Jedro

Ker iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan. Za tako kršitev gre pri napaki tehnične narave in ne, če je ugotovitev posledica dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81019/2014 z dne 17. 6. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.325,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 4. 2013 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 112,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 455,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 1301089 z dne 22. 3. 2013, ki je zapadel v plačilo 21. 4. 2013 in s katerim je toženi stranki zaračunala dobavljeno blago. Dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, je naslednje: tožena stranka je z naročilnico (priloga A6 spisa) pri tožeči stranki naročila blago L. in D. Blago L. je bilo prevzeto 16. 3. 2013, medtem ko je namesto D., ker gre za zamenljiv izdelek, tožeča stranka dobavila P. Tožena stranka prejetega računa ni reklamirala. Po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listine in zaslišanjem prič je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo še, da je po blago za toženo stranko prišel voznik kamiona, ki ni A., pač pa sorodnik z istim priimkom. Po teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

8. Prvi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Očitek se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaslišana priča P. izpovedal, da je šlo za zamenjavo blaga P. namesto L., čeprav je šlo potrditvah tožene stranke v resnici za zamenjavo blaga D. in P., zato je potrditvah pritožnice sodišče prilagodilo izpovedbo priče in z njo utemeljilo zamenljivost blaga. To pa ne drži, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2015 (list. št. 52 spisa), na kateri je bil P. zaslišan, izhaja, da je tudi priča (očitno pomotoma) izpovedala, da je bilo izdano blago P. namesto L. Ker torej iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan. Poleg tega se vse dejanske ugotovitve v zvezi z zamenjavo blaga v izpodbijani sodbi nanašajo na zamenjavo D. s P., kar izhaja iz zadnjega stavka v 11. točki obrazložitve sodbe, zato tožena stranka s to pritožbeno trditvijo ni uspela.

10. Drugi pritožbeni očitek leti na utemeljitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti trdila, da je navedeno blago nezamenljivo, in da bi to pri prevzemu blaga reklamirala, kar je v protislovju z ugovorom tožene stranke, da blaga ni prejela. A višje sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi očitanega protislovja ni. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve, v kateri je ugotovilo dejansko stanje glede zamenljivosti blaga v zvezi z očitkom, da tožena stranka vrste blaga ni reklamirala, v oklepaju navedlo, da bo prevzem blaga obrazložilo v nadaljevanju, kar je v 12. točki obrazložitve tudi storilo. Dejstvo pa je, da tožena stranka niti računa, ki je predmet tega spora in na katerem je navedeno, da gre za P., ni reklamirala.

11. Tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka blago prevzela, pritožnica uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tako kršitev gre, kot že navedeno, pri napaki tehnične narave in ne, če je ugotovitev (v tem primeru o dobavi blaga, čeprav je v listini drugačen zapis), posledica dokazne ocene. Protispisnosti zato tožena stranka ne more povezovati z (ne)skrbnostjo presoje izvedenih dokazov. Očitano kršitev pa tožena stranka v nadaljevanju utemeljuje prav z očitki o napačni in nekritični dokazni oceni, ki je v nasprotju s predloženimi dokazi(1). V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, katerega presoja je v tem pritožbenem postopku izrecno izključena.

12. Pri očitkih, da naj bi v prid tožene stranke govorili vsi dokazi, razen izpovedbe P., na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka blago po vtoževanem računu tudi prejela, se tožena stranka sklicuje še na kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, kar v tem pritožbenem postopku prav tako ni dopusten pritožbeni razlog (glej 6. točko obrazložitve te sodbe). Očitana kršitev bi v konkretnem primeru lahko prerasla v absolutno bistveno (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar višje sodišče ugotavlja, da ta ni podana. Katera dejstva se štejejo za dokazana, je sodišče odločilo na podlagi dovolj vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V dokazni oceni ni logičnih nasprotij. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, zakaj je dalo večjo težo izpovedbi priče in ne drugim, tudi listinskim dokazom (kot je bila izjava A. v prilogi B2 spisa). Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne. Prepričljivo je obrazložilo tudi, zakaj je bolj verjelo izpovedbi P. kot M. Pri tem višje sodišče še dodaja, da pritožbeno vztrajanje tožene stranke v smeri, da se dejansko ne ve, kdo naj bi blago prevzel, ni niti razumno, glede na to, da je v postopku zatrjevala, da je blago v svojem imenu in za svoj račun prevzel A. in ne tožena stranka. Dokaza z zaslišanjem A. tožena stranka niti ni predlagala, zato so neutemeljeni tudi očitki, da bi dejstvo, da je ta dokazni predlog umaknila tožeča stranka, sodišče moralo šteti slednji v škodo. Vsaka stranka je za svoje trditve dolžna predlagati svoje dokaze (prim. 212. člen ZPP). Ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nobenih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se zato višje sodišče do ostalih pritožbenih trditev, ki merijo na ugotovitev drugačnega dejanskega stanja od izpodbijanega, ni več opredeljevalo.

13. Dejstvo je torej, da je blago naročila tožena stranka in je bila torej ona tista, ki je bila v obligacijskem razmerju s tožečo stranko, da po prejemu vtoževanega računa tega do vložitve predloga za izvršbo ni reklamirala, glede na to, da je vseskozi trdila, da je naročeno blago zase prevzel A., pa tudi nikoli ni navedla, da bi o tem tožečo stranko kakorkoli obvestila. Ker tudi dejanske ugotovitve, da je za toženo stranko blago prevzel voznik kamiona z imenom A., tožena stranka v tem postopku ni izpodbila, je njena pritožba neutemeljena. Zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14 Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): In sicer z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, s pisno izjavo Sandija Stražarja, ki jo je priložila tožena stranka, z izpovedbami prič in predloženimi dobavnicami.