebuje delovnega dovoljenja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. 9859480 z dne 19. 7. 2010 ter prvostopne odločbe št. 26 9859480 z dne 1. 2. 2010, s katero je odločil, da se zahteva zavrne in da zavarovanec, sedaj tožnik, nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek pri tožencu začel na podlagi predloga avstrijskega nosilca zavarovanja dne 23. 6. 2009, ta pa je postopek začel na podlagi tožnikove zahteve vložene 17. 3. 2009 za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Toženec glede na tako začet postopek ter v predsodnem postopku ter v tožbi postavljen tožbeni zahtevek, pravilno navaja, da je tožnik uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V sodnem postopku je sodišče drugače kot v predsodnem postopku, ko toženec pri tožniku ni ugotovil takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejen, to je vodja obrata in torej ni ugotovil invalidnosti, na podlagi izvedenih dokazov in sicer mnenja sodnih izvedencev Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A., v sestavi specialista ortopeda, internista in specialista medicine dela, prometa in športa, ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da pa je še vedno zmožen za lažje delo v delokrogu svojega poklica in sicer za psihofizično manj zahtevno delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez dvigovanja iz tal oziroma nad višino ramen, brez pogostejšega počepanja ali poklekanja ali daljše hoje in brez hoje po neravnem terenu ali spolzkem terenu s polnim delovnim časom od 26. 1. 2010. S takšnim mnenjem sta se obe stranki strinjali oziroma toženec pod pogojem, da sodišče preveri ustreznost opisa delovnega mesta, pri čemer pa v pritožbi ne vztraja več in tudi s pritožbo ne izpodbija ugotovitve, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in do III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 od 26. 1. 2010 dalje zaradi bolezni, pač pa se ne strinja s priznanimi pravicami in odločitvijo v I. točki izreka sodbe.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-1 in Uredbi sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (OL L št. 149 z dne 5. 7. 1971 in kasnejših Uredb o spremembi te Uredbe).

Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 v 40. členu določa, da osebe, za katere se uporablja Uredba prejemajo dajatve po določbah 3. poglavja. V 3. poglavju pa so urejene pokojnine.

Na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 torej invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje iz 67. člena ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske).

Torej tožnik le pod pogoji določenimi v 67. členu ZPIZ-1, lahko pridobi pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki mu jih je sodišče zmotno priznalo v I. točki izreka, na podlagi 94. člena in 97. člena ZPIZ-1, čeprav zato ni imelo nobene pravne podlage. Pritožba pravilno poudarja naravo pravice do premestitve določeno v 2. odstavku 91. člena ZPIZ-1, kakor tudi obveznost prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje iz 97. člena ZPIZ-1 ter zagotavljanje nadomestil iz 98. člena ZPIZ-1. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje na zadevo Psp 75/2011 z dne 17. 3. 2011, ker ne gre za identično zadevo, kot je obravnavana zadeva.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točka 1 v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 19. 7. 2010 in št. ... z dne 1. 2. 2010, zavrnilo. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia