Jedro

Vložitev predloga po obnovi postopka in tožba proti upniku nista taki pravni sredstvi, ki bi lahko preprečili izvršbo. Prisilno izterjana denarna terjatev oz. njena vrednost sama po sebi znatnejše škode, verjetno pretrpljene z izvršbo, v pomenu 1. odst. 71. čl. ZIZ, sploh ne more predstavljati.

Izrek

Pritožba proti sklepu o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, opr .št. I 97/22119 z dne 2.10.1998, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožba proti sklepu o zavrnitvi predloga dolžnika za odlog izvršbe se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S prvim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 10.051,00 SIT. V drugem izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe. Dolžnik se pritožuje proti obema sklepoma. V pritožbi proti zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi pritožnik poudarja, da je v ugovoru natančno navedel razloge ugovora (ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da ugovornih razlogov ne uveljavlja), saj je priložil tudi kopijo predloga za obnovo postopka ter kopijo tožbe zoper upnika. Nadalje opozarja, da določilo 50. čl. ZIP le primeroma našteva ugovorne razloge, s čimer pa ne izključuje tudi drugih razlogov, ki bi izvršbo preprečevali, med te slednje pa sodita razloga, ki ju navaja dolžnik v svojem ugovoru. Zlasti še dolžnik opozarja na določilo 63. čl. ZIP, ki določa odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov vloženo izredno pravno sredstvo (v konkretnem primeru predlog za obnovo postopka). Poleg tega bi moralo naslovno sodišče upoštevati tudi vloženo in ugovoru priloženo tožbo z zahtevkom nasprotne terjatve zoper upnika, saj ta terjatev temelji na enaki pravni in dejanski podlagi, kot terjatev upnika po izpodbijanem izvršilnem sklepu ter izvršilnem naslovu. Zato bi po čl. 53 ZIP sodišče moralo razpisati narok za obravnavo ugovora ter po čl. 54 ZIP, glede na sporna dejstva med strankami, napotiti dolžnika na pot pravde ali drugega postopka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi proti zavrnitvi predloga za odlog izvršbe pa pritožnik opozarja, da sta oba razloga za odlog po čl. 71 ZIZ izkazana. Prvi razlog, ki je taksativno naštet v 1. odst. 71. čl. ZIZ, je izkazan že na podlagi ugotovitve sodišča. Drugi razlog glede škode pa je razviden že iz samega sklepa o izvršbi z dne 2.10.1998, na podlagi katerega mora dolžnik upniku plačati skupaj kar 3.400.574,04 SIT, to je glavnico skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, izračunanimi na dan 6.6.2000. Takšen znesek pa po mnenju dolžnika nedvomno predstavlja znatno škodo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma takšno spremembo sklepa, da se predlogu za odlog izvršbe v celoti stroškovno ugodi. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora dolžnika: Pritožnik se moti, da predstavljata vložitev izrednega pravnega sredstva ter vložitev (nasprotne) tožbe zoper upnika tudi upošteven ugovorni razlog po 50. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju besedila ZIP), češ da ugovorni razlogi niso taksativno našteti. Res, da so ugovorni razlogi v 50. čl. ZIP-a navedeni zgolj primeroma, kot načelno pravilno opozori pritožnik, vendar uveljavljanih dveh razlogov ni mogoče uvrstiti niti med tiste nenaštete. Vložitev predloga za obnovo postopka in vložitev (nasprotne) tožbe zoper upnika namreč po svoji pravni naravi in pomenu nista takšni pravni sredstvi, ki bi izvršbo lahko preprečili. V pomenu pravno upoštevnih ugovornih razlogov ZIP-a mora biti namreč odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (glej točko 4 50. čl. ZIP), kar pa s samo vložitvijo predloga za obnovo postopka vsekakor še ni doseženo, pač pa bo do eventuelne razveljavitve izvršilnega naslova prišlo šele v primeru ugoditve dolžnikovemu predlogu po obnovi postopka. Pri čemer pa navedenega dolžnik, s samim dejstvom vložitve (nasprotne tožbe), sploh ne more doseči, temveč lahko uspe le v tem smislu, da v primeru ugoditve njegovemu (nasprotnemu) tožbenemu zahtevku, tudi sam pridobi izvršilni naslov proti upniku. Sklicevanje na ponujena ugovorna razloga je torej zgrešeno. Nadalje je treba dolžniku pojasniti, da sta ugovor in odlog dva povsem različna izvršilna instituta oziroma dve povsem različni pravni sredstvi s predpisanimi različnimi pogoji za njuno uporabo in z različnimi pravnimi posledicami, zaradi česar je sklicevanje na pogoje odloga (vložitev izrednega pravnega sredstva) neprimerno kot argument za obstoj (tudi) ugovornih razlogov. Glede izterjevane terjatve pa med strankama tudi ni več (ne more biti) spornih dejstev glede obveznosti in zapadlosti plačila upnikove terjatve, da bi moralo prvostopno sodišče zaradi vložene (nasprotne) tožbe dolžnika le-tega napotiti na pot pravde na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po čl. 54 ZIP, kot zmotno meni pritožnik. Dolžnikov dolg oziroma terjatev upnika temelji na izvršljivem pravnem naslovu, ki ga, kot že rečeno, tudi eventuelna ugoditev (nasprotni) tožbi ne more razveljaviti. Na podlagi povedanega se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdani sklep o izvršbi, ker je pravilno uporabilo čl. 50 ZIP. Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene takšne kršitve določil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 15. čl. ZIZ). K pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe: Drži sicer pritožbena trditev, da je dolžnik z vložitvijo predloga za obnovo postopka zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izpolnil enega izmed dveh kumulativno predpisanih pogojev za odlog izvršbe po čl. 71 ZIZ, kar sicer ugotavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar pa ni izpolnil še drugega, kumulativno predpisanega pogoja, kot zopet pravilno ugotovi prvostopno sodišče in sicer ni izkazal za verjetno, da bi z izvršbo sploh utrpel znatnejšo škodo v smislu 71. čl. ZIZ, saj po pravilnih prvostopnih ugotovitvah sploh ni navedel, kolikšno (kakšno) škodo naj bi utrpel z izvršbo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je obseg škode razviden že iz samega sklepa o izvršbi, s čimer pritožnik misli na znesek terjatve, zaradi izterjatve katere je dovoljena izvršba, kar po pritožnikovo pomeni, da je izkazal za verjetno znatnejšo škodo, pa mu je potrebno pojasniti, da je to njegovo mnenje zmotno. Prisilno izterjana denarna terjatev oziroma njena vrednost namreč sama po sebi znatnejše škode v pomenu 1. odst. 71. čl. ZIZ, sploh ne more predstavljati, saj je izterjava terjatve, ne glede na njeno višino, namen in cilj vsakega izvršilnega postopka, ne pa, v zakonskem pomenu, dolžnikova znatnejša škoda, pretrpljena zaradi izvršbe. Po pritožnikovi logiki bi bila torej izterjava vsake večje terjatve že zaradi njene višine praktično onemogočena. Dolžnik v svojem predlogu s tem, ko je navedel kot znatnejšo škodo (znano) višino izterjevane terjatve, torej ni navedel v zakonskem pomenu relevantne znatnejše škode, verjetno nastale zaradi izvršbe, kot ga je pravilno poučilo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Ker je prvostopno sodišče torej pravilno uporabilo določilo čl. 71 ZIZ in ker tudi ni storilo nobene uradno upoštevne kršitve pravil postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP/99 v zvezi s čl. 15 ZIZ).