Jedro

Delo v delovnem okolju, v katerem se nahajajo hlapi lepil, ki vsebujejo snovi, ki so za zadravje škodljiva, je nevarno, tako dejavnost pa je šteti za nevarno. Tudi občasna direktna izpostavljenost škodljivim hlapom pomeni zdravju nevarno delovno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zaradi dela v takšnem okolju zboli za poklicno boleznijo (bronhialno astmo), odgovarja delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Tožniku ni mogoče očitati sokrivde za škodo, ki jo je utrpel zaradi poklicnega obolenja, če navodila za varno delo pri toženi stranki v spornem odobju niso bila natančna in popolna.

Sodišče ne sme računati uspeha strank v postopku le ob upoštevanju zadnjega zvišanja zahtevka. Procent uspeha v posameznih fazah postopka se spreminja v odvisnosti od spremembe vrednosti spornega predmeta oz. zviševanja tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 3.250.000,00 SIT (namesto zneska 3.750.000,00 SIT), zahtevek za plačilo odškodnine v višjem znesku, to je glede zneska 500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, pa se z a v r n e. V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (delno 1., 2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.750,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 873.439,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 dalje do plačila (2. točka izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v višjem znesku (za znesek 6.300.000,00 SIT) in plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od 23.9.1993 do 23.1.2001 pa je zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da se prisojena odškodnina ustrezno zniža, tožeča stranka pa se zavzema za zvišanje odškodnine oz. za to, da pritožbeno sodišče prisojeno v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Obe stranki podrejeno predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da da je dosojena odškodnina iz naslova imaterialne škode bistveno prenizka. Iz tožbe in tožbenih navedb je razvidno, kakšne fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je trpel in trpi tožnik, ker ne sme pozabiti na terapijo in jo mora jemati ob stalno določenem času. Navedeno predstavlja za tožnika hudo obremenitev in skrajno neprijetnost. Poleg predpisane terapije prejema tudi injekcije ob napadu astme. Napadi trajajo po več ur, predvsem ponoči, tožnik pri tem čuti hude bolečine. Boleča je bila tudi večkratna preiskava - bronhoskopija. Tožnik je trpel in trpi intenzivni primarni in sekundarni strah v času napadov zaradi dušenja, strah pa ga je tudi ponovnih preiskav - bronhoskopije. Zaradi trajnih posledic ne more več delati v podjetju, močno pa je omejen tudi pri vseh domačih opravilih in ne more več nuditi pomoči pri kmetovanju. Zaradi funkcijske okvare pljuč znaša telesna okvara 20%. Zaradi hujše oblike astme, ki se stalno poslabšuje, je tožnik omejen v vseh pogledih, ne more hoditi v hribe, hodi lahko le počasi po ravnem. Vsak napor, skrb, sekiranje in sprememba vremena mu sproži napad dušenja.

Tožena stranka v svoji pritožbi zoper ugodilni del navedene sodbe navaja, da je navedla razloge ter tudi predlagala dokaze, s katerimi je mogoče ugotoviti, da ni objektivno odgovorna za škodljive posledice, ki so nastale v osemdesetih letih kot posledica neustreznih lepil in ravnanja samega tožnika. Pri tožniku je bila ugotovljena invalidnost kot posledica poklicne bolezni, bronhialne astme od 14.4.1987 dalje. Tožena stranka je imela ves čas po letu 1983 sklenjeno pogodbo za izvajanje nalog varstva pri delu s pooblaščeno organizacijo M. iz Ljubljane, vedno je imela zagotovljene vse ukrepe v zvezi z varstvom pri delu, tehnično zaščito z odsesavanjem škodljivih hlapov ter zaščitne maske, obleke in podobno. Delo vodje izmene ni bilo delo s povečano nevarnostjo, so pa med takšna dela spadala zdravju škodljiva dela polepljenje notranjikov ter vzgibnih ojačevalcev, sprednjih ojačevalcev ter zlepljenje notranjikov. Pravilnik je sprva določal obveznost obdobnega zdravniškega pregleda za dela v obratu notranjikov vsake tri leta, z 8.10.1990 pa je bilo to obdobje podaljšano na pet let. Tožnik je bil pregledan 3.3.1981. Pri njem je bil prvič ugotovljen spastični bronhitis v letu 1976, vendar kljub stalnemu obisku zdravnikov zdravstvena služba nikoli ni opozorila, da mora tožnik spremeniti delovno mesto vodje izmene pri polepljenju zgibnih ojačevalcev in pri zlepljanju zgibnih ojačevalcev na notranjik. Tožena stranka je uporabljala čevljarska lepila tovarne K. - Neostik SK 40. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pooblaščenega delavca za varstvo pri delu iz tovarne K.- C. K., čeprav bi njegova izpoved toženo stranko lahko razbremenila odgovornosti, ker bi šlo v tem primeru za dejanje tretjega. Tožena stranka je dosledno upoštevala navodila za uporabo tovarne K. Kamnik, nepravilnosti in škodljivosti v sestavinah lepila pa ni mogla predvideti in zato za škodljive posledice ne more odgovarjati. Proizvodnega procesa se drugače kot z lepili, ki so bila tedaj na trgu na razpolago, ni dalo organizirati. Meritve pri toženi stranki, kot izhaja iz spisovnega gradiva, razen enkrat v letu 1981, niso pokazale prekoračitve maksimalno dovoljene koncentracije topil toluena, acetona in benzena na delovnem mestu "lepljenje vzgibnih ojačevalcev", dopustne pa so kratkotrajne prekoračitve mejnih dopustnih koncentracij, kot je pojasnil izvedenec B. B. v svojem mnenju z dne 10.3.1997. Tudi če bi tožnik izključno pretakal lepila, bi bila njegova dnevna izpostavljenost hlapom topil kvečjemu dve minuti. Tožnik je bil predvsem sam odgovoren za dosledno izvajanje predpisov iz varstva pri delu, saj to izhaja iz opisa delovnega mesta vodenja izmene. Na razpolago je imel vsa potrebna zaščitna sredstva, opravil je preizkuse iz varstva pri delu in bi moral na morebitne nepravilnosti opozarjati in jih preprečevati. Zato je predvsem sam odgovoren in izključno kriv za škodljive posledice, saj delodajalca ni opozoril, da mu delo pri vodenju izmene ne ustreza. Tudi zdravstvena služba bi morala opozoriti na nevarnost razvoja astme zlasti glede na družinsko anamnezo. Tožena stranka oporeka odločitvi sodišča tudi glede višine prisojene odškodnine, kar velja tako za prisojeno odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT, ki je previsoka, kot za odškodnino za strah. Izvedenka je občutek prestrašenosti potrdila le za leto 1985, zdaj pa bronhoskopija pri tožniku ni potrebna. Pretirana je tudi odškodnina za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, glede na mnenje izvedenke. Upoštevati je treba tožnikovo starost, zmanjšanje pljučne funkcije za 20% pa je relativno majhno. Tožena stranka še navaja, da je potrebno upoštevati, da bi plačilo odškodnine za toženo stranko pomenilo izjemno ekonomsko obremenitev. Opozarja tudi, da je v prvostopni sodbi napaka, saj seštevek priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo znaša 3.250.000,00 SIT in ne 3.750.000,00 SIT, kot je navedeno v izreku sodbe, ki zato nasprotuje razlogom. V primeru spremembe sodbe je potrebno napako z znižanjem odškodnine odpraviti.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - prečiščeno besedilo Ur. l. RS št. 12/2003) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi pomote v seštevku odškodnin iz posameznih naslovov tožniku prisodilo skupno odškodnino v previsokem znesku (za 500.000,00 SIT). V tem okviru je pritožba tožene stranke utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa dodaja naslednje: O temelju odškodninskega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za poklicno obolenje po načelu objektivne odgovornosti, kakor tudi krivdno zaradi opustitve varnostnih ukrepov. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbe 154. ter 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 57/89), ki v 1. odstavku določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Delo v delovnem okolju, v katerem se nahajajo hlapi lepil, ki vsebujejo snovi, ki so za zadravje škodljiva, je nevarno, tako dejavnost pa je šteti za nevarno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi občasna direktna izpostavljenost škodljivim hlapom pomeni zdravju nevarno delovno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zaradi dela v takšnem okolju zboli za poklicno boleznijo, odgovarja delodajalec po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da so v obravnavanem primeru poleg objektivne odgovornosti tožene stranke podani tudi elementi njene krivdne odgovornosti zaradi neizdelanih natančnih navodil za varno delo z lepili, zaradi prekoračitve dovoljenih koncentracij ob merjenjih v določenih obdobjih, kakor tudi zaradi nespoštovanja rokov za opravljanje ekoloških meritev.

Tožena stranka ni uspela dokazati niti krivde tretjega (proizvajalca lepil, ki jih je tožena stranka uporabljala v proizvodnji) niti tožnikove sokrivde, ki predstavljata ekskulpacijski razlog oz. razlog za delno ali popolno oprostitev objektivne odgovornosti po določbah 177. člena ZOR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z navedenimi vprašanji. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost zaključka, da so bila navodila tovarne K., proizvajalca lepil, ki jih je v proizvodnji uporavljala tožena stranka, v redu, saj so vsebovala ustrezna splošna opozorila za varno delo z lepili, ki vsebujejo nevarne snovi. C. K., pooblaščenec za varstvo pri delu v tovarni K., je že v dopisu z dne 17.6.1996 podal ustrezna pojasnila v zvezi s poizvedbami sodišča o opremi lepil Neostik SK 101 ter Neostik SK 40 s spričevali in opozorili o nevarnosti lepil ter o pravilnem delu in ravnanju z njimi v proizvodnem procesu. Zaslišanje te priče tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi prispevalo k razjasnitvi zadeve, saj je bilo dejansko stanje že z izvedenimi dokazi popolno in pravilno ugotovljeno. Stališče tožene stranke, da ni mogla predvideti škodljivosti v sestavinah lepila, kar naj bi jo razbremenilo odgovornosti, ker naj bi bila podana odškodninska odgovornost proizvajalca lepil, v izvedenih dokazih nima opore.

Tudi tožnikova sokrivda, ki naj bi bila v tem, da ni poskrbel, da bi sam in njegovi delavci nosili zaščitne maske in ker lepilo ni bilo pravilno shranjeno, ni dokazana, saj tožniku res ni mogoče očitati sokrivde za škodo, ki jo je utrpel zaradi poklicnega obolenja, če navodila za varno delo pri toženi stranki v spornem odobju niso bila natančna in popolna (kar velja za navodila glede priprave lepil, čiščenja, hrambe lepil, kakor tudi glede zaščite dz uporabo predpisanih osebnih varovalnih sredstev, zlasti zaščitnih rokavic in zaščitnih mask s filtrom A). Tožena stranka bi neustrezno ravnanje z lepili v proizvodnem procesu nedvomno lahko preprečila oz. vsaj omilila vpliv škodljivih snovi na zdravje delavcev. Šele v primeru, če bi bila določena natančna navodila glede hrambe lepil, nošenja zaščitnih mask ipd., bi bilo mogoče odgovornost zaradi nespoštovanja navodil oz. zaradi dopuščanja dela v nasprotju z njimi ter zaradi kršitve predpisov o varstvu pri delu pripisati tudi izmenovodjem in mojstrom. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti, torej niso utemeljene.

Glede višine prisojene odškodnine za negmotno škodo pa je delno utemeljena le pritožba tožene stranke, ne pa tudi pritožba tožnika. Pritožba tožene stranke je utemeljena le v manjšem delu, v kolikor opozarja na napako pri seštevku prisojenih odškodnin iz posameznih naslovov, do katere je prišlo v izreku sodbe. Sicer pa niti pritožba tožene stranke niti pritožba tožnika nista utemeljeni, saj prisojena odškodnina ni niti pretirana niti prenizka, ampak je primerna in pravična. Pri odmeri odškodnine je sodišče ustrezno upoštevalo vse elemente za določitev odškodnine in pravilno uporabilo materialno pravo, ki opredeljujejo kriterije za določitev pravične odškodnine za negmotno škodo.

V skladu z določili 200. člena ZOR prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Prvostopenjsko sodišče je vse navedene elemente ustrezno upoštevalo pri določitvi odškodnine iz vseh naslovov. Oprlo se je zlasti na ugotovitve izvedenca medicinske stroke v izvedenskem mnenju, iz katerega je razvidno, kateri zdravstveni posegi so bili v tožnikovem primeru potrebni in kakšne so bile s tem v zvezi neugodnosti oz. nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kakor tudi intenziteta in trajanje fizičnih bolečin med zdravljenjem poklicnega obolenja, ki bo glede na naravo njegove bolezni potrebno vse življenje. Glede na dolgotrajno zdravljenje, ki je bilo zvezano z zdravstvenimi posegi in drugimi nevšečnostmi, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku iz naslova odškodnine za fizične bolečine primerno odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT.

Pri določitvi višine odškodnine zaradi psihičnih bolečin zaradi strahu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi pravna presoja je pravilna. Odškodnina za strah v višini 250.000,00 SIT je odmerjena pravilno, ob upoštevanju trajanja in intenzitete strahu, ki ga je tožnik utrpel med zdravljenjem. Ob napadih kašlja je bil tožnik zlasti v začetku svoje bolezni v velikem strahu, da se bo zadušil, utemeljen pa je bil tudi njegov strah pred preiskavami, zlasti bronhoskopijo. Poleg tožnikove izpovedi to potrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca.

Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Pri tožniku je, kot prav tako izhaja iz izvedenskega mnenja, podana telesna okvara zaradi funkcijske okvare pljuč za 20%, kar predstavlja trajno zmanjšanje splošne življenjske zmožnosti. Dejstvo je, da bo tožnik čutil posledice poklicnega obolenja vse življenje, v času, ko je zbolel in postal invalid, pa je bil razmeroma mlad. Bronhialna astma se počasi poslabšuje, tožnikove zdravstvene težave pa so nedvomno tako hude, da bistveno vplivajo ne le na njegove delovne sposobnosti ampak tudi na druge življenjske aktivnosti. Glede na odškodnine, ki se v sodni praksi za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojajo v podobnih in hujših primerih (za primerjavo je pritožbeno sodišče upoštevalo zlasti odškodnine, prisojene zaradi drugih poklicnih obolenj, npr. azbestoze), je po stališču pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina iz tega naslova v višini 2.000.000,00 SIT.

Prvostopenjsko sodišče je torej tožniku pravilno prisodilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 250.000,00 SIT za strah ter 2.000.000,00 SIT za splošno zmanjšanje življenjskih sposobnosti, kar skupaj znaša 3.250.000,00 SIT namesto 3.750.000,00 SIT, kolikor je prvostopenjsko sodišče v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe prisodilo tožniku zaradi očitne napake v seštevku odškodnin po posameznih postavkah. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo prisojeno odškodnino za 500.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je pritožbeno sodišče preverilo le, ali - ob upoštevanju načina odmere stroškov, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče - znižanje odškodnine vpliva na odmero stroškov. Tožena stranka namreč v svoji pritožbi ne izpodbija odločitve o stroških postopka niti glede odmere stroškov v posameznih fazah postopka ločeno glede na temelj in višino, niti glede izračuna odstotka uspeha strank. Zato se pritožbeno sodišče izven okvirov pritožbe ni spuščalo v presojo pravilnosti odmere stroškov, čeprav se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se stroški odmerjajo posebej glede na temelj in posebej glede na višino odškodnine (po takem principu so stroški prisojeni za čas do razveljavitve prve sodbe v tem postopku). Takšen način odmere stroškov ni v skladu z določbo 154. člena ZPP. 156. člen ZPP, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, pa ureja t.i. separatne stroške in za obravnavani primer sploh ne pride v poštev. Glede odmere stroškov v ponovnem postopku po razveljavitvi prve sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku računalo ob upoštevanju zadnjega zvišanja zahtevka, kar ni pravilno. Procent uspeha v posameznih fazah postopka se spreminja v odvisnosti od spremembe vrednosti spornega predmeta oz. zviševanja tožbenega zahtevka (uspeh tožeče stranke je v prvi fazi postopka 50%, po zvišanju zahtevka na znesek 8.250.000,00 SIT 39%, po zadnjem zvišanju zahtevka dne 22.1.2001 na znesek 10.050.000,00 SIT pa znaša odstotek uspeha tožeče stranke 32% (tožene stranke pa 68%). Stroške za sodnega izvedenca praviloma v celotnem znesku krije tožena stranka, saj niso odvisni od višine postavljenega zahtevka, zato pride v poštev določba 1. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 14/94), po kateri sodišče lahko odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ob upoštevanju različnega odstotka uspeha v postopku glede na spremembo tožbe med postopkom bi bila tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 123.276,00 SIT (78.347 SIT, kolikor znaša 39% od storitev, opravljenih do 22.1.2001 ter 44.928 SIT, to je 31% od priznanih stroškov za storitve, opravljene po 22.1.2001). Potrebni stroški tožene stranke za isto obdobje, kot jih je odmerilo že sodišče prve stopnje, znašajo 198.742,00 SIT ter 109.961,00 SIT za izvedensko mnenje. Za izračun stroškov po uspehu se upošteva le znesek 198.742,00 SIT, ker stroške sodnega izvedenca v celoti krije tožena stranka sama (glede na citirano določbo 22. člena ZDSS). Tako je tožena stranka upravičena do povračila 125.390 SIT (84.998,00 SIT - to je 61% zneska priznane nagrada za odvetniške storitve, opravljene v ponovljenem postopku do 22.1.2001, ter 40.392,00 SIT - 68% priznane nagrade za odvetniške storitve, opravljene po zadnjem zvišanju zahtevka dne 22.1.2001). Ker bi bil v skladu z navedenim izračunom tožnik upravičen do povračila stroškov, ki presegajo prisojeni znesek 873.439,00 SIT, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni poseglo, ker bi bila odločitev v škodo toženi stranki. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče kljub znižanju odškodnine potrdilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani le v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen, 4.točka 358. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa v pritožbi stroškov ni priglasila.