Jedro

Ker se je obtoženčeva izvenzakonska partnerica po pouku iz 2. odstavka 236. člena ZKP odločila, da se ne odpove pričanju, ni bilo podlage za izločitev obvestil, ki jih je dala policiji. Po 3. odstavku 83. člena ZKP namreč preiskovalni sodnik iz spisov izloči le izjave tistih privilegiranih prič, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričevanju.

Ker se uradni zaznamek policije, v katerem je zapisano, kaj je povedal obtoženec v razgovoru, v ničemer ne nanaša na kaznivo dejanje, obravnavano v tej zadevi, sodišče ni prekršilo določbe 3. odstavka 83. člena ZKP, ker tega obvestila ni izločilo iz spisa. Zato tudi ni podlage za trditev, da je bila kršena določba iz 4.a točke 39. člena ZKP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

Napačno je stališče, da je strokovno mnenje CKTP nedovoljen dokaz. Gre za dokaz, ki ga je treba kot vsakega drugega oceniti po načelu proste dokazne presoje in na katerega lahko sodišče opre sodno odločbo.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega S.D. se zavrne in potrdita sodbi sodišč prve in druge stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP se obtoženca oprosti povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.12.2002 obtoženega S.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ in mu izreklo (pravilno bi bilo določilo) kazen 20 let zapora. Upoštevaje kazen štirih let zapora, izrečeno obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.5.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.9.1999, zaradi kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena in 22. členom KZ in kaznivih dejanj po 1. odstavku 256. člena KZ, ki jo je štelo kot določeno, ter kazen, ki jo je določilo za obravnavano kaznivo dejanje, je obtožencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo že prestano kazen in čas prebit v priporu od 8.11.2002 dalje. Odvzelo mu je tudi členkasto zapestnico iz rumene kovine, last pokojne D.M., opisano pod C4. Višje sodišče sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.9.2003 zavrnilo pritožbi obtoženega S.D. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obtoženca oprostili plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je zoper obtoženca iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se zaradi bistvene kršitve določb ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazni pritožuje obtoženčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zahtevala je tudi, da ju z obtožencem Vrhovno sodišče obvesti o svoji seji.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. meni, da pritožba ni utemeljena in da v njej zatrjevane kršitve niso podane.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. točki 1. odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče tudi, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 20 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen. V takem primeru je prvostopenjsko sodbo mogoče izpodbijati iz vseh razlogov, naštetih v 370. členu ZKP. Glede na to, da o taki pritožbi v skladu z določbo 2. odstavka 398. člena ZKP odloča Vrhovno sodišče po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji, velja v tem postopku tudi določba 4. odstavka 369. člena ZKP. Ta ureja institut beneficium novorum tako, da sme navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Če se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Glede na tako ureditev ne velja omejitev formalne in materialne izčrpanosti, to je da bi pritožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljal samo tiste kršitve in v takem obsegu, kot jih je že neuspešno uveljavljal pred sodiščema prve in druge stopnje. Tako za pritožnika ni nobenih posledic, če ne obrazloži, zakaj se šele v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje sklicuje na nova dejstva in nove dokaze.

Zagovornici obtoženega S.D. ni mogoče pritrditi, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno. Ne drži trditev v pritožbi, da sodišče ni ugotavljalo, kako so nastale poškodbe, ki jih je pri pokojni D.M. ugotovil izvedenec sodnomedicinske stroke. Na podlagi mnenja izvedenca dr. T.J. je sodišče ugotovilo, da je zlom obročastega in ščitastega hrustanca grla lahko povzročil prijem vratu z roko ob istočasnem močnem stisku s prsti, manj verjetno pa pritisk in stisk vratu s kakšnim topim predmetom. Glede na nastale gnilobne spremembe na truplu, značilnosti, ki jih je praviloma mogoče opaziti pri zadušitvi, tega izvedenec ni mogel več ugotoviti, zato je kot konkurenčni vzrok smrti zaradi zadušitve kot najverjetnejše možnosti dopustil kot vzroka nastopa smrti refleksni zastoj srca ali pa, česar pritožnica ne uveljavlja, prekinjeni dotok krvi možganom zaradi stisnjenja vratnih arterij. Izvedenec je zanesljivo izključil katerokoli obolenje kot vzrok nastopa smrti. Zato je treba pritrditi ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je ne glede na to, iz katerega vzroka je smrt nastopila, da je ta neposredna posledica dejstva, da je obtoženec oškodovanko močno stisnil za vrat. Navedba v pritožbi, da lahko nastanejo poškodbe obročastega in ščitastega hrustanca grla ne le zaradi stiskanja, temveč tudi zaradi drugih razlogov (padca), o čemer da v dotedanjem postopku ni bilo govora, ni z ničemer podkrepljena in je zgolj hipotetične narave. Zato v tem pogledu ne more vzbuditi dvom v ugotovljeno dejansko stanje.

Zagovornica obsojenega S.D. v pritožbi navaja, da so bili na truplu pokojne ugotovljeni znaki delne mumifikacije - sušenja in saponifikacije - mrliškega voska posameznih delov telesa. Poudarja, da dve tako različni spremembi trupla zahtevata povsem različne atmosferske pogoje in bi zato po pritožničinem mnenju sodišče moralo razjasniti, kako je do njiju sploh prišlo. Pri tem da je sodišče povsem spregledalo, da mumifikacija ni mogla nastati v vlažnem prostoru z nizko temperaturo, temu pa da se je izognilo tako, da je dopustilo možnost, da je bilo truplo tudi v kakšnih drugih prostorih ali okolju s povsem enakimi vremenskimi in siceršnjimi pogoji, kot so bili tisti, v katerih je bilo truplo najdeno. Prvostopenjsko sodišče tudi ni časovno pobliže opredelilo, koliko časa je bilo truplo pokojne izpostavljeno običajnim vremenskim razmeram. Te meritve vremenskih in siceršnjih pogojev v garaži bi lahko po oceni obtoženčeve zagovornice dale odgovor na vprašanje, ali se je truplo tam nahajalo dalj časa ali ne. Takega preizkusa sodišče ni opravilo, njegovo sklepanje temelji zgolj na domnevah. Če bi to storilo, bi po mnenju vložnice sodišče dobilo zanesljiv odgovor na vprašanje kraja smrti in ravnanja s truplom pokojne od smrti do najdbe.

Navedene okoliščine niso odločilnega pomena, čeprav je ravnanje s truplom pokojne navedeno tudi v opisu dejanja. Te namreč niso odločilnega pomena za pravilno presojo zadeve, saj se nanašajo na dogajanje po oškodovankini smrti, torej po storitvi kaznivega dejanja. Pomembne bi bile samo v primeru, če bi ob upoštevanju časa najdbe trupla dne 7.7.1999 in dejstvu, da je bil obsojenec priprt dne 3.11. leto poprej, vzbujale kakršenkoli dvom, da je obsojenec v aprilu 1998. leta na neugotovljenem kraju v L. na opisani način vzel življenje D.M. Tega pa niti pritožnica izrečno ne zatrjuje.

Obtoženčeva zagovornica izraža nestrinjanje s stališčem v izpodbijani sodbi, da je v dokaznem pogledu nepomembno dejstvo, da so bile na truplu najdene mušje bube in ličinke. Po njenem mnenju bi moralo sodišče raziskati, v kakšnih pogojih se mora nahajati truplo, da sploh lahko pride do zaleganja mušjih ali drugih jajčec in da se iz njih razvijejo bube in ličinke, saj so te okoliščine pomembne za ugotovitev kraja, časa in načina smrti.

Tudi te navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje dejstev po oškodovankini smrti, na pravilno presojo zadeve ne vplivajo.

Prepričljivo je stališče v prvostopenjski sodbi, da glede na to, da ima muha v enem letu lahko osem generacij, česar pritožnica ne izpodbija, ni jasno, kateri generaciji naj bi mušje ličinke na truplu pokojne sploh pripadale in da zato glede ugotavljanja časa smrti izvedba tega dokaza ni relevantna. Sodišče je čas oškodovankine smrti zanesljivo ugotovilo z drugimi dokazi, kar je natančno pojasnilo v obeh izpodbijanih sodbah, zato z izpodbijanjem dejanskega stanja, kolikor se to nanaša na dejstva, ki niso odločilnega pomena za pravilno presojo zadeve, pritožnica tudi ne more biti uspešna.

Obtoženčeva zagovornica izpodbija dejansko stanje tudi tako, da navaja, da je sodišče obtoženca kvalificiralo kot znanega goljufa in da je bil motiv za umor obtoženčeva želja prilastiti si oškodovankino stanovanje. Pri tem da je sodišče prezrlo, da osebe, obravnavane pred sodišči zaradi goljufij, praviloma niso morilci. Pravi tudi, da je sodišče preveliko težo pripisalo obtoženčevi agresivnosti proti obsojenčevi takratni zunajzakonski partnerici R.Č., ki da je obtožencu izjemno nenaklonjena.

S takim izpostavljanjem dejstev, iztrganih iz celote, obtoženčeva zagovornica pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati. Pritrditi je treba sodišču, da okoliščine oškodovankine smrti, obtoženčevo ponarejanje pogodb o nakupu oškodovankinega stanovanja, ustvarjanje vtisa v okolju, kjer je živela, da se je le-ta odselila tudi s pisanjem razglednic, na katerih je podpisoval oškodovanko, da sta bila pri obsojencu najdena oškodovankina osebna izkaznica in pisalni stroj, v stanovanju in kleti pa oškodovankine stvari, tudi tiste osebne narave, da je oškodovankino zapestnico obtoženec podaril sestri J. poleti 1998, da denarja za nakup stanovanja ni imel ob upoštevanju dejstva, da je bil na selotejpu, s katerim je bil oblepljen karton, v katerem je bilo oškodovankino truplo, najden prstni odtis obtoženčevega levega sredinca, v garaži pa najdeni tudi cigaretni ogorki, za katere je analiza DNK pokazala, da jih je kadil obtoženec, tvori tak sklenjen krog indicev, ki z gotovostjo kažejo, da je obtoženec na ugotovljen način umoril oškodovanko. Taki dokazni oceni zato pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in ugotavlja, da jo pritožnica z navajanjem nekaterih, iz celote iztrganih dejstev, ne more omajati.

Vložnica tudi navaja, da v dosedanjem postopku sodišče ni nikoli niti omenilo, da so bili zoper obtoženca izvajani ukrepi po 49. členu Zakona o policiji (ZPol), čeprav je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil zoper obtoženca odrejen in nato tudi izvajan ukrep tajnega opazovanja in sledenja najmanj v času od 30.9.1998 do 23.10.1998 in v času od 19.7. do 18.8.1999. Poudarja, da okoliščine, v katerih je potekal predkazenski postopek, niso bile razjasnjene, še zlasti ne z vidika izvajanja dokazov o tem, ali je obdolženec dejanje storil, in tudi ne, katere osebe bi lahko dale podatke o začetku in teku kazenskega postopka. Še zlasti pa da niso bili izvajani dokazi, ki bi pojasnili podlago za ukrepe po 49. členu ZPol. Poudarja tudi, da je bilo oškodovankino truplo najdeno na podlagi podatkov neznane osebe, ki jih je ta dne 6.7.1999 posredovala policiji, o čemer je sestavljen tudi uradni zaznamek, in da ni prav nobenega razloga, da bi policija identiteto te osebe zamolčala. To še posebej ne, ker je bilo to osebo treba temeljito izprašati o tem, kaj je počela v garaži na L. cesti. Sodišče bi po mnenju pritožnice moralo po uradni dolžnosti zahtevati podatke o prijavitelju, saj se obtoženec vseskozi zagovarja, da kaznivega dejanja ni storil in da ni kriv za smrt pokojne.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je državna tožilka (l. št. 358) Okrožnemu sodišču v Ljubljani poslala videokasete, posnete pri izvajanju ukrepov iz 49. člena ZPol na podlagi predloga za uporabo tajnega opazovanja in sledenja z dne 8.10.1998, na l. št. 357 in 359 pa so te kasete tudi specificirane. Ti policijski ukrepi so se zoper obtoženca izvajali le v navedenem času v letu 1998, ne pa tudi v letu 1999, ko je bil v priporu. V tem obdobju je policija, kot je razvidno iz zapisov na kasetah, spremljala R.Č. Sodišče teh kaset na glavni obravnavi ni poslušalo, na navedene dokaze tudi v ničemer ni oprlo svoje sodbe. Vprašanja izvajanja navedenih policijskih ukrepov obtoženec in njegov zagovornik pred sodiščem prve in druge stopnje sploh nista problematizirala, pač pa to prvič stori obtoženčeva zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje. Pritožnica niti ne zatrjuje, da za izvajanje ukrepov po 49. členu ZPol ni bilo pogojev in da so bili zato nezakoniti, ampak se zadovolji zgolj s trditvijo, da ta dejstva niso bila ugotovljena. Zato na ta način tudi ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v izpodbijani sodbi.

Obtoženec in njegov takratni zagovornik, ki sta bila seznanjena z vsebino uradnega zaznamka na l. št. 111 o razgovoru policistov z osebo, ki ni želela biti imenovana in je posredovala podatke, na podlagi katerih je bilo nato najdeno oškodovankino truplo, v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje nista zahtevala, da se ta oseba zasliši kot priča, čeprav bi to lahko storila. Zato je v sedanji fazi postopka to pritožbeno navedbo mogoče presojati zgolj v okviru pritožbenega razloga izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, temu pa pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, takšna, da ne porajajo prav nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tudi ni potrebe za dopolnitev dokaznega postopka z ugotavljanjem identitete in zaslišanjem navedene anonimne priče. Zagovornica obtoženega S.D. navaja, da se v spisu nahajajo izjave oseb, ki bi morale biti izločene. Pri tem izrečno omenja izjavo R.Č. na l. št. 351, obtoženčevo izjavo na l. št. 240 in 243 ter obtoženčevo izjavo, vsebovano v uradnem zaznamku na l. št. 211 spisa. Po pritožničinem mnenju, ki pa ne pove, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče s tem zagrešilo, bi morale biti navedene izjave izločene, ker jih sodišče ne bi smelo uporabiti pri svojem odločanju. To pa da je bilo sodišče dolžno storiti tudi zaradi odločbe Ustavnega sodišča (očitno št. U-I-92/96) ter nato predlagati, da kazensko obravnavo zoper obtoženca opravi drug senat. Za izločitev obvestil, ki jih je policiji dala priča R.Č., obtoženčeva izvenzakonska partnerica, ni nobene podlage, saj se je ta po pouku po 2. odstavku 236. člena ZKP odločila, da pravne dobrote, da se odpove pričanju, ne bo izkoristila in je bila v postopku zaslišana kot priča. Po 3. odstavku 83. člena ZKP pa preiskovalni sodnik iz spisov izloči le izjave tistih privilegiranih prič, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričevanju.

Kar pa zadeva izjavo obtoženca na l. št. 240 do 243 spisa z dne 5.8.1998, dano v kazenski zadevi istega sodišča, ki jo je kot primerjalni rokopis uporabil izvedenec grafoskopske stroke B.P., ni razvidno, da bi jo obtoženec policistom dal na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP, česar ne zatrjuje niti pritožnica. Zato tudi v tem pogledu ni nobene podlage za trditev, da bi moralo sodišče to lastnoročno izjavo obtoženca iz spisov izločiti.

Drži sicer, da je v uradnem zaznamku, ki ga je na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP s H.P. opravila policija v postopku, ki je pozneje pod prej navedeno opravilno številko tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi kaznivih dejanj goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, zapisano, da je obtoženec v razgovoru povedal, da je P.-ju ponudil prodajo stanovanja na K. in da mu je P. dal predplačilo, aro v višini 1000 ameriških dolarjev. Glede na to, da se navedeno obvestilo v ničemer ne nanaša na kaznivo dejanje umora, obravnavano v tej zadevi, sodišče ni prekršilo določbe 3. odstavka 83. člena ZKP, ker tega obvestila ni izločilo iz spisov. Zato tudi ni podlage za trditev, s katero pritožnica po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4.a točki 39. člena ZKP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

Pritožnici tudi ni mogoče pritrditi, da bi moralo sodišče iz spisov izločiti uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je policiji posredovala anonimna priča (l. št. 111). Zakonske podlage za tako izločitev ni in je tudi vložnica ne navaja. Ob tem sodišče svoje odločbe na to obvestilo ni oprlo. Zato tudi v tem delu kršitev procesnih določb, ki je pritožnica pobliže sploh ne opredeli, ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi obtoženčevi zagovornici, ko po vsebini zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazna predloga za odreditev izvedenstva grafoskopske in biološke stroke, prekršilo obtoženčevo pravico do obrambe, kar da bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Pri odločanju o dokaznem predlogu je treba upoštevati naslednja merila: 1.) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5.) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Obtoženčev takratni zagovornik je predlagal postavitev izvedenca biologa, da bi ta odgovoril na vprašanje, ali drži trditev, da je oškodovanka umrla še pred zimo, po kateri je bilo truplo najdeno.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je priča A.L. oškodovanko nazadnje videla okrog velike noči 1998, da sta jo na začetku aprila istega leta videla zakonca Š., ki sta ji izročila ključe svojega stanovanja, da je še 10.4.1998 oškodovanka plačala položnico na ime Š. in da je pozneje ni nihče več videl, da se je konec aprila obtoženec že nahajal v oškodovankinem stanovanju in ga urejal za vselitev, kar je potem storil v maju, da je bila prva neplačana oškodovankina položnica za mesec maj 1998, ob upoštevanju mnenja dr. T.J., koliko je minilo od časa smrti do najdbe trupla, da je ta nastopila v mesecu aprilu 1998. Na ta način je sodišče zanesljivo sklepalo o času oškodovankine smrti, zato z zavrnitvijo predlaganega dokaza ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe. Glede na to, da mušje ličinke in bube niso bile shranjene, je bil predlagani dokaz tudi očitno neprimeren, da bi bilo z njim mogoče dokazati zatrjevano dejstvo. Prav tako ni izkazana verjetnost, da bi bilo s pritegnitvijo tega izvedenca mogoče ugotoviti kraj in način storitve kaznivega dejanja, v tem obsegu zagovornica svojih pritožbenih trditev tudi ne utemelji.

Prav tako sodišče ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca daktiloskopske stroke, da pojasni, kako in ali je sploh mogoče, da se je med drugo in tretjo plastjo selotejpa, s katero je bil prelepljen karton, v katerega je bilo zavito truplo, lahko znašla obtoženčeva prstna sled in tudi zaradi ugotovitve, na katerem delu je bil odrezan tisti del selotejpa, ki je bil sodišču s sledmi že posredovan.

Sodišče prve stopnje je na 18. in 19. strani sodbe natančno obrazložilo, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (stran 4 in 5 sodbe), da je glede na ostale dokaze presodilo, da je nadaljnje izvajanje dokazov (zaradi jasnosti zadeve) nepotrebno. Pri tem se je sklicevalo tudi na poročilo o kriminalistično-tehničnem ogledu kraja dejanja (hrbtna stran, l. št. 33 in strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave - CKTP na l. št. 58 do 60 in 105 do 108 spisa). Ocenilo je, da ni bila podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi bilo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo.

Obtoženi S.D. je že v preiskavi povedal, da je takrat, ko je bil zadnjič v garaži, pobral orodje in ga zlepil z nekim trakom, ki je bil takrat v garaži (l. št. 300), na glavni obravnavi pa svoj zagovor dopolnil tako, da je povedal, da so na streho vozila nalagali samokolnico, pri čemer so jo prilepili na avto in da bi od takrat kaj ostalo ter dejal, da so "tisto potem pustili v garaži, lahko da je potem od takrat kaj ostalo na selotejpu" (l. št. 413). V sklepnem govoru pa je glede prstnega odtisa pojasnil, da meni, da je bil odvzet nekje drugje, ne pa na lepenki, ki je bila pokazana na glavni obravnavi (l. št. 527). Glede na take navedbe je očitno, da obtoženec po vsebini ni zatrjeval, da prstni odtis najden na selotejpu ni njegov, temveč da ga policisti niso našli med drugo in tretjo plastjo selotejpa, kot so zapisali v poročilu o kriminalistično-tehničnem ogledu. Obtoženec je na glavni obravnavi, ko je sosodnik odprl kartonasto škatlo in iz črne PVC vrečke začel jemati posamezne kose lepenke in selotejpa, ki je bil na tej, pripomnil (list. št. 523 ), da bi moral biti na lepenki nek bel list, ter da naj bi bilo v taki lepenki zavito staro pohištvo, ki so ga peljali v garažo. Sodišče pa je nato ugotovilo, da se na manjšem kosu lepenke nahaja vidna sled bele barve, ki kaže na to, da je bilo tam nekaj nalepljeno. Glede na vsebino strokovnega mnenja in razloge, navedene v sodbah sodišč prve in druge stopnje ter v tej sodbi, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza, potem ko je tudi na podlagi celovite presoje ostalih dokazov ugotovilo, da je to zaradi jasnosti zadeve nepotrebno.

Glede trditve v pritožbi, da je sodišče kršilo obtoženčevo pravico do obrambe tudi s tem, da prvostopenjsko sodišče s predlaganimi dokazi ni hotelo preveriti resničnosti navedb priče R.Č. in njenih staršev, pa je treba ugotoviti, da obtoženec in njegov zagovornik pred sodiščem prve stopnje takih predlogov sploh nista podala. Šele v pritožbi (list. št. 579) je obtoženec predlagal, naj se znova zaslišijo priče R.Č., M. in A.H., ker je prepričan, da bodo te priče povedale resnico, ko jim bo zastavil vprašanja obtoženčev takratni zagovornik odvetnik M.K. Na ta očitek pa je odgovorilo že višje sodišče, ko je navedlo, da so bile te priče že zaslišane, njihove izpovedbe ocenjene in da jih je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo. Tako stališče pritožbenega sodišča sprejema tudi sodišče tretje stopnje in ugotavlja, da na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Za stališče, da je strokovno mnenje CKTP nedovoljen dokaz, pa je Vrhovno sodišče že večkrat zapisalo, da je napačno. Gre za dokaz, ki ga je treba kot vsak drug dokaz oceniti po načelu proste dokazne presoje in na katerega lahko sodišče opre sodno odločbo. Ne zadošča sklicevanje na to, da je tak dokaz nedovoljen že zgolj zaradi tega, ker ga je izdelal navedeni center, ampak mora tisti, ki ga v postopku izpodbija, tudi vsebinsko opredeliti razloge, zakaj ocenjuje, da je mnenje strokovno neutemeljeno. Tega pa obtoženčeva zagovornica niti v pritožbi ni storila.

Pritožnici tudi ni mogoče pritrditi, da je ostalo nepojasnjeno, zakaj se je obtoženec znašel v priporu dne 3.11.1998 ter da so se vsi podatki v zvezi s tem priporom "porazgubili". Kakor je razvidno iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim se je sodišče prve stopnje seznanilo na glavni obravnavi, je bil v tej kazenski zadevi zoper obtoženca dne 5.11.1998 odrejen pripor, ki je tekel od dne 3.11.1998 dalje, ko je bila obtožencu odvzeta prostost. V tem pogledu zato ni prav nobenih nejasnosti. Drži sicer, da je bilo v sklepu Uprave za notranje zadeve L. z dne 3.11.1998 o policijskem pridržanju, ki ga k pritožbi prilaga zagovornica, navedeno, da je obtoženec pridržan tudi zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Vendar pa je bil nato pripor v navedenem kazenskem postopku zoper njega odrejen ob upoštevanju drugih dveh zakonskih pogojev, zaradi kaznivih dejanj po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in po 1. odstavku 256. člena istega zakona.

Že sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je bila sodba v drugi kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pravnomočna že 16.9.1999 in da je zato prvostopenjsko sodišče, ker sta zadevi v tesni neposredni povezavi, povsem zakonito uporabilo tudi podatke iz navedenega pravnomočno končanega spisa. Tako je na podlagi mnenja sodnega izvedenca grafoskopske stroke B.P. ugotovilo, da je razglednici, ki se v drugi zadevi nahajata pod oznakama C3 in C4, naslovljeni na A.M. in družino Š., poslani iz N.m., podpisani z imenom D., napisal obtoženi S.D. Kar zadeva ugotavljanje tega dejstva, obramba drugih dokazov ni predlagala, zato tudi ni razumljiva navedba v pritožbi, da je sodišče sklicujoč se na obsodilno sodbo, odklonilo preverjanje mnenja strokovnjakov s področja grafologije po neodvisnem izvedencu. Obtoženec in njegov zagovornik sta se imela možnost izjaviti o teh dokazih in predlagati tudi nasprotne dokaze, pa tega pred sodiščema prve in druge stopnje nista storila, tako da ni mogoče trditi, da je bil tudi v tem pogledu postopek zoper obtoženca nepošten ali nepravičen.

Pritožnica tudi nima prav, ko izpodbija odločbo o kazni. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovljenih obteževalnih okoliščin, ki kažejo na izrazito težo kaznivega dejanja in visoko stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti, utemeljeno izrekli kazen, ki predstavlja poseben maksimum za to kaznivo dejanje. S sklicevanjem, da je dvajsetletna zaporna kazen v očitnem nesorazmerju s kaznimi, ki se izrekajo za primerljivo težka kazniva dejanja pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in se gibljejo celo pod desetimi leti zapora, pritožnica sodbe v tem delu ne more izpodbiti. Take svoje navedbe, ki vsebujejo očitek neenakega obravnavanja, pritožnica z ničemer ne podkrepi.

Sodišče v vsaki zadevi na podlagi ugotovljenih okoliščin presodi, kakšno kazensko sankcijo bo izreklo obtožencu. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine obtožencu izrečena kazen primerna in je nikakor ni mogoče oceniti kot nerazumno strogo ali celo arbitrarno, kot si prizadeva prikazati pritožnica. Navedba, da je bila B.P. pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, v Haagu obsojena na 11 let zapora, pa z oceno primernosti obtožencu izrečene kazni nima nobene povezave.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornica obtoženeca S.D., niso podani, zato je na podlagi 391. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 398. člena istega zakona njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbi sodišč prve in druge stopnje.

Ne glede na to, da obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obtoženca oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v pritožbenem postopku pred sodiščem tretje stopnje.