Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, je še vedno v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami. Pri tožniku tako ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo ugotovitev novega primera invalidnosti v smislu vtoževane časovne razbremenitve pri delu (skrajšani delovni čas 4 ure dnevno).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 4. 2012 in št. ... z dne 24. 10. 2012 ter priznanje pravice do skrajšanega delovnega časa 4 ure dnevno (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da bi kot marljiv delavec in občan še vedno rad delal, vendar lahko delovne obveznosti izvršuje zgolj v okviru svojih zdravstvenih sposobnosti. Nerazumljivo je, da sodišče ne prizna tistega, kar mu pripada. Zdravstveno dokumentacijo tolmači v njegovo škodo. Dokler je bil zdrav, je brez težav in z veseljem opravljal delovne obveznosti, sedaj pa tega ne zmore več.

Če bi sodišče sledilo dokaznim predlogom, bi prišlo do drugačnega zaključka. Še zlasti, če bi zaslišalo osebno zdravnico dr. A.A., ki je najbolj seznanjena z njegovim zdravstvenim stanjem. Invalidske komisije tožene stranke so zadevo reševale z levo roko. Vse je potekalo ekspresno, tako da članom ni uspel povedati in opisati svojih zdravstvenih težav. Sicer bi sodišče poleg osebne zdravnice, moralo angažirati tudi sodnega izvedenca ne pa zaključevati, da ni neskladij med dokumentacijo in mnenji invalidskih komisij. Ne gre za to, da bi izvedenec iskal „morebitna neskladja“ pač pa za to, da bi zavzel pravilno strokovno stališče pri reševanju zadeve. Vztraja, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, in da je zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter priznanje pravice do dela v skrajšanem delovnem času, utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Tudi sicer pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Utemeljena je z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje.

5. Ker gre v predmetni zadevi za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 163. v zvezi 71. in 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Pravice, pridobljene na podlagi že ugotovljene invalidnosti namreč po 163. členu ZPIZ-1 trajajo, dokler traja isto stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če pride v zdravstvenem stanju do tolikšnih bistvenih zdravstvenih sprememb, da je potrebno ugotoviti bodisi novo, višjo kategorije invalidnosti ali v okviru iste kategorije določiti dodatne omejitve. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Že v skladnih mnenjih Invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 2. 2012 in Invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 9. 2012 (v nadaljevanju: IK I in IK II) je, strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 30. 8. 1995 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Ob izkazani obojestranski artrozi kolka, stanju po vstavljenem umetnem kolku levo (kasneje tudi v desnem), lumbalgiji, hernii disci in primarni arterijski hipertenziji, je po logično pravilnem dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, tožnik še vedno v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, zmožen za drugo ustrezno delo „vratarja III“ z omejitvijo dvigovanja bremen do 10 kg, brez daljše stoje in hoje.

Mnenji IK I in IK II iz presodnega postopka sta namreč le še dodatno potrjeni z dopolnilnim mnenjem IK II z dne 7. 7. 2014 ( listovna 33-34 sodnega spisa), ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo ob tožnikovem izrecnem soglasju, podanim na glavni obravnavi dne 15. 5. 2015 ( listovna 25. sodnega spisa). Čeprav je za razsojo predmetne zadeve relevantno le dejansko zdravstveno stanje, izkazano z listinsko medicinsko dokumentacijo, ki je obstajala pred izdajo izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe(1) , pa niti novejši medicinski izvidi ne izkazujejo takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo ugotovitev novega primera invalidnosti v smislu vtoževane časovne razbremenitve pri delu.

Do operacije desnega kolka dne 28. 6 2013 z implantacijo endoproteze, je bila pri tožniku dejansko indicirana začasna nezmožnost za delo. Torej le t.i. bolniški stalež pred in po operativnem posegu, in ne potreba po trajni razbremenitvi, kot medicinske izvide iz tega obdobja pravilno dokazno ocenjuje sodišče prve stopnje. Sicer pa iz izvida z dne 17. 1. 2011 izhaja, da je na podlagi RTG diagnostike vratnega, torakalnega in ledvenega dela hrbtenice specialist ortoped ugotovil degenerativne spremembe, svetoval fizikalno terapijo ter dejansko predlagal le razbremenitve pri delu, ki so bile tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti, že priznane. Nadalje je v izvidu z dne 20. 12. 2011 na podlagi RTG posnetka ugotovil stanje po vstavljeni endoprotezi v levem kolku, obrabo desnega kolka z asimetrično močno zoženo sklepno špranjo in glede na tedaj aktualne zdravstvene težave s tem v zvezi, predlagal časovno razbremenitev.

Vendar že v izvidu z dne 30. 9. 2013, to je tri mesece po operaciji desnega kolka, isti lečeči specialist priporoča, da tožnik po končani fizioterapiji počasi začne s svojim delom, prve dva do tri mesece po 4 ure in nato postopen prehod na normalne obremenitve. Ob takšnih listinskih medicinskih izvidih pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilen dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da zdravstveno stanje, kakršno je izkazano pred končanjem predmetnega predsodnega postopka, ne narekuje trajne časovne razbremenitve na 4 ure dnevno.

7. Ker v dokaj skopi listinski medicinski dokumentaciji, priloženi k predlogu za medicinsko izvedenstvo dne 3. 1. 2012, dejansko ni podlage za ugotovitev novega primera invalidnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem izbrane osebne zdravnice. Mogoče se je sicer strinjati s tožnikom, da lečeča zdravnica pozna njegovo zdravstveno stanje. Vendar pa izbrani osebni zdravniki niso pooblaščeni, niti usposobljeni za ocenjevanje invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija.

Pri ocenjevanju invalidnosti gre v bistvu za ocenjevanje delovne zmožnosti. Za podajo izvedenskih mnenj o invalidnosti sta z 261. členom ZPIZ-1 pooblaščeni IK I in IK II. Invalidnost sta dolžni ocenjevati na podlagi razpoložljive listinske medicinske in predpisane delovne dokumentacije, IK I pa tudi ob upoštevanju izvida osebnega pregleda. Seveda sta navedena izvedenska organa, enako kot sodnomedicinski izvedenci, invalidnost dolžna ocenjevati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, upoštevajoč pri tem še zakonsko predpisano definicijo invalidnosti. Pritožba tožnika v tej smeri je tako morala ostati brezuspešna.

Enako velja za pritožnikovo vztrajanje glede izvedbe dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom. Stranke so sicer v skladu z 212. členom ZPP med drugim dolžne predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Vendar pa o tem, kateri dokazi so potrebni za ugotovitev ali razjasnitev pravno odločilnih dejstev, vedno odloča le sodišče. Ker je bilo dejansko zdravstveno stanje tožnika dovolj razčiščeno že v predsodnem upravnem postopku, je sodišče prve stopnje ostale dokazne predloge, vključno s sodnim izvedenstvom, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, kot nepotrebne utemeljeno zavrnilo. Glede na listinsko medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do končanja obravnavanega predsodnega postopka, namreč dokaz s sodnim izvedenstvo, četudi bi bil izveden, ne bi mogel privesti do drugačne odločitve od izpodbijane.

8. Zaradi predhodno obrazloženega ter dejstva, da niti preostali očitki tožnika, ki v bistvu pomenijo nestrinjanje z načinom dela izvedenskih organov tožene stranke, za rešitev predmetne zadeve ne morejo biti odločilni, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ob takšni rešitvi zadeve je pritožbeno sodišče ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Medicinski izvidi novejšega datuma, izdani po 24. 10. 2012 so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka, ki je bil dejansko tudi uveden.