Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrženju prošnje tožnika za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel prošnjo tožnika za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo. V obrazložitvi navaja, da je bila dne 31. 12. 2010 izdana tožniku odločba o pravici do sredstev, ki določa, da stranka vlaga zahtevke za izplačilo v skladu z dinamiko, opredeljeno v 2. točki izreka te odločbe, torej do 31. 12. 2011. Ugotavlja, da tožnik v roku, opredeljenem v 2. točki izreka odločbe o pravici do sredstev, prvostopenjskemu organu ni posredoval zahtevka za izplačilo, prav tako pred potekom roka za vložitev zahtevka za izplačilo organu ni posredoval utemeljene prošnje za podaljšanje roka za vložitev zahtevka. Iz teh razlogov je organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njegovo prošnjo zavrgel. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 10. 10. 2013 pritožbo tožnika zoper prvostopenjski izpodbijani sklep zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je v mesecu septembru, novembru in decembru 2011 opravil več telefonskih pogovorov z organom prve stopnje, in sicer z oddelkom, kjer se urejajo razpisi. Prepričan je, da je prošnjo za podaljšanje podal ustno pred iztekom roka. Meni, da ga je oseba pri prvostopnem organu zavedla, saj mu ni posredovala vseh potrebnih informacij glede vloge za spremembo obveznosti, kar je v nasprotju s 7. členom ZUP. V januarju 2012 so ga iz prvostopenjskega organa ponovno poklicali in mu glede podaljšanja roka za vložitev zahtevka sporočili, da naj dopolni vlogo še s pisno obrazložitvijo le-te, kjer naj ponovno navede vsa dejstva. Ta klic je tožnik razumel kot poziv k dopolnitvi vloge. Predlaga svoje zaslišanje in vpogled v tranksript telefonskih pogovorov med tožnikom in prvostopenjskim organom. Po izvedbi dokazov sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ga nadomesti s svojo odločbo, s katero naj prizna tožnikov zahtevek za spremembo roka za vložitev zahtevka za izplačilo iz ukrepa „posodabljanje kmetijskih gospodarstev“. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek z navodilom, da naj prizna tožnikov zahtevek za spremembo roka za vložitev zahtevka za izplačilo iz ukrepa „posodabljanje kmetijskih gospodarstev“. Prav tako predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrženju prošnje tožnika za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo, ki ga izpodbija tožnik v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep glede podaljšanja roka med navedene sklepe ne sodi, ampak pomeni le procesno odločitev v postopku odločanja o izplačilu sredstev po odločbi o pravici do sredstev, ki je bila tožniku izdana 31. 12. 2010. Tožnik bo tako lahko ugovore, ki jih uveljavlja v predmetni tožbi in se nanašajo na vprašanje pravočasnosti njegove vloge za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo, uveljavljal v sporu zoper dokončno upravno odločbo oziroma drug dokončen upravni akt, izdan v tej zadevi.

Izpodbijani sklep zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in je na tej podlagi (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) sodišče tožbo zavrglo. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.