Jedro

ZDR nima določil o višini dodatka za delovno dobo, sta pa KPDZD in SKPgd določali dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. SKPgd je sicer res prenehala veljati v letu 2006, vendar je bila navedena kot podlaga za pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni po tem datumu. Kot podlaga je v pogodbah o zaposlitvi navedena tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je veljala vse do 18. 7. 2008, ko jo je nadomestila Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki prav tako določa dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka je zato dolžna tožnici izplačati razliko med izplačanim dodatkom za delovno dobo ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in dodatkom ob upoštevanju skupne delovne dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni, pod izvršbo, za obdobje od vključno meseca avgusta 2005 do julija 2008 obračunati razliko v plači v skupnem znesku 3.238,51 EUR bruto, ter od posameznih mesečnih razlik v navedenih zneskih odvesti in plačati pristojnim organom in institucijam predpisane prispevke in davščine ter nato tožnici plačati neto razliko premalo izplačanih plač iz naslova dodatka na delovno dobo in dodatka po zakonu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.216,56 EZR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (I. točka (pravilno II. točka) izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti odpovedana že leta 2005, Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci pa 1. 7. 2006, in da navedeni kolektivni pogodbi v spornem obdobju nista veljali. 129. člen Zakona o delovnih razmerjih določa le, da se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. V pogodbi o zaposlitvi sta pogodbeni stranki določili višino in obdobje izplačevanja dodatka, in sicer, da delavki pripada dodatek za delovno dobo pri delodajalcu v višini 0,5 % od osnovne bruto plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Dodatek za delovno dobo zato za prvo leto dela pri toženi stranki ni izkazan na plačilnih listah, ker tožnici ni pripadal. Sodišče je napačno tolmačilo določila Aneksa št. 1 h kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci. Ta aneks nikjer ne določa, da se mora dodatek na plačo izkazovati na plačilni listi kot posebna postavka, ampak se izplača kot dodatek k plači in je sestavni del plače za polni delovni čas. Tožena stranka je dodatek od aprila 2007 dalje preračunala v delovne ure k redni urni postavki, kar je eden od možnih načinov izplačila dodatka. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2012 o tem, da je tožnica v celotnem obdobju od avgusta 2005 do julija 2008 prejemala plačo v višjem znesku kot bi ji pripadala, in tako prejela preplačilo v bruto znesku 2.137,94 EUR oz. neto znesku 1.285,76 EUR. S tem je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in kršilo določilo 22. člena Ustave RS, ki daje pravdnim strankam pravico do enakega varstva pravic. Ob upoštevanju ugotovljenega preplačila bi bila tožnica s tem, ko bi ji tožena stranka plačala prisojeni znesek, neupravičeno obogatena.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, saj je sodba jasno in ustrezno obrazložena, vsebuje pa vse razloge o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo in uskladitvenega dodatka.

V zvezi z dodatkom na delovno dobo je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno navedlo Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR), Kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št 26/1991 in spremembe - KPDZD) ter Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997 in spremembe - SKPGD). Medtem ko ZDR nima določil o višini dodatka za delovno dobo, sta tako KPDZD in SKPGD določali dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. SKPGD je sicer res prenehala veljati v letu 2006 (določbe normativnega dela so se uporabljale do 30. 6. 2006), vendar je bila navedena kot podlaga za pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni po tem datumu (pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 in 26. 6. 2007). Kot podlaga je v pogodbah o zaposlitvi navedena tudi KPDZD, ki je veljala vse do 18. 7. 2008, ko jo je nadomestila Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, (Ur. l. RS, št. 73/2008 in spremembe - KPOB), ki prav tako določa dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnici skladno s pogodbo o zaposlitvi pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med izplačanim dodatkom za delovno dobo ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in dodatkom ob upoštevanju skupne delovne dobe, je zato v celoti pravilna.

Pravilna pa je tudi odločitev glede t.i. uskladitvenega dodatka. Aneks št. 1 h KPDZD, ki je bil v Uradnem listu objavljen dne 3. 12. 2004, je v 2. členu določal, da se plače zaposlenih, za katere velja ta kolektivna pogodba, povečajo pri obračunu in izplačilu za mesec avgust 2004 in naprej za 6.800,00 SIT bruto ter pri obračunu in izplačilu za mesec avgust 2005 in naprej za 6.800,00 SIT bruto (1. odstavek). To povečanje se izplačuje kot dodatek k plači in je sestavni del plače za polni delovni čas. V primeru, da je delodajalec v letu 2004 že povečal plače zaposlenih, a za manj, kot je predvideno s tem dodatkom, se ob uveljavitvi aneksa izplača le razlika do tega zneska (2. odstavek); v primeru, da bo delodajalec v letu 2005 povečal plače zaposlenih, a za manj, kot je predvideno s tem dodatkom, pa se meseca avgusta 2005 in naprej delavcu izplača le razlika do tega zneska (3. odstavek). V 3. členu Aneksa št. 1 h KPDZD je bilo še določeno, da se dodatek k plači delavcem obračunava in izplačuje, dokler se ne vključi v znesek oziroma zneske plač, določene s kolektivno pogodbo (kar se je zgodilo 19. 7. 2008, ko je bila sprejeta KPBP).

Tožena stranka ni izkazala, da je tožnici plačo povečala že v letu 2004 in 2005, zato ni obstajal primer iz 2. ali 3. odstavka 2. člena Aneksa št. 1 h KPDZD, ko se je delavcu izplačala le še razlika dodatka. V času od avgusta do februarja 2006 je tožnici izplačevala uskladitveni dodatek v višini 5.100,00 SIT (21,28 EUR), od marca 2006 do marca 2007 pa je tožena stranka tožnici izplačevala uskladitveni dodatek v polni višini 13.600,00 SIT (56,76 EUR). Tožena stranka ni dokazala, da je bila od aprila 2007 dalje obračunana plača višja na račun uskladitvenega dodatka, saj zmnožek števila ur in urne postavke razen v mesecih april 2008 in julij 2008 nikoli ni dosegel zneska uskladitvenega dodatka (56,76 EUR). Tožena stranka je tako dokazala le, da je tožnici urno postavko dvignila aprila 2007. Pri tem pa ni pojasnila, zakaj uskladitvenega dodatka na plačilni listi (od aprila 2007 naprej) ni prikazovala ločeno, in sicer pod rubriko “Popravek obračuna“, ki jo plačilna lista predvideva in kot je to prikazovala do marca 2007. Iz izvedenih dokazov tako ne izhaja, da bi tožena stranka poleg povišane urne postavke, tožnici obračunala in izplačala predvideni uskladitveni dodatek, katerega višina je bila določena v Aneksu št. 1 h KPDZD. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje ,da je bila tožena stranka kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače, torej poleg osnovne plače tudi plačilo uskladitvenega dodatka, tako kot to izhaja iz plačilnih list do marca 2007. Četudi je bila osnovna bruto plača tožnice zaradi dviga urne postavke v mesecu aprilu 2007 vsak mesec višja, ni mogoče šteti, da je bil vanjo zajet tudi uskladitveni dodatek. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi sodišče moralo pri svoji odločitvi upoštevati ugotovitev izvedenca, da je tožnica prejela preplačilo v bruto znesku 2.137,94 EUR, so zato neutemeljene. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni zatrjevala ali dokazovala, da je bila tožnica neupravičeno obogatena, prav tako pa tudi ni postavila pobotnega zahtevka, o katerem bi nato sodišče moralo odločiti. Izkazala je le povišanje urne postavke, kar pa je avtonomna odločitev (zasebnega) delodajalca, v katero sodišče ne more in ne sme posegati. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za čas od avgusta 2005 do februarja 2006 tožnici dolžna izplačati razliko do polnega zneska uskladitvenega dodatka, za čas od aprila 2007 do julija 2008 pa uskladitveni dodatek v polni višini.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbe.