Jedro

Pristojni organi organizacije so izdali sklep, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni. Delavec je bil invalid III. kategorije in je bil pravnomočno razporejen na opravljanje določenih del. Ko je dobil nalog za opravljanje delovne naloge, je delo odklonil in odšel domov. Bolniškega staleža ni dobil, vendar ga na delo ni bilo več. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov ugotovilo, da je delo neopravičeno odklonil in da neopravičeno ni več prihajal na delo. Zahtevek na razveljavitev sklepov je zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo.

Revizija je bila zavrnjena, ker za izostanek z dela ni bilo opravičenega razloga, saj je imel delavec pojasniti, zakaj naloge kot invalid III. kategorije ne more opraviti, v nobenem primeru pa brez odobritve bolniškega staleža ne bi smel z dela izostati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov pristojnih organov toženca, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje po določilih 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Pritožbo tožnika zoper odločbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, kjer naj se izvede dokaz po zaslišanju izvedencev ortopeda in psihiatra, o tožnikovem zdravstvenem stanju v času, ko ni bil sposoben opravljati dela na delovnem mestu. Navajal je, da je bil zaradi neznosnih bolečin nesposoben za delo, da so mu pri tožencu povzročali psihofizične težave, da bi ga onesposobili za delo in ga tako izključili iz podjetja. Doktor ni poznal njegovih psihofizičnih težav, saj je zdravnik splošne prakse, zato bi lahko ugotovila, da tožnik ni bil sposoben za delo le specialista ortoped in psihiater. Doktor mu je obljubil bolniški stalež, vendar mu ga kasneje ni priznal. Podjetje je izvajalo na zdravnika pritisk, saj so odgovorni od njega zahtevali, naj staleža ne prizna.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki ni vložil odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je tožnik res neopravičeno izostal z dela v smislu 6. točke prvega odstavka 100. člena ZPP. Tožnik je na vprašanje sodišča, zakaj po kontroli pri doktorju ni šel na delo, izpovedal, da je že itak poteklo 7 ali 8 dni, kar ni bil na delu. Iz te navedbe je mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnik vedel, da je z dela izostal neopravičeno zaporedoma pet delovnih dni, zato ni šel več na delo. Ko je bil zaslišan kot stranka je izpovedal, da mu zdravnik ni rekel niti da ima bolniški stalež, niti da ga nima. Njegova izpovedba je v nasprotju z revizijsko navedbo, da mu je dr. obljubil stalež, potem pa je svojo obljubo preklical. Doktor je zaslišan kot priča izpovedal, da tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo ob času pregleda 19.11.1992, to je dan po tem, ko je demonstrativno zapustil delovno mesto, nič slabše kot 14.11.1992, ko je bilo zaključeno zdravljenje, zato mu staleža ni priznal. Odreditev delovne naloge varjenja kladiv ni bilo v nasprotju z dejstvom, da je tožnik invalid III. kategorije, kar je izčrpno obrazložil izvedenec s področja medicine dela. Če je tožnik menil, da je odrejeno delo tako, da utegne vplivati na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi lahko povedal, zakaj odreditev tega dela ni v skladu z odločbo SPIZa, ni pa smel dela zapustiti in ostati doma zaporedoma pet delovnih dni, saj mu je zato prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenega izostanka z dela. Revizija razen netočnih navedb, ki se nanašajo na ravnanje doktorja, ne vsebuje, glede na izvedene dokaze, nič takega, da bi bilo mogoče dvomiti v pravilnost uporabe materialnega prava v odločbi sodišča druge stopnje.

Revizija tudi ne obrazlaga, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlog naj se v ponovljenem postopku zaslišita še dva izvedenca, se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti iz tega razloga.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo pa je, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).