Jedro

Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Glede na to, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Prav tako ni prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri tej družbi, oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in to družbo (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka (prenosnik) zato ne odgovarja za obveznost plačila odpravnine in regresa za letni dopust, ki bi jo delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja moral plačati delodajalec prevzemnik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo (pravilno: odločilo) tako, da je zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo in toženo stranko, za ugotovitev, da delovno razmerje med njima 23. 10. 2009 ni prenehalo in še traja, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 23. 10. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zavarovanje in pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedala do 31. 3. 2009. Nadalje je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji navadna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 468,73 EUR in prednostna terjatev v višini 6.829,62 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Poudarja, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Če bi tožeča stranka postavila le primarni tožbeni zahtevek, bi bila odločitev pravilna, tako pa je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 7.298,35 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožeča stranka tudi s podrednim zahtevkom ni uspela, ji bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče pri zavrženju primarnega tožbenega zahtevka določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR tolmačilo na izrazito omejujoč način, s čimer je bila tožeča stranka prikrajšana za meritorno odločitev. Sodišče bi moralo upoštevati objektivni rok za razveljavitev sporazuma po določilih Obligacijskega zakonika, pri čemer je tožeči stranka šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranki postalo jasno, da je v slabšem položaju v primerjavi z delavci, ki so bili pred začetkom stečaja zaposleni pri toženi stranki in da je bila zapeljana v podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče z uporabo tretjega odstavka 204. člena ZDR tožeči stranki omejilo pravico sodnega varstva in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožeča stranka podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zlorabe instituta spremembe delodajalca, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe A. d.o.o., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede zatrjevanega pravnega temelja spregleda pravne osebnosti. Tožeča stranka je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. Družba A. d.o.o., razen osnovnega kapitala ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. Meni, da je pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka vložila v spis 87 listin, iz dokaznega sklepa pa izhaja, da je sodišče vpogledalo zgolj v 34 listin tožeče stranke. Očitno je, da je sodišče po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz navedenega spisa ni upoštevalo pri novo oblikovanih postopkih. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. člena ZDR varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zlasti pa ohranitev njihovih pravic. Tožeča stranka poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo. Določilo 73. člena ZDR govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti pa je podana zato, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na zaslišanje prič, ki so bile zaslišane v drugih individualnih sporih, vendar jih v tej zadevi ni zaslišalo. Zato tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati pri izvedbi teh dokazov. Dejansko stanje je sodišče ugotavljalo v omejenem obsegu in ga zmotno ugotovilo. Poleg tega je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe A. d.o.o.; kako je potekala prezaposlitev tožeče stranke; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila izvedena na zakonit način, itd. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo primarni zahtevek tožeče stranke presojati po 204. členu ZDR, prav tako se sodišče ni opredelilo do problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije. Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka se je sodišče napačno sklicevalo na določbe ZFPPIPP, saj ta zakon za obravnavo predmetnega spora ni relevanten. Glede odškodninskega pravnega temelja se tožeča stranka ne more strinjati, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek zoper toženo stranko in družbo A. d.o.o., predlagan sočasno ter da ni naloga sodišča presojati poslovnih odločitev delodajalca. Protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da je bila tožeča stranka zavedena, da ji bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t. i. koncernskega privilegija itd. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožeče stranke pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi z 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede odločitve o tožbi s primarnim zahtevkom Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano prevaro (kršitev) v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč tožeča stranka izvedela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v družbi A. d.o.o., tj. 26. 3. 2009, oziroma najkasneje z vročitvijo odločbe stečajnega upravitelja 6. 10. 2009, in je najkasneje takrat začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo. Z zavrženjem (dela) tožbe o primarnem zahtevku je sodišče sprejelo procesno odločitev, ker je ugotovilo, da je bil prekoračen s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, torej zaradi neizpolnjene procesne predpostavke. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe s sklepom po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v izreku napačno zapisalo, da gre za sodbo, čeprav bi moralo glede na to, da gre za odločanje o vprašanju procesne narave s sklepom zavreči del tožbe s primarnim zahtevkom (tretji odstavek 129. člena ZPP). Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

V danem primeru je prekluzivni rok kot tak določen s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami). Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ima hkrati vse značilnosti pogodbe, zato zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2012 z dne 21. 5. 2012 zavzelo tudi stališče, da je treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Ker je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev sporazuma z dne 26. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložila 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka, je sodišče tožbo v delu primarnega zahtevka kot prepozno utemeljeno zavrglo.

V zvezi s pritožbenimi očitki tožeče stranke glede omejitve pravice do sodnega varstva zaradi uporabe tretjega odstavka 204. člena ZDR pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določitev prekluzivnih rokov sicer povzroči omejitev te pravice, vendar to še ne pomeni, da bi bila takšna omejitev sama po sebi nedopustna. Prekluzivni roki namreč služijo zagotavljanju jasnosti in gotovosti medsebojnih pravnih razmerij, kar je v interesu strank kot tudi v interesu pravne varnosti. Pogoj pa je, da dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek dovolj jasno in nedvoumno izhaja iz zakona.(1) Navedene zahteve tretji odstavek 204. člena ZDR izpolnjuje. Zato tožeči stranki s tem, ko je po poteku predpisanega roka prekluzivne narave iz navedenega člena in tretjega odstavka 14. člena ZDR vložila tožbo za razveljavitev sporazuma, v njeno pravico do sodnega varstva ni bilo poseženo.

Ker je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP).

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka Tožeča stranka podredno zahteva ugotovitev obstoja prerekanih terjatev zoper toženo stranko iz naslova odpravnine in regresa za letni dopust v skupni višini 7.298,35 EUR, in sicer na več pravnih podlagah (solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. člen ZDR, odškodninski odgovornosti, spregledu pravne osebnosti, ipd.).

Ni utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih glede zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge zavrnitve tožbenega zahtevka. Če pa se tožeča stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka uveljavlja kršitev načel kontradiktornosti in neposrednosti, ker je sodišče izvedlo dokaze z branjem zapisnika o izpovedi zaslišanih prič v drugih delovnih sporih. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določena spornega dejstva. Pri presoji zatrjevanih kršitev načel je potrebno izhajati iz vseh okoliščin primera, celotnega teka postopka in relevantne pravne podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ena od 1620 nekdanjih delavcev tožene stranke, ki so zoper njo po istem pooblaščencu vložile skupinsko tožbo. Gre za množične primere, ko so bili delavci pred začetkom stečaja preneseni v skladu z določbo 73. člena ZDR, nad katero je bil kasneje začet stečajni postopek. Posamezne priče so bile sicer res zaslišane v drugih razdruženih zadevah s podobno dejansko in pravno podlago, v katerih sta sodelovala pooblaščenca obeh strank, v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve pa v podobni zadevi ni bila dopuščena revizija.(2) Odločilnega pomena v obravnavani zadevi pa je že dejstvo, da je ob spremembi delodajalca po 73. členu ZDR prišlo tudi do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki dne 31. 3. 2009, novo pogodbo o zaposlitvi pa je tožeča stranka podpisala z družbo A. d.o.o., kjer ji je pogodba prenehala zaradi stečaja. Tako je že iz izvedenih pisnih dokazov in teka postopka mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, zato sodišče po razumni oceni ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po nadaljnjem zaslišanju prič. Pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni prekopiralo v obravnavani spis, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeča stranka namreč ne navaja konkretno, katere od teh listin naj bi bile tako odločilnega pomena, da bi lahko vplivale na drugačno presojo prvostopenjskega sodišča ali katerih odločilnih dejstev zaradi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Očitka kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi tako nista utemeljena.

Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz podatkov v spisu ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi A. d.o.o., oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo A. d.o.o., (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Direktiva Sveta 2001/23/ES določa možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v četrtem odstavku 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev torej presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člen ZDR, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka.

Neutemeljen je očitek kršitve določb ZPP, ker sodišče ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. člena ZDR torej ni podlage za odločitev o odgovornosti tožene stranke za vtoževano terjatev in so drugačna materialnopravna naziranja tožeče stranke neutemeljena.

Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljala tudi na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006), v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma določeni so pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe A. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe A. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika A. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o. začet sočasno. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe A. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Do drugih obširnih pritožbenih navedb tožeče stranke pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Zavrniti gre tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožeča stranka je resda postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna, saj je spor tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in po določbi 353. člena potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (154. člen ZPP), odgovor tožene stranke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1. prim. sklep Ustavnega sodišča RS, Up-897/05 z dne 29. 3. 2007. 2. sklep VIII DoR 15/2012 z dne 28. 2. 2012.