Jedro

Poleg navedenega je poudariti, da mora biti lažno prikazovanje dejstev izvršeno s ciljem spraviti v zmoto osebo, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem, med takšnim lažnivim prikazovanjem dejstev (spravljanjem v zmoto) in zmoto (razpolaganjem s premoženjem) pa mora obstajati vzročna zveza, ki ni podana, kadar zmota ne vpliva na motivacijo tistega, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem. V obravnavani zadevi naknadno (torej po že izvedenem poslu) lažno zatrjevanje plačila preostanka dolgovanega zneska zato samo po sebi ne predstavlja preslepitve, katere ustrezne konkretizacije ne more nadomestiti niti navedba v opisu očitka, ki spada v čas po izvajanju posla, in sicer, da je del pridobljenih sredstev s strani dolžnika zadržal obdolženi B. S. osebno. Le dejanske okoliščine (ki so v konkretnem opisu izostale), navedene v opisu kaznivega dejanja so namreč tiste, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost ostala neporavnana, kot se za to (očitno) zmotno zavzema pritožnik. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na sodne odločbe, ki datirajo v čas pred sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 12. 9. 2017, ki predstavlja odstop od dotedanje sodne prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolženega B. S. in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena M. S. in B. S. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, bremenijo proračun. Po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo M. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega B. S. in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je ugotovilo, da obdolžencema očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. V tenorju obtožbe je namreč, nasprotno od zaključkov sodišča prve stopnje, opisan tako način sklenitve posla kot tudi način preslepitve, saj je opisano dogajanje po tem, ko je posel s strani oškodovane družbe že bil opravljen, kar pojasnjuje preslepitveni namen obeh obdolžencev. Nadalje še poudarja, da že samo ustno naročilo storitve (dobave in vgradnje kamna) pomeni sklenitev posla ob hkratni obljubi oziroma zatrjevanju plačila v pogodbenem oziroma običajnem plačilnem roku.

6. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Uvodoma je poudariti, da morajo biti abstraktni zakonski znaki v opisu dejanja ustrezno konkretizirani, pri čemer ni pomembno, ali so le-ti sploh navedeni, temveč je bistveno, da izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevih ravnanj. Ravno nasprotno pa v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisa obdolžencema očitanega dejanja izhaja le, da sta oba (po pravočasni in pravilni izvedbi del in izdaji računov s strani oškodovane družbe) odredila delno plačilo ter ob sestankih in na nadaljnja ustna in pisna opominjanja direktorja oškodovane družbe zatrjevala, da bodo računi poplačani, ko družba P. d.o.o. prejme plačilo od družbe G. d.o.o.., pri čemer je obdolženi B. S. izrecno zagotovil plačilo v roku 7 dni po prejemu plačila družbe G. d.o.o., namena plačila pa nista imela, saj zatem ko je družba G. d.o.o. svoje obveznosti izpolnila v celoti, s čemer je družba P. d.o.o. pridobila vsaj 10.100,00 EUR likvidnih sredstev, plačila obveznosti do družbe M. d.o.o. nista uredila, temveč je prejeta sredstva zadržal B. S. osebno, s čemer sta družbi M. d.o.o. povzročila premoženjsko škodo v višini 11.104,97 EUR. Ob tako povzetem očitku je tudi po oceni pritožbenega sodišča abstraktni zakonski znak preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, pomanjkljivo konkretiziran. Ne izkazuje namreč nikakršnega pravno relevantnega postopanja obdolžencev v smislu preslepitve direktorja oškodovane družbe pri izvajanju posla, temveč se nanaša le na domnevno lažno zatrjevanje obeh obdolžencev na plačilo preostanka dolga v višini 11.104,97 EUR. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, da lažno zatrjevanje obdolžencev ne vsebuje zadostnega opisa zmote oškodovanca oziroma koristi, ki sta si jo v posledici neresničnega zatrjevanja pridobila obdolženca, s takšnim domnevnim lažnim zatrjevanjem (glede že nastalega dolga) pa tudi nista mogla oškodovanca spraviti v zmoto.

7. Poleg navedenega je poudariti, da mora biti lažno prikazovanje dejstev izvršeno s ciljem spraviti v zmoto osebo, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem, med takšnim lažnivim prikazovanjem dejstev (spravljanjem v zmoto) in zmoto (razpolaganjem s premoženjem) pa mora obstajati vzročna zveza, ki ni podana, kadar zmota ne vpliva na motivacijo tistega, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem.1 V obravnavani zadevi naknadno (torej po že izvedenem poslu) lažno zatrjevanje plačila preostanka dolgovanega zneska zato samo po sebi ne predstavlja preslepitve, katere ustrezne konkretizacije ne more nadomestiti niti navedba v opisu očitka, ki spada v čas po izvajanju posla, in sicer, da je del pridobljenih sredstev s strani dolžnika zadržal obdolženi B. S. osebno. Le dejanske okoliščine (ki so v konkretnem opisu izostale), navedene v opisu kaznivega dejanja so namreč tiste, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost ostala neporavnana, kot se za to (očitno) zmotno zavzema pritožnik. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na sodne odločbe, ki datirajo v čas pred sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 12. 9. 2017, ki predstavlja odstop od dotedanje sodne prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo. Iz citirane odločbe tako izhaja, da predstavlja preslepitev pomensko odprt pojem, zato ga je treba napolniti z vsebino oziroma ga opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

8. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso ter razloge te odločbe, pa se kot nerelevantna izkažejo pritožbena izvajanja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se pritožbeno sodišče do teh ni podrobneje opredeljevalo. Ob rob navedenemu je zgolj pripomniti, da tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, ni pokazal, da bi obdolženi B. S. izrecno zagotovil plačilo v roku sedem dni po prejemu plačila svojega dolžnika, saj je predstavnik oškodovane družbe V. R. izrecno izpovedal, da ne drži, da je bilo dogovorjeno, da bi se oškodovani družbi plačalo sedem dni po plačilu družbe G. d.o.o.. Tako pa se kot povsem nerelevantne izkažejo še navedbe pritožnika, da bi sodišče prve stopnje ob ugotavljanju dejanskega stanja samo moralo poseči v obtožbo in ugotoviti, da je do preslepitve oškodovanca prišlo pri sklenitvi posla (torej ob podaji ustnega naročila dobave in vgradnje kamna).

9. Ker torej v opisu obdolžencema očitanega kaznivega dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, ki bi zadostno konkretizirala in dajala podlago za sklepanje o preslepitvenem namenu obdolžencev pri izvajanju posla, je sodišče prve stopnje oba obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

10. Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski oprostilni izrek, medtem ko pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP.

1 Glej H. Devetak v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 819 in 822.