Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da večina (v nadaljevanju podrobneje opisanih) pritožnikovih navedb in dokazov predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede na to, da dolžnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti oziroma predložiti, jih ni mogoče upoštevati.

Višje sodišče je, tako kot sodišče prve stopnje, prepričano, da to, da dolžnik ne želi izročiti dveh računalnikov tipa ..., ki sta last stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, stečajni upraviteljici navedene družbe, dodatno dokazuje, da ne ravna vestno in pošteno. Sodišče prve stopnje gotovo ni, tako kot to trdi dolžnik, spregledalo, da dolžnik računalnika potrebuje za iskanje zaposlitve ter da je ponudil odkup oziroma obročno odplačilo računalnikov, očitno pa ga navedeno ni prepričalo. Predvsem pa ni mogoče spregledati, da je dolžnik brez kakršnekoli podlage obdržal navedena računalnika, in tega, da je dolžnikovo iskanje zaposlitve kljub uporabi računalnikov popolnoma neuspešno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Upnik in upravitelj sta je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik očita dolžniku prekomerno zadolževanje v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja (četrti odstavek 399. člena ZFPPIPP). Trdi: da je dolžnik 4.7.2017 (dve leti pred začetkom postopka osebnega stečaja) pri družbi A. d.o.o. najel posojilo v znesku 3.345,03 EUR; da je dne 6.4.2017 v izvršljivem notarskem zapisu sklenil z B. B. posojilno pogodbo za znesek 150.000,00 EUR ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega se je pri poslovnem deležu dolžnika pri družbi A. d.o.o. vknjižila zastavna pravica za zavarovanje denarne terjatve v višini 150.000,00 EUR spp z rokom vračila 6.4.2021 v korist upnice B. B.; navaja še, da se kot upnika v zadnjih petih letih pred uvedbo stečajnega postopka pojavita še S. (3.756,62 EUR) in A. d.o.o. - v stečaju (17.237,45 EUR).

6. Višje sodišče ugotavlja, da večina (v nadaljevanju podrobneje opisanih) pritožnikovih navedb in dokazov predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Glede na to, da dolžnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti oziroma predložiti, jih ni mogoče upoštevati.

7. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je dolžnik po prejemu upnikovega ugovora zoper odpust obveznosti vložil vlogo, ki jo poimenoval „Ugovor na odpust dolga“ in ki po vsebini predstavlja odgovor na upnikov ugovor. Dolžnik se naroka za obravnavanje ugovora ni udeležil, nato pa je dne 19.3.2021 (p.d. 72) sodišče prejelo njegovo vlogo („izjava dolžnika“), v kateri je podal svoja stališča v zvezi z upnikovimi in upraviteljevimi očitki v ugovoru. Navedene vloge, glede na to, da je bila vložena po naroku, sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati.

8. Pritožnik tako (šele v pritožbi) trdi, da v času nastanka v sklepu navedenih obveznosti ni bil brez prejemkov in premoženja in da se ni nepojasnjeno zadolževal za visoke zneske. Neutemeljeno trdi, da je vse to navedel že v svojih vlogah tekom postopka in da se sodišče prve stopnje do njegovih stališč ni opredelilo ter je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka.

9. Sodišču prve stopnje pritožnik očita, da je brez obrazložitve zavrnilo njegov predlog za vpogled v evidenco družbe A. d.o.o. za zadnje štiri mesece pred začetkom stečajnega postopka, saj bi tako lahko ugotovilo, da dolžnik sploh ni izdal računov za opravljanje svoje storitve. Višje sodišče ocenjuje, da na odločitev ne bi vlivalo niti to, da bi bilo navedeno dejstvo potrjeno. Ni namreč jasno, kaj naj bi dolžnik s tem dokazoval in kako naj bi bilo to povezano z „posojo 3.345,00 EUR“ iz začetka njegovega poslovodenja. Dolžnikova (šele v pritožbi navedena) razlaga najetega posojila kot plačila za prvi mesec njegovega poslovodenja v družbi je nedovoljena pritožbena novota. Isto velja za pritožbene navedbe, da si „na račun navedenega dolžnik ni izplačal zadnjih pet nadomestil za poslovodenje pred uvedbo stečajnega postopka“.

10. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo tudi dejstvo, da notarski zapis posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju z dne 6.4.2017 ne predstavlja dolga, sprejetega v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, saj naj bi bil le „posledica formaliziranja dolga do bivše žene, ki pa ne spada v obdobje znotraj petih let, temveč vsaj štirih let pred podpisom pogodbe (večina dolga je nastala v letu 2013)“.

11. Dolžnik je v odgovoru na ugovor navedel le, da je „edina izjema od (tega, da ne pred ne v času postopka osebnega stečaja ni izkazoval večjih pridobitev in odtujitev premoženja) sporazum o ločitvi iz leta 2014. Pojasnil je, da je „terjatev bivše žene stvar dogovora v okviru notarskega sporazuma, ki je, vsled prenehanja zakona in kasnejšega zmanjšanja zaupanja, formaliziral njegov dolg iz naslova večjih vložkov pred letom 2012.“

12. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik svojih trditev o času nastanka dolga pred kritičnim petletnim obdobjem ni z ničemer dokazal. Upnik, vlagatelj ugovora, se je skliceval na prijavo terjatve (B. B.), ki ji je priložen notarski zapis z dne 6.4.2017, na katerega se sklicuje dolžnik. V njem je navedeno, da pogodbeni stranki ugotavljata, da je posojilodajalec (B. B.) v preteklih štirih letih odobril posojilojemalcu (stečajni dolžnik) več posojilnih zneskov, katerih skupna višina na dan podpisa te pogodbe znaša 150.000,00 EUR. Stranki ob odobritvi posojila nista nikdar sestavili nobene pisne pogodbe. Ugotovili sta obstoj dolga v navedeni višini. Posojilojemalec je soglašal, da se za zavarovanje njegove obveznosti ustanovi zastavna pravica na poslovnem delež, ki ga ima v družbi A. d.o.o.). Dolžnik je v notarskem zapisu priznal svoj dolg (za katerega, kot to izhaja iz notarskega zapisa, prej ni imel nobenih listin) in je v njegovo zavarovanje ustanovil zastavno pravico v korist svoje (takratne ali takrat že bivše) žene. Višje sodišče še ugotavlja, da notarski zapis ne izključuje, da je vsaj del dolga nastal v obdobju petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja in tako nikakor ne more biti dokaz dolžnikovih trditev o tem, da je celoten dolg nastal v obdobju več kot pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

13. Nedovoljene novote so tudi vsa dolžnikova pojasnila o tem, da je bila večina posojenih denarnih sredstev namenjena za razvoj izdelka družbe A. d.o.o., kar naj bi izhajalo iz priloženega Sporazuma o medsebojnem sodelovanju. Dolžnik je navedeni sporazum priložil šele k pritožbi, predloženo pa z ničemer ne potrjuje, da bi bilo takšno vlaganje v skladu z njegovim takratnim premoženjskim stanjem.

14. Šele v pritožbi pritožnik poudarja, da sprejete obveznosti niso bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem in niso predstavljale prekomernega zadolževanja. Pri tem se sklicuje na (po njegovem mnenju) izkazan promet družbe A. d.o.o. v letu 2017 (cca 1.6 mio), svojo funkcijo v družbi, leasing avta in predplačila za svoje storitve v znesku 3.600,00 EUR. Nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota je tudi dolžnikova trditev, da dolg v znesku 3.756,62 EUR in 17.237,45UR ni bil v nesorazmerju z njegovim takratnim premoženjskim stanjem, isto velja za njegove trditve o neobstoju dolga v višini 3.756,62 EUR.

15. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno ocenilo, da glede očitanega opravljanja poslov v tujini ni navedel ničesar. Poudarja, da izpisi iz spletnih strani ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja, prav tako pa podatki iz teh spletnih strani naj ne bi bili resnični. Spletni izpisi iz neverodostojnih virov, brez navedbe datuma pridobitve, priloženi zgolj z namenom zavajanja sodišča, po pritožnikovem mnenju ne morejo dokazovati niti da dolžnik posluje v tujini niti da prejema dohodke iz tujine. Tudi te pritožbene navedbe so nedovoljene pritožbene novote in so (bolj ali manj) le povzetek dolžnikove prej opisane prepozne vloge. Višje sodišče soglaša s pritožnikom, da se na izpise iz spleta ni mogoče v celoti zanesti, vendar pa so vsekakor eden od pokazateljev o dolžnikovem obnašanju v času preizkusnega obdobja, in sicer predvsem v povezavi z njegovim neuspešnim iskanjem zaposlitve. Tako jih je razumelo in zato pravilno ocenilo ter pri odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

16. V nasprotju s pritožnikom je višje sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, prepričano, da to, da dolžnik ne želi izročiti dveh računalnikov tipa ..., ki sta last stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, stečajni upraviteljici navedene družbe, dodatno dokazuje, da ne ravna vestno in pošteno. Sodišče prve stopnje gotovo ni, tako kot to trdi dolžnik, spregledalo, da dolžnik računalnika potrebuje za iskanje zaposlitve ter da je ponudil odkup oziroma obročno odplačilo računalnikov, očitno pa ga navedeno ni prepričalo. Predvsem pa ni mogoče spregledati, da je dolžnik brez kakršnekoli podlage obdržal navedena računalnika, in tega, da je dolžnikovo iskanje zaposlitve kljub uporabi računalnikov popolnoma neuspešno.

17. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do pritožnikovih stališč, podanih v postopku na prvi stopnji, ni opredelilo. Pravilno je povzelo, da je stečajni dolžnik v ugovoru le opisal nekaj okoliščin nastanka nekaterih dolgov, obstoju nobenega od navedenih dolgov pa ni nasprotoval ter ni izkazal (niti zatrjeval), da morda na nastanek tolikšnih dolgov ne bi imel vpliva kljub svojemu vestnemu in poštenemu ravnanju. Stečajni dolžnik ne zanika upnikove trditve v ugovoru, da je stečajna masa v dolžnikovem osebnem stečaju popolnoma prazna, isto pa potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu.

18. Tudi višje sodišče glede na vse navedeno soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik s svojimi (zelo skopimi in pavšalnimi, predvsem pa večinoma prepoznimi) navedbami ni uspel izpodbiti zatrjevane domneve o zlorabi pravice do odpusta obveznosti.

19. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.