Jedro

Pravilno vabljeni toženec se ni odzval sodnemu vabilu na narok, na katerem naj bi bilo opravljeno zaslišanje obeh strank. Sodišče tožencu v nadaljevanju postopka na podlagi 285. člena ZPP ni bilo dolžno dajati napotkov za opravo procesnih aktivnosti glede njegovega zaslišanja, saj je toženec priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic že izgubil ter je zato glavno obravnavo upravičeno zaključilo brez njegovega zaslišanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 823,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 45.838,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške. Ugotovilo je še, da ne obstoji toženčeva terjatev v višini 51.084,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 do plačila.

2. V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ″izpodbijano tožbo v celoti razveljavi, izvede glavno obravnavo in o zadevi razsodi oz. vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje z napotilom, da se zadeva predodeli drugemu (nepristranskemu) sodniku″. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 29. 5. 2020 zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženca. Utemeljilo je, da toženčevega zaslišanja ni opravilo, ker kljub pravilnemu vabljenju (v prvem sojenju) na zaslišanje ni prišel, ter da bi moral v ponovljenem sojenju podati (ponovni) predlog za zaslišanje, ne pa, da je le ugovarjal kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe tega dokaza.

6. Toženec v pritožbi navaja, da predloga za svoje ponovno zaslišanje ni bil dolžan podati, ker je zaslišanje strank predlagal že v odgovoru na tožbo. Sicer pa bi ga moralo sodišče v okviru materialnopravnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) pozvati na izjasnitev oziroma dopolnitev dokazne podlage, ne pa, da je sodnica šele na toženčevo vprašanje, kdaj bo zaslišan, pojasnila, da ga ne bo zaslišala, ker tega nihče ni predlagal. Toženčeva pooblaščenka je ponovno predlagala zaslišanje, kar je sodnica zavrnila ter je nato pooblaščenka ugovarjala bistveno kršitev postopka. Zapisnik z dne 29. 5. 2020 je zato v delu, ko se obravnava ni več snemala, pomanjkljiv. Pojasnjuje, da je obravnava tudi sicer potekala v napetem vzdušju, polnem prerekanja in glasnega govorjenja s strani obeh pooblaščenk, zaradi česar je sodnica za krajši čas dvorano zapustila, kar je dokaj neobičajen način vzpostavljanja reda na obravnavi.

7. Iz zapisnika z dne 29. 5. 2020 ne izhaja, da bi stranke ugovarjale zoper vsebino zapisnika (124. člen ZPP). Poleg tega pa se v zapisnik vpisujejo zgolj bistvena dejanja (drugi odstavek 123. člena ZPP), pritožba pa niti ne trdi, v čem vidi pomanjkljivost zapisnika, torej katero bistveno dejanje naj v zapisnik ne bi bilo vpisano. Zavrnitev dokaznega predloga in ugovarjanje postopkovne kršitve je v zapisniku vpisano. Glede na to, da pritožba nadalje niti tega ne utemeljuje, zakaj bi zatrjevane postopkovne kršitve lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, očitki, usmerjeni v uveljavljanje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni.

8. Po drugem odstavku 258. člena ZPP sodišče lahko zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove vabilu potem, ko je bila skladno s tretjim odstavkom 261. člena ZPP opozorjena, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da se pravilno vabljeni toženec ni odzval sodnemu vabilu na narok, na katerem naj bi bilo opravljeno zaslišanje obeh strank. Pritožba te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Sodišče tako tožencu v nadaljevanju postopka na podlagi 285. člena ZPP ni bilo dolžno dajati napotkov za opravo procesnih aktivnosti glede njegovega zaslišanja, saj je toženec priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic že izgubil ter je zato glavno obravnavo upravičeno zaključilo brez njegovega zaslišanja1. S tem, ko na zaslišanje ni prišel, namreč svojega zaslišanja ni omogočil. Glede na to, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le tožnika, ker je bila podana z zakonom predpisana izjema od pravila o zaslišanju obeh strank, do kršitve načela obojestranskega zaslišanja ni prišlo, pa tudi ne do uveljavljane kršitve pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter s tem posega v toženčeve ustavno zajamčene in zavarovane pravice.

9. Pritožba pojasnjuje, da je bil toženec ob sklenitvi pogodbe o nakupu poslovnega deleža skupaj z D. M. zaveden, ker naj bi bile s krediti, ki sta se jih v okviru pogodbe zavezala odplačati, kupljene blagovne zaloge. Trdi, da bil v izogib kazenski ovadbi zaradi poslovne goljufije kasneje sklenjen dogovor, po katerem bi kredite v naprej odplačevali M. M. ter njeni starši in da je listino o tem dogovoru imela D. M., ki pa je umrla. Trdi, da bi moralo zato sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati toženca, saj tožnik ni govoril resnice. V utemeljitev slednje trditve podaja obširno oceno tožnikove izpovedbe ter oceno izpovedb prič M. in Z. M. Navaja številne okoliščine, katere bi lahko s svojo izpovedbo ovrgel oziroma potrdil. Trdi še, da v predmetni zadevi način vodenja postopka in obravnavanje zadeve kaže na nepristranskost sodišča. Navaja, da je bila sodnica izrazito nenaklonjena tožencu in zelo naklonjena tožniku ter njegovi pooblaščenki. Pojasnjuje, da je bil „s strani zaposlenega na Okrožnem sodišču v Celju opozorjen, da sta razpravljajoča sodnica in tožnikova pooblaščenka kolegici oz. sošolki in prijateljici“. Izpostavlja, da se sicer sodniki, ki se znajdejo v podobnih situacijah, dosledno izločajo.

10. Tožnik v odgovoru na pritožbo glede slednjih toženčevih trditev navaja, da so namišljene, saj tožnikova pooblaščenka ter razpravljajoča sodnica nista bili sošolki, ne prijateljujeta ter tudi izven obravnav nikoli nista bili v kontaktih.

11. Sprva velja pojasniti, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektiven kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri tako imenovanem videzu nepristranskosti sojenja je pomembno, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti, saj je v nasprotnem primeru lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Test vtisa nepristranskosti pa je vendarle objektiviziran: ni dovolj, da je sum podan ″v očeh pritožnika″, pač pa morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka. Postopek se mora tako voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Načelo kontradiktornosti v postopku je spoštovano, kadar je vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki.

12. Ob zgoraj obrazloženem pomenu jamstva nepristranskosti sodišča ter enakopravnosti strank v kontradiktornem postopku se izkaže, da pritožba s pojmom nepristranskosti sodišča zgolj posplošeno manipulira, saj kakšnih konkretnih relevantnih okoliščin, ki naj bi po njenem stališču kazale bodisi na dejansko nepristranskost sodnice ali pa na kršitev načela enakosti orožij, niti ne navaja. Okoliščina, da dokazna ocena sodišča ter končna odločitev nista tožencu v korist, pa sama po sebi še ne more kazati na kršitev gornjih procesnih jamstev.

13. Glede pritožbeno omenjenega izločanja sodnikov velja pojasniti, da sodniki o svoji izločitvi ne odločajo sami, temveč predsednik sodišča (71. člen ZPP). V kolikor pritožba meni, da bi morala sodnica postopati po drugem odstavku 71. člena ZPP, torej sporočiti predsedniku sodišča, da obstojijo okoliščine, ki spravljajo v dvom njeno nepristranskost (6. točka 70. člena ZPP), gre ob dejstvu, da je razpravljajoča sodnica ocenila, da kakšne takšne okoliščine ne obstojijo, izpostaviti, da ZPP za tak primer določa, da izločitev sodnika lahko zahtevajo tudi stranke. Ker stranke to lahko storijo najpozneje do konca glavne obravnave (72. člen ZPP), iz pritožbe pa ni razvidno, da je toženec za okoliščine, ki naj bi kazale na nepristranskost sodnice, izvedel šele po zaključku obravnave oziroma, da jih predhodno ni mogel navesti, utemeljenosti pritožbenih trditev o prijateljstvu med razpravljajočo sodnico in pooblaščenko tožnika, glede katerih pritožba kakšnega dokaza niti ne ponuja (7. člen ZPP), ni moč presojati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (337. ZPP).

14. Dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, toženec v pritožbi kritizira s podajo lastne ocene izvedenih dokazov ter z nizanjem zaključkov, ki so po njegovem mnenju pravilni. Z lastno dokazno oceno pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. S pritožbenimi argumenti, s katerimi toženec podaja svoje videnje zadeve, pa pritožbeno napadenih ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovih trditvah in toženčevih ugovorih pritožba tudi ni omajala. Ugovori, s katerimi se je toženec branil zoper izpolnitev svoje pogodbene obveznosti, se namreč niso izkazali za utemeljene. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec pobotnega ugovora po pozivu sodišča ni substanciral, pa pritožba niti ne izpodbija.

15. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, (i) da se je toženec zavezal, da bo tožniku povrnil znesek, ki ga bodo banke zahtevale od njega iz naslova obveznosti po kreditnih pogodbah skupaj z morebiti nastalimi stroški, (ii) da ni izkazal, da bi bila ta zaveza spremenjena ter (iii) da ni niti po temelju, niti po višini ni določno opredelil, kaj konkretno predstavlja v pobot uveljavljani znesek (manjvrednost gospodarske družbe in/ali izgubo zaradi nabave robe in/ali izgubo zaradi neuresničitve dogovora glede trgovine Tuš in/ali nepooblaščeno dvignjen znesek), se izkaže izpodbijana odločitev, s katero je sodišče prve stopnje toženca obsodilo na plačilo ter ugotovilo, da toženčeva terjatev ne obstoji, tudi za materialnopravno pravilno.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere ob odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške, nastale z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do toženčevih pritožbenih trditev določno opredelil (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena, 155. člen ZPP). Odmera v znesku 823,50 EUR, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 208). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v danem roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006) .

1 Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 513 in nasl.