Jedro

Izvršilno sodišče tedaj, ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom stečajni postopek, ne razlikuje med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka. Za odločitev izvršilnega sodišča, ali bo že začet izvršilni postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo, je namreč bistveno le, da je upnik do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil ločitveno pravico (zaradi česar postopek izvršbe ni bil ustavljen že z začetkom stečajnega postopka) ter da do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, še ni bila opravljena.

V konkretnem primeru je bil v stečajnem postopku že izdan (pravnomočen) sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, upnik pa je pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, ki jo ima na nepremičninah, ki sta predmet tega izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek izvršbe, prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, se bosta opravila v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o izvršbi z dne 22. 3. 2010 se zavrne in se sklep o izvršbi v delu, v katerem upniku niso bili priznani višji stroški predloga za izvršbo, potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 22. 3. 2010. II. Pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka izvršbe z dne 13. 1. 2012 se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 13. 1. 2012.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 22. 3. 2010 dovolilo predlagano izvršbo (1. točka izreka) in stroške upnika odmerilo na 867,50 EUR (2. točka izreka).

2. S sklepom z dne 13. 1. 2012 pa je sodišče prve stopnje ustavilo predmetni postopek izvršbe.

3. Upnik je zoper oba sklepa vložil pravočasno pritožbo.

4. Sklep o izvršbi izpodbija le v delu, v katerem mu sodišče ni priznalo 20 % povečanja za DDV. Sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je zahteval povrnitev stroškov postopka (nagrade in izdatkov odvetnika) na podlagi Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, ki v drugem odstavku Tarifne številke 6007 določa, da se DDV ne zaračuna v primeru, ko odvetnik ni davčni zavezanec. ZOdvT za razliko od prej veljavnega zakona vzpostavlja domnevo, da je odvetnik davčni zavezanec. Iz navedenega razloga stranki, ki jo zastopa odvetnik, ni treba posebej izkazovati, da je odvetnik davčni zavezanec in zaradi tega upravičen do 20 % povečanja za DDV na znesek nagrade. Šele v primeru, da odvetnik ni davčni zavezanec, mora podati takšno izjavo. Ureditev v ZOdvT se razlikuje od prej veljavne ureditve v Odvetniški tarifi – OT, ki je v drugem odstavku 14. člena določala, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Gre za bistveno materialnopravno in vsebinsko razliko, ki je sodišče ni upoštevalo. OT za razliko od ZOdvT ni vzpostavljala domneve, da je odvetnik davčni zavezanec, zaradi česar je bilo treba pri zahtevi za povrnitev stroškov (z izjavo oz. predlaganim vpogledom v AJPES) izkazati, da je odvetnik davčni zavezanec. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009 je zato brezpredmetno, saj je Vrhovno sodišče v tem primeru odločalo o priznanju DDV na podlagi OT in ne ZOdvT, torej na podlagi drugega materialnega predpisa. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotavljalo, da upnik ni izkazal, da je zavezanec za DDV, pri čemer pa je navedena ugotovitev pravno nepomembna. Sodišče bi moralo na podlagi dejstva, da upnik ni zatrjeval, da njegov pooblaščenec ni zavezanec za DDV, na podlagi zakonske presumpcije ugotoviti, da je pooblaščenec zavezanec za DDV in upniku priznati ustrezno 20% povečanje iz naslova DDV. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep o izvršbi v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna 20 % povečanje za DDV, oz. naj sklep o izvršbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Sklep o ustavitvi postopka izvršbe upnik izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Navaja, da je v predmetni zadevi pravno sporno, ali ima izvršilno sodišče procesno pravico, da odloči na podlagi 280. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, če ločitvena pravica ni bila pridobljena v izvršilnem postopku. Poleg tega je pravno sporno tudi, ali lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP odloči zgolj po 1. točki tega odstavka, po 2. točki pa ne (če šteje, da za neodločitev obstojijo utemeljeni razlogi), oz. ali je sodišče s tem, ko je odločilo zgolj po 1. točki, ne pa tudi po 2. točki drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP, kršilo določila materialnega zakona. Sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da upnik ni pridobil ločitvene pravice v postopku izvršbe. Ob takšni ugotovitvi je procesno napačno uporabilo določilo prvega odstavka 280. člena ZFPPIPP, saj ta določa, da se uporablja samo za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe. Podano je neskladje znotraj same obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če je sodišče v obrazložitvi ugotovilo, da ločitvene pravice upnik ni pridobil v postopku izvršbe, potem ne bi smelo odločati na podlagi te določbe in ustaviti postopka. Iz opisa dejanskega stanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe je razvidno, da je upnik v stečajnem postopku St 1118/2010 prijavil ločitveno pravico. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, če šteje sodišče navedeno ločitveno pravico za pridobljeno v postopku izvršbe, zakon izrecno določa ravnanje izvršilnega sodišča, in sicer ustavitev postopka in odločitev, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe (drugi odstavek 280. člena ZFPPIPP). Iz prej navedenih določb ZFPPIPP niti iz katerihkoli drugih določb ZFPPIPP ne izhaja pravica izvršilnega sodišča, da odloči samo o 1. točki drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Če bi sodišče lahko odločilo na tak način, bi bilo to zapisano v zakonu. Iz zapisa drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP izhaja, da je sodišče dolžno ob odločanju po tem odstavku hkrati odločiti po 1. in 2. točki. To izhaja iz nomotehnične uporabe vezaja „in“ na koncu 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Vezaj „in“ se nomotehnično uporabi praviloma takrat, ko se določita dve pravni opravili, ki morata biti opravljeni hkrati. Glede na navedeno sodišče v normi, na katero se je sklicevalo, ni imelo podlage za ustavitev izvršbe oz. norme ni uporabilo pravilno. Zato upnik višjemu sodišču predlaga, naj sklep o ustavitvi postopka izvršbe razveljavi in mu prisodi stroške, nastale z vložitvijo te pritožbe, oz. podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Višje sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

Glede pritožbe zoper odločitev o nepriznanju višjih stroškov v sklepu o izvršbi

8. Višje sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je ZOdvT glede priglasitve stroška 20 % DDV uveljavil drugačno pravilo kot OT. Povsem nelogično bi bilo, da bi morala stranka ob priglasitvi stroškov posebej zatrjevati, da odvetnik, ki jo zastopa, ni davčni zavezanec, zaradi česar stranka ni upravičena do povračila 20 % DDV na odvetniško nagrado in izdatke. Stranka bi tako zatrjevala nekaj, kar ji sploh ne koristi. Če stranka zahteva povrnitev 20 % DDV na odvetniško nagrado in izdatke, mora glede na določbo Tarifne številke 6007 ZOdvT tudi dokazati, da je njen odvetnik davčni zavezanec; če povrnitve 20 % DDV stranka ne zahteva, pa ji v zvezi z DDV tudi ni treba ničesar zatrjevati. V primeru, da bi ZOdvT dejansko uveljavil zakonsko domnevo, da je vsak odvetnik upravičen do povračila 20 % DDV na odvetniško nagrado in izdatke, bi se Tarifna številka 6007 ZOdvT glasila drugače, takšna domneva pa bi bila razvidna tudi iz vsebine Predloga zakona o odvetniški tarifi (objavljen v Poročevalcu DZ, št. 28 z dne 26. 2. 2008). Glede na navedeno se višje sodišče ne strinja s pritožnikovo razlago, da stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009 v konkretnem primeru ni uporabljivo.

9. Sicer pa višje sodišče tudi ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v predlogu za izvršbo ni izkazal, da bi bil njegov pooblaščenec davčni zavezanec.

10. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o izvršbi v delu, v katerem upniku niso bili priznani višji stroški predloga za izvršbo, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

Glede pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka izvršbe

12. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

13. Pritožnik meni, da izvršilno sodišče v primeru, ko upnik ločitvene pravice ni pridobil v postopku izvršbe, temveč izven njega, nima pravne podlage za postopanje po določbi 280. člena ZFPPIPP, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da pritožnik ne navaja, na podlagi katere določbe ZFPPIPP bi moralo izvršilno sodišče po njegovem mnenju postopati v takšnem primeru.

14. ZFPPIPP po uveljavitvi novele ZFPPIPP-C (Ur. list RS, št. 52 z dne 30. 6. 2010) v primeru, ko se med postopkom izvršbe nad insolventnim dolžnikom začne stečajni postopek, izrecno predvideva le tri možna postopanja izvršilnega sodišča (prim. določbo tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP po noveli ZFPPIPP-C in določbo prvega odstavka 130. člena ZFPPIPP). Ob tem se zdi, kot da zakon izhaja iz predpostavke, da lahko upnik pridobi ločitveno pravico na stvareh insolventnega dolžnika le med samim izvršilnim postopkom oz. zaradi njega, ne pa tudi izven njega oz. še pred njegovim začetkom. Vendar pa lahko upnik pridobi ločitveno pravico na stvareh insolventnega dolžnika bodisi izvedeno (t.j. na podlagi razpolagalnega pravnega posla dolžnika) bodisi izvirno (t.j. neodvisno od pravnoposlovne volje dolžnika). Pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku za izterjavo denarne terjatve (pri izvršbi na nepremičnine z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi) tako predstavlja le enega od možnih (izvirnih) načinov pridobitve ločitvene pravice. (1) Kljub temu, da ZFPPIPP izrecno ne predpisuje pravil za postopanje izvršilnega sodišča po začetku stečajnega postopka, kadar je upnik svojo ločitveno pravico na stvareh insolventnega dolžnika pridobil izven izvršilnega postopka, pa višje sodišče ugotavlja, da je iz več določb ZFPPIPP razvidno, da mora izvršilno sodišče v takih primerih smiselno uporabiti pravila, predpisana za primere, ko je upnik do začetka stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe.

15. Eno od temeljnih načel stečajnega postopka je načelo koncentracije, uzakonjeno v 227. členu ZFPPIPP, po katerem lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, nastale pred začetkom stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, razen če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-C je kljub omenjenemu načelu koncentracije veljalo pravilo, da v primeru, ko ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ni prenehala (v skladu s prvim odstavkom 280. člena ZFPPIPP), izvršilno sodišče po priznanju zavarovane terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku (drugi odstavek 281. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 304. člena ZFPPIPP) izvršilni postopek nadaljuje, premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, pa se proda po pravilih izvršilnega postopka (drugi odstavek 325. člena ZFPPIPP). (2) Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-C je torej ločitveni upnik, katerega pravica z začetkom stečajnega postopka ni prenehala, dosegel plačilo svoje zavarovane terjatve v izvršilnem postopku.

16. Z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-C pa je bilo načelo koncentracije unovčenja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku uveljavljeno bolj dosledno (3): prodaja (unovčenje) celotnega premoženja stečajnega dolžnika in poplačilo upnikov se po novem osredotoči v stečajnem postopku tudi v primeru, ko je upnik pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku oz. pred začetkom stečajnega postopka začel izvršilni postopek za uveljavitev svoje zavarovane terjatve in ločitvene pravice. (4) Izjemi od novega pravila veljata samo v primeru, če je bila v izvršilnem postopku pred začetkom stečajnega postopka že izvedena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), in v primeru, če prodaja navedenega premoženja v stečajnem postopku zaradi njegovega pravnomočnega zaključka ne bo več mogla biti opravljena (1. točka tretjega odstavka 280. člena ZFPPIPP) – prim. tudi drugi odstavek 325. člena ZFPPIPP.

17. V konkretnem primeru je upnik ločitveno pravico pridobil še pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, pa do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku še ni bila opravljena, čemur pritožnik tudi ne oporeka. V ZFPPIPP ni nikjer predpisano, da bi bilo v takšnem primeru treba odstopiti od načela koncentracije unovčenja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, določenega v 227. členu ZFPPIPP, in izpeljanega v 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, 1. točki drugega odstavka oz. v četrtem odstavku 280. člena ZFPPIPP ter v 304. členu ZFPPIPP, ne glede na to, da upnik v konkretnem primeru ločitvene pravice ni pridobil v postopku izvršbe, temveč jo je pridobil že prej. Iz določb ZFPPIPP namreč ni razvidno, da bi moralo izvršilno sodišče tedaj, ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom še stečajni postopek, razlikovati med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka. Za odločitev izvršilnega sodišča, ali bo že začet izvršilni postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo (sklep po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), je namreč bistveno le, da je upnik do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil ločitveno pravico (zaradi česar postopek izvršbe ni bil ustavljen že z začetkom stečajnega postopka v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), ter da do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, še ni bila opravljena (zaradi česar se izvršilni postopek po začetku stečajnega postopka ne nadaljuje nemoteno, kot bi se to zgodilo v primeru iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP).

18. Glede na to, da že za sprejem odločitve o prekinitvi postopka izvršbe z začetkom stečajnega postopka ni bistveno, ali je upnik do začetka stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe ali izven njega, je za odločitev izvršilnega sodišča glede nadaljnje usode prekinjenega izvršilnega postopka še toliko manj pomembno, kdaj točno oz. na kakšen način je upnik pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico. Za odločitev, ali se bo zaradi začetega stečajnega postopka prekinjeni postopek izvršbe ustavil ali nadaljeval, mora izvršilno sodišče le ugotoviti, kaj se je nadalje zgodilo v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom: ali je bil v stečajnem postopku izdan pravnomočen sklep o preizkusu terjatev (drugi odstavek 280. člena ZFPPIPP), ali pa se je stečajni postopek pravnomočno končal brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev (tretji odstavek 280. člena ZFPPIPP) – postopek izvršbe se bo lahko nadaljeval le v tem drugem primeru.

19. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil v stečajnem postopku nad dolžnico St 1118/2010 že izdan sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, ki je tudi že postal pravnomočen, iz tega sklepa pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno razbralo, da je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, ki jo ima na nepremičninah, ki sta predmet tega izvršilnega postopka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za ustavitev predmetnega postopka izvršbe na podlagi 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, se bosta torej opravila v stečajnem postopku (četrti odstavek 280. člena).

20. Z vpogledom v javne objave sklepov in pisanj, izdanih v postopkih zaradi insolventnosti, na spletnih straneh AJPES pa je višje sodišče tudi ugotovilo, da se nepremičnini, zaradi prodaje katerih se vodi predmetni izvršilni postopek, že prodajata v postopku osebnega stečaja St 1118/2010, ki se vodi zoper dolžnico pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V primeru, da sodišče prve stopnje ne bi izdalo sklepa o ustavitvi predmetnega postopka izvršbe, bi obstajala nevarnost hkratne prodaje dolžničinih nepremičnin v izvršilnem in v stečajnem postopku.

21. V zvezi s pritožnikovim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na izrecno določbo 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP v izreku izpodbijanega sklepa izrecno tudi navesti, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe (kot to določa druga alineja 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP), pa višje sodišče ugotavlja, da tudi temu pritožbenemu očitku v konkretnem primeru ni mogoče pritrditi. V primeru, ko je upnik pridobil ločitveno pravico izven izvršilnega postopka (npr. z vpisom hipoteke), namreč izvršilno sodišče ob odločitvi, da se izvršilni postopek ustavi, ne more sprejeti tudi odločitve glede (ne)razveljavitve dejanj, na podlagi katerih je upnik izven izvršilnega postopka pridobil ločitveno pravico, niti ne more odločati o (ne)obstoju same ločitvene pravice, ki naj bi bila pridobljena izven izvršilnega postopka, saj je to že pojmovno nemogoče: v takšnem primeru ločitvene pravice, ki bi bila pridobljena v izvršilnem postopku, sploh ni. Če pa bi sodišče prve stopnje odločilo, da ločitvena pravica, pridobljena pred izvršilnim postopkom, ostane v veljavi, bi s tem ugotovilo obstoj pravice, ki v predmetnem izvršilnem postopku sploh ni nastala, za kar pa izvršilno sodišče ni pristojno.

22. Sicer pa so pritožnikove skrbi v zvezi z obstojem ločitvene pravice, ki je bila pridobljena še pred predmetnim izvršilnim postopkom ter v stečajnem postopku pravočasno prijavljena in priznana, glede na določila 304. in 371. člena ZFPPIPP odveč. Ker v konkretnem primeru ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 90. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, zaradi katerih bi bili izpolnjeni pogoji za izbris zaznambe izvršbe po uradni dolžnosti, pa tudi ni pravne podlage za to, da bi zemljiškoknjižno sodišče v konkretnem primeru na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZZK-1 dovolilo izbris hipoteke oz. ločitvene pravice po uradni dolžnosti.

23. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o ustavitvi postopka izvršbe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

(1) Nina Plavšak v: Uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP): z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Ljubljana, GV Založba, 2011, str. 43, 44. (2) Nina Plavšak v: Razširjena uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ljubljana, GV Založba, 2008, str. 196, 197. (3) Koncentracija unovčenja vsega premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku je bil tudi eden od osrednjih ciljev novele ZFPPIPP-C (glej Nina Plavšak v: Uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP): z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Ljubljana, GV Založba, 2011, str. 17). Praksa sodišč je namreč pokazala, da bi bilo unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso, in poplačilo upnikov učinkovitejše (hitrejše in praviloma tudi ugodnejše), če bi se prodaja (unovčenje) celotnega premoženja stečajnega dolžnika osredinila v stečajnem postopku. Zato so bili z novelo ZFPPIPP-C spremenjeni 132., 280. in 281. člen ZFPPIPP, zaradi uskladitve s temi (vsebinskimi) spremembami pa so bili ustrezno (redakcijsko) spremenjeni tudi 279., 298., 304., 308., 325., 370. in 371. člen ZFPPIPP ter razveljavljen 307. člen ZFPPIPP (ibidem, str. 48).

(4) Prim. Nina Plavšak v: Razširjena uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ljubljana, GV Založba, 2008, str. 235.