Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za zapadlost računa, ki se nanaša na redno mesečno obveznost, ki izhaja iz Pogodbe o upravljanju, ni treba, da bi bil vsak račun poslan priporočeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba v točki I razveljavi.

II. Sicer pa se pritožba zavrne in se v točkah II in III potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi povrniti 120,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in delno sodbo na podlagi pripoznave je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo (I) na plačilo 298,44 EUR, (II) na plačilo 19,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2020 dalje in (III) na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Najprej opozarja, da je tožeča stranka spremenila tožbo in da ne zahteva več 298,44 EUR, zato ni jasno, o čem je sodišče odločalo v točki I. Neobrazložena in napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti v točki II, saj je tožena stranka njihovemu teku ugovarjala z relevantnimi navedbami, do katerih pa se sodišče ni opredelilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Materialnopravno zgrešeno pa je stališče sodišča, da vsaka pošiljka, tudi če je poslana z navadno pošto, šteje za vročeno, če je poslana na naslov, vpisan v register. V času, ko je bila poslana priporočena pošiljka, pa tožena stranka zaradi dopusta ni poslovala. Ko se je vrnila z dopusta, je bila pošiljka že vrnjena pošiljatelju v Postojno, pri čemer tožena stranka ni mogla vedeti, da gre za pošiljko tožeče stranke, ki ima sedež v Ljubljani.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pregled spisa pokaže, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 298,44 EUR z zakonskimi obrestmi od 11.9.2020. Po vložitvi ugovora, vendar pred izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi, je tožeča stranka delno umaknila izvršbo za plačani znesek 306,73 EUR. Ker gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, bi moralo sodišče umik predložiti toženi stranki zaradi soglasja k umiku. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka nato pojasnila, da so glavnica in obresti plačane, zahtevala pa je plačilo stroškov izvršilnega postopka in pravdnih stroškov. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe zahtevek glede glavnice v delu pripoznala oziroma predlagala, da sodišče v tem delu postopek ustavi), ni pa se strinjala s tožečo, da bi morala plačati tudi zamudne obresti in stroške postopka. Glede na predhodni umik (ki je nepreklicno dejanje stranke) bi zato moralo sodišče šteti, da je tožena stranka z umikom soglašala glede glavnice (s čimer je bil postopek v tem delu zaključen), ne pa tudi glede obresti in stroškov. Tožeča stranka je nato zahtevek spremenila in poleg stroškov zahtevala še plačilo 19,71 EUR (obresti za čas do 10.9.2020) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2021 dalje do plačila.

5. Sodišče je torej v točki I odločalo o zahtevku, ki ga ni več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (357. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Zahtevek se je nanašal samo še na zamudne obresti in stroške. Do vseh navedb tožene stranke se je sodišče prve stopnje opredelilo, očitek neizvedbe dokazov pa je le pavšalen in se do njega ni mogoče opredeliti.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za zapadlost računa, ki se nanaša na redno mesečno obveznost, ki izhaja iz Pogodbe o upravljanju, ni treba, da bi bil vsak račun poslan priporočeno, opomin pa na zapadlost tako ali tako ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka račune1 poslala z navadno pošto na naslov, na katerem je tožena stranka registrirana in na katerem po lastnih navedbah tudi posluje. S tem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnila vse svoje obveznosti. Zapadlost posameznih zneskov je bila zato pravilno ugotovljena in je sodišče prve stopnje zamudne obresti obresti utemeljeno priznalo.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških izvršilnega in pravdnega postopka, saj je tožena stranka z neplačevanjem v rezervni sklad kar dvajset mesecev gotovo dala povod za tožbo. Tožeča stranka je izkazala, da je toženi stranki mesečno pošiljala račune in da ji je poslala tudi opomin pred tožbo. Storila je torej vse, kar je od nje mogoče zahtevati. Tožena stranka je pravna oseba in bi morala urediti sprejemanje pošiljk tudi v času, ko zaradi dopusta ne posluje. Opomin je bil zato vročen pravilno. Ker je tožeča stranka zahtevek za plačilo glavnice umaknila pred "pripoznavo", pa se tožena stranka na določbo 157. člena ZPP niti ne more sklicevati.

9. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, v katerem se nanaša na točki II in III izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine zadeve njen uspeh ocenjuje na polovico, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 120,33 EUR (sodna taksa, nagrada za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Gre za kar 20 računov, kar pomeni, da tožena stranka v rezervni sklad ni vplačevala leto in osem mesecev, čeprav ji je kot etažnemu lastniku po ugotovitvi sodišča prve stopnje ta obveznost znana ali bi ji vsaj morala biti znana.