Jedro

Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.

Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in toženka v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 10. 2014 dalje in da delovno razmerje med njima ni prenehalo 31. 8. 2015 in še traja (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od 1. 9. 2015 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom bruto mesečne plače v višini 960,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter plačilom neto mesečnih plač s pp ter jo prijavi v matično evidenco ZPIZ od 31. 8. 2015 dalje do poziva nazaj na delo in v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da tožnici plača stroške postopka 299,86 EUR s pp (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uvodoma navaja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo: - da je tožena stranka družba, ki opravlja dejavnost zagotavljanja delavcem drugim delodajalcem; - da tožnica s toženko ni bila v delovnem razmerju več kot dve leti ter je posledično neutemeljena tožničina trditev o nastanku delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi drugega odstavka 55. člena ZDR-1 v povezavi s petim odstavkom 55. člena ZDR-1 in 56. členom ZDR-1; - da je pogodba o zaposlitvi z dne 7. 4. 2015 bila sklenjena med strankama tega postopka za čas in vsebino dela, kot izhaja iz naročila uporabnika za čas od 1. 5. 2015 z vsebinsko utemeljitvijo začasno povečanega obsega dela; - da je bilo naročilo uporabnika od 1. 5. 2015 dalje ustrezna podlaga za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015; - da pričanje direktorice uporabnika potrjuje vsebino naročila, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015 sklenjena zaradi prvomajskih praznikov in poletnih počitnic oziroma za čas sezone, ki jo tako uporabnik kot tožena stranka razumeta kot začasno povečan obseg dela; - da so obstajala podobna naročila tudi za predhodne pogodbe, ki jih je podal uporabnik toženi stranki; - da je prodajalna, v kateri je delala tožnica, sezonskega značaja, kar pri uporabniku predstavlja povečan obseg dela; - da opravljanje dela v sezoni predstavlja zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj gre takrat za začasno povečan obseg dela; - da je tožničina trditev o nadomeščanju delavcev, s katerimi je tožena stranka sklenila delovno razmerje, neutemeljena, saj je oddaljenost tožničinega kraja bivanja prevelika, da bi se delovno mesto štelo kot ustrezno; - da tožnice po njenem odhodu v trgovino A. ni nadomestil drug delavec; - da v času zaposlitve B.B. v trgovini C. in D.D. v trgovini E. tožena stranka še ni mogla predvideti, da „toženka“ (o. p. pravilno uporabnik) ne bo podaljšal naročila za trgovino A.; - da je bil pri uporabniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (prenehala dne 31. 8. 2015) in v nadaljnjem obdobju predviden manjši promet, pričakovano zmanjšanje obsega dela in pričakovani nižji prihodki.

Na podlagi navedenih ugotovitev bi bilo potrebno ugotoviti, da je toženka ravnala zakonito, ko je s tožnico sklenila pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) za določen čas in da je tožnici pravilno in zakonito prenehalo delovno razmerje z iztekom PZ, sklenjene do 31. 8. 2015. Kljub temu pa je prvostopno sodišče zaključilo, da je uporabnik imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu in se za trajno naročilo ni odločil le zaradi finančnega tveganja, kar pomeni, da zakonski razlog za sklenitev PZ za določen čas ni obstajal. Vendar tak zaključek ne temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj priča F.F. ni podala izjave o „finančnem“ tveganju, ampak uporabila le besedo tveganje. Poleg tega prvostopno sodišče navedenega zaključka ni v ničemer pojasnilo in je sodba v tem delu povsem brez razlogov. Izpovedba direktorice uporabnika je bila povsem napačno interpretirana, zato prvostopno sodišče sodbe ni oprlo na odločilna dejstva oziroma ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče je izpovedbo direktorice uporabnika napačno povzelo, saj slednja ni izjavila, da ne ve, čemu so bila podana naročila za sklenitev dveh PZ za določen čas od 1. 10. 2014 do 30. 4. 2015. Izjavila pa je, da ne ve, zakaj naj bi bil začasno povečan obseg dela od 1. 2. 2015 do 30. 4. 2015 in da teh razlogov ne pozna, ker pred 1. 5. 2015 ni bila direktorica uporabnika. Zato bi prvostopno sodišče glede obstoja razlogov za sklenitev PZ za določen čas za obdobje do 30. 4. 2015 moralo presojati iz izjav tistih, ki so takrat bili udeleženi v procesu zaposlovanja, to pa je direktor toženke in priča G.G.. Iz izjave direktorice uporabnika jasno izhaja, da je bilo naročilo za zaposlitev tožnice zaradi povečanega obsega dela, ki ga prvenstveno predstavljata novoletna sezona in nato poletna sezona. Toženka je izkazala, da sta obstajali potreba in razlog za zaposlitev tožnice za določen čas v času od 1. 10. 2014 do 31. 8. 2015, vse to pa dokazala z listinami (naročilom) in izjavami zaslišanih. Zato zaključek sodišča, da je razlog za sklenitev PZ za določen čas finančno tveganje, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz sodbe pa tudi ni jasno, zakaj je bilo tožnici prisojeno izplačilo plače v višini 960,00 EUR bruto. Tožnica je v spis predložila PZ, iz katere izhaja plača v višini 740,00 EUR bruto. Predložila je tudi potrdilo o višini plače z dne 21. 8. 2015, vendar ni jasno, kaj se z njim dokazuje. Toženka je vsem navedbam tožnice vselej v celoti nasprotovala, prvostopno sodišče pa je tožnici priznalo plačo skladno s tožbenim zahtevkom, ne da bi se opredelilo o znesku, navedenem v PZ. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da je prvostopno sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ugotovilo, da toženka ni spoštovala določb zakona pri sklepanju PZ za določen čas. Navaja in sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki v podobnih zadevah kažejo na pravilno odločitev prvostopnega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Prvostopno sodišče je na podlagi listinskih dokazov v spisu ugotovilo naslednja dejstva: a) da je toženka registrirana za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugim delodajalcem (uporabnikom); b) da je tožnica celotno sporno obdobje opravljala delo pri uporabniku H. d. o. o. (dalje: uporabnik), pri tem pa imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas bodisi s toženko bodisi neposredno z uporabnikom, in sicer: - za obdobje 26. 11. 2013 do 31. 1. 2014 za delovno mesto prodajalca, - za obdobje 1. 2. 2014 do 28. 2. 2014 za delovno mesto prodajalca, - za obdobje 1. 3. 2014 do 31. 3. 2014 za delovno mesto prodajalca, - za obdobje 1. 4. 2014 do 30. 6. 2014 za delovno mesto prodajalca (z uporabnikom), - za obdobje 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 za delovno mesto prodajalca (z uporabnikom) - za obdobje 1. 10. 2014 do 31. 1. 2015 za delovno mesto promotor - svetovalec, - za obdobje 1. 2. 2015 do 30. 4. 2015 za delovno mesto promotor - svetovalec, - za obdobje 1. 5. 2014 do 31. 8. 2015 za delovno mesto promotor - svetovalec.

V vseh primerih, ko je bila PZ sklenjena s toženko, je slednja istočasno izdala tožnici tudi obvestilo o napotitvi na delo k uporabniku H. d. o. o.; c) da je v vseh PZ, sklenjenih s toženko, navedeno, da se PZ sklepa za določen čas „zaradi povečanega obsega dela iz naslova naročila oziroma uporabnika po delavcu delodajalca“, v PZ, sklenjenih z uporabnikom, pa je kot razlog za sklepanje PZ za določen čas navedeno „zaradi povečanja obsega dela“.

7. Področje sklepanja PZ med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je predpisano v členih 59 - 63 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki v prvem in drugem odstavku 60. člena določa: - PZ se sklene za nedoločen čas; - PZ se lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena in ob upoštevanju časovnih omejitev iz drugega in četrtega odstavka 55. člena tega zakona.

V petem odstavku 62. člena je tudi določeno, da je uporabnik odgovoren delodajalcu za pravilnost in popolnost podatkov o obstoju pogojev iz drugega odstavka 60. člena.

8. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 toženka kot delodajalec za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci PZ za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje PZ za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko. Ob tem je pravilen in tudi skladen z obširno sodno prakso, da ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno PZ, ampak tudi glede predhodno sklenjenih PZ. Ob tem je pomembno tudi, da če je bila le ena od teh PZ sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene PZ (tako tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 198/14).

9. Neutemeljena je pritožba toženke, da je prvostopno sodišče v delu, ki se nanaša na neugotovljene razloge za sklenitev PZ za določen čas, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da zaključek v tem delu temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka je v zadnjih treh sklenjenih PZ (pa tudi v vseh ostalih) kot razlog za sklenitev PZ za določen čas navedla „zaradi povečanega obsega dela iz naslova naročila oziroma začasne potrebe uporabnika po delavcu delodajalca“. Uporabnik je v obeh sklenjenih PZ kot ta razlog navedel le „zaradi povečanega obsega dela“. Prvostopno sodišče je toženkin opis razlogov za sklepanje PZ za določen čas štelo za „nedoslednega“ glede na zakonsko besedilo v členu 54/1 ZDR-1 in zato dopustilo, da je toženka v sodnem postopku lahko dokazovala dejanski obstoj tega razloga. Toženka je obstoj tega razloga (poleg z listinskimi dokazi) dokazovala z zaslišanjem direktorja toženke I.I., direktorice uporabnika J.J. in kadrovske delavke G.G.. Vse tri je prvostopno sodišče tudi dejansko zaslišalo. Glede njihovih izpovedb toženka v pritožbi izrecno poudarja in izpostavlja, da bi prvostopno sodišče glede obstoja razlogov za sklepanje PZ za določen čas moralo presojati izključno na podlagi izjav direktorja toženke in priče G.G. (ker se je direktorica uporabnika vključila v proces zaposlovanja tožnice šele po 1. 5. 2015, ko je postala direktorica), vendar prvostopno sodišče njunih izpovedb ni upoštevalo. Takšna trditev vsekakor ni resnična. Direktor toženke je na zaslišanju izjavil, da „za vsako PZ za določen čas stoji naročilo uporabnika za določen čas“, ter „če je naročilo za določen čas, to predstavlja razlog za zaposlitev za določen čas“. Smiselno popolnoma enako je povedala tudi G.G., da je sklepanje PZ za določen čas odvisna od naročila naročnika (uporabnika). Obe navedeni izpovedbi je prvostopno sodišče povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ob tem pa tudi izrecno opozorilo na določbe člena 60/2 v povezavi s členom 54/1 in člena 62/5 ZDR-1. V kolikor bi torej prvostopno sodišče glede obstoja pogojev za sklenitev PZ za določen čas upoštevalo le izpovedbi direktorja toženke in priče G.G., bi takoj lahko zaključilo, da toženka zakonitega razloga po členu 54/1 ZDR-1 ni dokazala. Toženka kot delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, ni vezana le na naročilo uporabnika oziroma na njegovo izjavo, da dejansko potrebuje delavce le za določen čas in da obstaja zakoniti razlog za sklenitev PZ za določen čas, ampak mora takšen zakoniti razlog tudi dejansko obstajati pri uporabniku.

10. Prvostopno sodišče je skladno z dokaznim predlogom toženke zaslišalo tudi direktorico uporabnika J.J. in na podlagi njene izpovedbe ugotavljalo obstoj razloga za sklepanje PZ za določen čas. Iz njene izpovedbe izhaja, da je ona osebno dala naročilo za zaposlitev le za obdobje 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015 (v času trajanja zadnje PZ s tožnico) zaradi opravljanja sezonskega dela v času prvomajskih praznikov in poletnih počitnic. Zakaj so bile sklenjene ostale PZ priča ni vedela, saj je naročila za zaposlitev podala prejšnja direktorica, vsaj za obdobje 1. 10. 2014 do 31. 1. 2015. Za to obdobje je dopuščala možnost, da je šlo za nadomeščanje zaradi bolniške odsotnosti, vendar takšna trditev ni bila dokazana. Izrecno pa je ta priča izjavila, da je bilo z 31. 8. „konec glavnega meseca“, torej zaključek poletne sezone. Ker je direktor toženke omenjal, da mu je uporabnik kot razlog za potrebo po delavcih navajal tudi potrebo zaradi dela v času novoletnih oziroma zimskih praznikov, je priča F.F. potrdila le to, da je december res sezonski mesec. Na podlagi take izpovedbe priče je bilo mogoče zaključiti, da je sezonsko delo trajalo kvečjemu julija in avgusta (poletna sezona) ter decembra do januarja (zimski prazniki, novo leto). Glede na to, da je tožnica pri uporabniku dejansko delala neprekinjeno od 26. 11. 2013 do 31. 8. 2015, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da sezona ne more trajati celo leto. Glede na dejstvo, da je bila tožnica 6 mesecev do 30. 9. 2014 zaposlena pri uporabniku in je bila neposredno z njim sklenjena PZ, je priča F.F. na vprašanje, zakaj se je s 1. 10. 2014 ponovno zaposlila pri toženki, vendar nadaljevala z delom pri uporabniku, povedala, da zaradi tega, ker se ne ve, kaj se bo zgodilo pozimi. Lahko je tako malo prometa, da delavcev ni mogoče preživljati oziroma jim zagotavljati plačo. Ob upoštevanju takšne izpovedbe priče ter ob dejstvih, da je povečan obseg dela zaradi sezone v celem letu trajal največ dobre 3 mesece in da je tožnica delala pri uporabniku neprekinjeno 21 mesecev, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je imel uporabnik neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil le zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje PZ za določen čas. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene PZ za določen čas in se šteje, da je tožnica od 1. 10. 2014 dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas, da tožnici 31. 8. 2015 delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopno sodišče prisodilo tožnici povračilo mesečnih plač v višini 960,00 EUR bruto, kar pa je v nasprotju z zneskom 740,00 EUR bruto, določenim v PZ. Toženka tudi trdi, da se sodišče do postavljenega zahtevka, ki je v nasprotju z dokaznimi listinami, sploh ni opredelilo. Glede omenjenega očitka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica tožbeni zahtevek za obračun bruto plač v višini 960,00 EUR postavila že v sami tožbi, ki ji je predložila vse PZ ter potrdilo o višini bruto plač, obračunanih in izplačanih v obdobju november 2014 do avgust 2015 (priloga A18). V tem potrdilu, ki ga je izdala toženka, je razvidno, da je bila tožnici za julij 2015 (en mesec pred prenehanjem delovnega razmerja) obračunana plača v višini 960,03 EUR. Skladno s tem zneskom je bil postavljen tudi tožbeni zahtevek. Toženka je v odgovoru na tožbo res navedla, da vse tožbene navedbe prereka kot neutemeljene, vendar se o višini plače izrecno ni nič izjasnila. Tega ni storila niti kasneje, vse do konca obravnave. ZPP v členu 214/2 določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V členu 214/1 ZPP pa je tudi določeno, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala. Glede na navedena določila ZPP je prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da je zatrjevano dejstvo tožnice o višini plače priznano in da ima podlago tudi v dokaznih listinah (potrdilo A18) ter se zato utemeljeno v sodbi o tem ni posebej opredelilo.

12. Ker je tožnica v sporu praktično v celoti uspela, ji je sodišče na podlagi člena 154/3 ZPP utemeljeno priznalo tudi stroške postopka skladno z Odvetniško tarifo in predloženim stroškovnikom ter jih naložilo v plačilo toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka dalje.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 154/1 in členu 155/1 ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, pa tudi tožnica s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k njeni rešitvi. Zato vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene postopke.