Jedro

Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Zapadlost in izpolnitveni čas pri pogodbenih obveznostih določita stranki ob sklepanju pogodb.

Kadar stranka sama od sebe navede odločilna dejstva in ponudi dokaze in tudi kadar na pomanjkljivosti v njenih navedbah in dokazih opozori nasprotna stranka, dodatno materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134519/2013 z dne 27. 8. 2013 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 10.199,51 EUR po posameznih računih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa naprej do plačila. Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 1.523,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, po kateri je tožeča stranka svoje obveznosti dobave blaga izpolnila, tožena pa ne, ker kupnine ni poravnala. Toženčev ugovor o nezapadlosti terjatve in odlogu plačila je zavrnilo po ugotovitvi, da ga toženec ni dokazal. 3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri navedbah, da je tožbeni zahtevek preuranjen. Zaradi likvidnostnih težav, krize v gradbeništvu in upada prometa dolga ni bila zmožna plačati ob zapadlosti. O tem je obvestila tožečo stranko. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je pojasnila okoliščine odloga plačila in se sklicuje na že podane navedbe. Sodišču očita, da ni izvedlo dokaznega postopka. Dejanski dolg je po njenih evidencah nižji. Sodišče bi moralo o tem opraviti materialno in procesno vodstvo ter jo pozvati k dopolnitvi navedb. Ker ga ni opravilo, je zagrešilo procesno kršitev, ki je vplivala na končno odločitev. Pooblaščenec tožene stranke je pooblaščencu tožeče stranke predlagal dogovor za obročno plačevanje dolga. Tak predlog bo tožena stranka posredovala na naslov tožeče stranke in zadevo uredila v skladu s trenutnimi realnimi in finančnimi zmožnostmi. Izvršba je bila vložena preuranjeno. Sodišče sklepa o izvršbi ne bi smelo ohraniti v veljavi.

4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drži, da se je tožena stranka že v izvršilnem postopku (v ugovoru) sklicevala na ustni dogovor o odlogu plačila in odlogu zapadlosti vtoževanih računov najkasneje do 31. 12. 2013. Dokazovala ga je le z zaslišanjem svoje direktorice in prokurista. Navedbam tožeče stranke, ki je zanikala obstoj vsakršnega (ustnega in pisnega) dogovora o odlogu plačila, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni več nasprotovala. Prav tako se ni odzvala na njen poziv, da naj navede, s kom na strani tožeče stranke naj bi sklenila zatrjevani ustni dogovor.

7. Pravilna je torej ocena in presoja sodišča, da tožena stranka svojega ugovora ni dokazala. Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Zapadlost in izpolnitveni čas pri pogodbenih obveznostih določita stranki ob sklepanju pogodb. Pri prodajni pogodbi, kot je bila obravnavana, velja, da mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi (prvi odstavek 496. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je šlo za medsebojno sodelovanje v daljšem časovnem obdobju. Pri zaporednih dobavah mora kupec plačati kupnino za vsako dobavo takrat, ko jo prevzame, razen, če je dogovorjeno ali če izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (prvi odstavek 498. člena OZ). Tožeča stranka je zapadlost vsakokratnega računa dokazovala s samimi listinami (računi, na katerih je določen vsakokratni izpolnitveni rok) in z navedbami, da tožena stranka nobenega računa ni zavrnila, čemur slednja niti ni ugovarjala. Nasprotno, v ugovoru je navajala, da je dogovor o odlogu plačila oziroma o odlogu zapadlosti s tožečo stranko sklenila šele po izdaji predmetnih računov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za ugovor odložene obveznosti ni zmogla že trditvenega bremena. Zatrjevanega ustnega dogovora ob zanikanju tožeče stranke in ob pomanjkanju drugih dokazov ne more dokazati le z zaslišanjem svojih predstavnikov. Ob manjkajoči trditveni podlagi pa se ne more sklicevati niti na morebitne izpovedbe predlaganih prič. Kot je pojasnilo že prvo sodišče, je dokazovanje namenjeno le dokazovanju tistih dejstev, ki so predhodno že zatrjevana. Dejansko stanje o toženčevem ugovoru je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank. Odločitev pa je pojasnjena z jasnimi in zadostnimi razlogi v točki 10 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje.

8. Tožena stranka je ugovarjala tudi višini dolga, češ da je po njenih evidencah, ki jih ni predložila, dolg do upnika manjši. V pritožbi sodišču očita pomanjkljivo materialnopravno vodstvo ob zavrnitvi tega ugovora. Tudi očitane relativne kršitve 285. člena ZPP sodišče ni zagrešilo. Odločilna dejstva za ugovor ugasle pravice (izpolnitev obveznosti) je tožena stranka navedla sama od sebe in v ugovoru ponudila dokazila (svoje evidence ter kontne kartice, ki naj jih predloži tožeča stranka). Ko jih je tožeča stranka ovrgla, nadaljnjih navedb in dokazov ni ponudila. Ob takih podatkih spisa materialnopravno vodstvo sodišča ni bilo potrebno. Kadar stranka sama od sebe navede odločilna dejstva in ponudi dokaze in tudi kadar na pomanjkljivosti v njenih navedbah in dokazih opozori nasprotna stranka, dodatno materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno.

9. Sicer pa je ob pritožbenih navedbah treba ugotoviti, da so glede višine terjatve same s seboj v nasprotju. Ob očitku relativne procesne kršitve pritožba hkrati smiselno priznava višino vtoževane in dosojene terjatve, ko navaja, da jo bo odplačala obročno.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialnopravna določila OZ o prodajni pogodbi (določbe 453. do 506. člena OZ). Po ugotovitvi, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ob zapadlosti ni poravnala, je tožbenemu zahtevku pravilno v celoti ugodilo, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (299. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Ker pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Do povrnitve pritožbenih stroškov pritožnica ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela.