Jedro

Presoja, ali gre za redno vzdrževalno delo manjše vrednosti, ki ga upravnik lahko opravi brez sklepa etažnih lastnikov na njihove stroške, je del materialnopravne podlage sodne odločbe in zato del materialnopravnega preizkusa na pritožbenem sodišču. (1) Manjša vzdrževalna dela v opisanem pomenu se nanašajo tudi na vzdrževanje stopnišča stanovanjskega bloka v stanju, ki zagotavlja varno vsakodnevno uporabo stopnic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) kot neutemeljen zavrne in da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) povrniti pravdne stroške v višini 79,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko. Bistvo pritožbene graje je, da je toženka v odgovoru na tožbo priznala, da je družba, ki ima po polici za zavarovanje civilne odgovornosti pri njej zavarovano civilno odgovornost za odškodninske zahtevke tretjih oseb iz naslova dejavnosti upravitelja, upravitelj stanovanjskega bloka v katerem je prišlo do škodnega dogodka, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da ima stavba več kot dva lastnika in več kot osem posameznih delov, neutemeljen. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati obstoja načrta vzdrževanih del, ki ga je v skladu s 26. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) dolžan pripraviti upravitelj stavbe, saj je upravitelj dolžan svojo dejavnost opravljati v skladu z določili zakonov, ki regulirajo njegovo dejavnost, zato dokazovanje v tem delu ni potrebno. Po mnenju pritožbe je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da so za vzdrževanje stopnišča odgovorni etažni lastniki stanovanjskega bloka, pri čemer tožnik ni uspel dokazati, da so slednji svojo odgovornost s pogodbo o opravljanju upravniških storitev prenesli na upravnika. Upravitelj stavbe je namreč v skladu z zakonskimi določili dolžan skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe, kar stopnišče nedvomno je, in sicer v skladu z načrtom vzdrževanja, ki ga pripravi upravnik, sprejmejo pa etažni lastniki za obdobje od enega do petih let (četrti odstavek 118. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 26. členom SZ-1), pri čemer pa mora upravnik tekoče skrbeti tudi za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe, za izvedbo katerih pa ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov, mora pa o njih poročati na zboru lastnikov, saj stroški izvedbe teh del naposled bremenijo etažne lastnike (51. člen SZ-1).

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

5. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik tožbo zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku z dne 8. 3. 2010, ko je padel in se poškodoval pri hoji po stopnicah v hodniku stanovanjskega bloka v Mariboru, vložil zoper toženko, pri kateri ima upravnik stanovanjskega bloka zavarovano civilno odgovornost iz dejavnosti upravitelja in sicer za odškodninske zahtevke tretjih oseb. Toženka je v odgovoru na tožbo priznala, da je imenovana družba njen zavarovanec ter da je upravitelj stanovanjskega bloka, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, zanikala pa je, da za vtoževano škodo odgovarja upravljalec stavbe, saj vzdrževanje stopnišča ne sodi v dejavnost upravitelja, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Dejstvi, da je navedena družba upravitelj stanovanjskega bloka, v katerem je prišlo do škodnega dogodka in da ima pri toženi stranki zavarovano civilno odgovornost iz naslova dejavnosti upravitelja, sta torej med pravdnima strankama nesporni, zato je tudi odpadla potreba po dokazovanju tožnika, da ima predmetna nepremičnina več kot dva lastnika in več kot osem posameznih delov, ter da zato, v skladu s prvim odstavkom 118. člena SPZ, potrebuje upravnika. Kot odločilno se tako zastavi vprašanje ali naloge rednega vzdrževanja stopnišča, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, sodijo v okvir dejavnosti upravitelja, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti.

6. Tožnik je že tekom postopka na prvi stopnji, kakor tudi sedaj v pritožbi, opozarjal na določilo 51. člena SZ-1, ki ga je sodišče prve stopnje povsem spregledalo in ki določa, da mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti (manjša pleskarska dela, zamenjava manjših rezervnih delov in podobno) na skupnih delih večstanovanjske stavbe, pri čemer za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov, mora pa o njih poročati na zboru lastnikov, saj stroški teh del bremenijo etažne lastnike.

7. Pojem rednih vzdrževanih del manjše vrednosti predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti merila običajnega ravnanja upravnika. Sodišče prve stopnje je razlagalo preozko, kaj vse so redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, ki jih lahko upravnik opravi brez sklepa etažnih lastnikov in pri tem ni upoštevalo, da ima upravnik že po zakonu pooblastilo, da skrbi za vzdrževanje in obratovanje stavbe (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Presoja, ali gre za redno vzdrževalno delo manjše vrednosti, ki ga upravnik lahko opravi brez sklepa etažnih lastnikov na njihove stroške, je del materialnopravne podlage sodne odločbe in zato del materialnopravnega preizkusa na pritožbenem sodišču (2). Sodišče druge stopnje pa drugače kot prvostopno sodišče ocenjuje, da se manjša vzdrževalna dela v opisanem pomenu nanašajo tudi na vzdrževanje stopnišča stanovanjskega bloka v stanju, ki zagotavlja varno vsakodnevno uporabo stopnic. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da je zavarovanec toženke dejansko dolžan skrbeti za dotično stopnišče, saj gre v danem primeru za zakonsko obveznost upravnika. Temelj za odgovornost upravnika nasproti tretjim, ki niso lastniki stanovanj, pa je lahko le kršitev zakonskih obveznosti upravnika, ne more pa upravnik odškodninsko odgovarjati tretjim zaradi kršitve pogodbe, sklenjene z etažnimi lastniki (3). Posledično je neutemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da so etažni lastniki s pogodbo o opravljanju upravniških storitev obveznost vzdrževanja stopnišča prenesli na upravnika kot zavarovanca toženke oziroma, da so etažni lastniki z upravljalcem takšno pogodbo sploh sklenili, saj je to njihova zakonska obveza (53. člen SZ-1).

8. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem ko je zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija toženke.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj zavzeta stališča sodišča druge stopnje in ob pravilni uporabi materialnega prava vsebinsko odloči o zadevi.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni (163. člen ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 376/2010 z dne 1. 6. 2010. Op. št. (2) : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 376/2010 z dne 1. 6. 2010. Op. št. (3) : Tako tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1480/2012 z dne 5. 12. 2012.