Jedro

V postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljavljati ugovora v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada M. – izpostave M. z dne 16.5.2003, s katero je prvostopenjski davčni organ tožniku naložil plačilo redne sodne takse v znesku 4.500,00 SIT, 50% povišano sodno takso kot kazensko takso v znesku 2.250,00 SIT in sodno takso za opomin 1.700,00 SIT, skupaj 8.450,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je prvostopenjski davčni organ prejel obvestilo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26.4.2002, sporna prvostopenjska odločba davčnega organa pa je bila izdana v skladu z določbami 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 20/04). Glede zahteve tožnika, da ga upravni organ oprosti plačila sodne takse, ker je Okrajnemu sodišču v Mariboru predložil potrdilo o premoženjskem stanju, prvostopenjsko sodišče nadalje pojasnjuje, da to samo po sebi še ne pomeni, da je tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega iz dopisa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 2.2.2004, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da toženec (v pravdnem postopku) ob vložitvi odgovora na tožbo ni podal predloga za oprostitev plačila sodnih taks in ker ni plačal sodne takse niti po opominu sodišča, je bila zadeva predana v prisilno izterjavo. Iz navedenega dopisa še izhaja, da je tožnik po zaključku postopka vlagal številne vloge, vendar k nobeni ni predložil potrdila o premoženjskem stanju, s čimer je Okrajno sodišče v Mariboru izrecno negiralo tudi tožnikovo tožbeno navedbo, da naj bi predložil potrdilo o premoženjskem stanju.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Meni, da je mogoče predložitev potrdila o premoženjskem stanju šteti kot laični predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem navedel, da je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks s tem, ko je v sodni spis vložil potrdilo o premoženjskem stanju. V kolikor sodišče ob pregledu spisa Okrajnega sodišča v Mariboru ni našlo navedenega potrdila, bi moralo izvesti s strani tožnika predlagan dokaz z zaslišanjem strank, ker bi bilo samo na tak način tožniku omogočeno, da dokaže, da je v sodni spis vložil potrdilo o premoženjskem stanju. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

Tožnik bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka je vodila izterjavo neplačane sodne takse na podlagi 29. člena ZST, ki določa, da v primeru, ko taksni zavezanec takse ne plača v roku, določenem v 26. členu ZST, sporoči sodišče pristojnemu davčnemu uradu, na območju katerega ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče, naj takso prisilno izterja. Izterjavo je tožena stranka vršila po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/2001), ki v 46. členu določa, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Ker v postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljavljati ugovora v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse, so pritožbene navedbe tožeče stranke v smeri podanega predloga za oprostitev plačila sodnih taks pred Okrajnim sodiščem v Mariboru neupoštevne.

Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi revizijski ugovor, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja s tem, ko ni zaslišalo tožnika v zvezi z njegovim zatrjevanjem o vložitvi potrdila o premoženjskem stanju v sodni spis. Predmet tega upravnega spora namreč ni pravilnost odmere sodnih taks, pač pa pravilnost odločbe o prisilni izterjavi, ki ga je vodila tožena stranka.

Revizijski ugovori glede pomena potrdila o premoženjskem stanju za tožnikovo oprostitev plačila sodnih taks so neutemeljeni. V skladu z 2. odstavkom 13. člena ZST izda sodišče sklep o oprostitvi plačila sodnih taks na predlog stranke. Predlogu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz prvega odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev (1. odstavek 14. člena ZST). Glede na navedeno vložitev potrdila o premoženjskem stanju, kot enega izmed dokazil, ki ga ZST zahteva za oprostitev plačila sodnih taks, ni mogoče šteti za predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega bi lahko bil tožnik oproščen plačila sodnih taks za odgovor na tožbo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru le v primeru, če bi predlog za oprostitev podal najkasneje hkrati z odgovorom na tožbo, česar pa med upravnim postopkom niti ni zatrjeval niti dokazoval. Ker uveljavljeni revizijski razlogi kot tudi revizijski razlog, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.