Jedro

Ob ugotovljeni dejanski podlagi, na katero je sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu v sporu majhne vrednosti vezano, pa je prvostopenjska odločitev materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201697/2013 z dne 13. 12. 2013 v celoti vzdržalo v veljavi (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v višini 42,35 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka. V svoji laični pritožbi enako kot že v postopku na prvi stopnji vztraja v prepričanju, da je po realizaciji pravnomočnih sklepov o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah med pravdnima strankama (VL 8815/2007, VL 125875/2008, VL 190225/2009, VL 190654/2010 in VL 214483/2011) prišlo do preplačila terjatev tožeče stranke (iz istega pravnega naslova) v skupnem znesku 456,88 EUR. Tožena stranka je dosegla dogovor, da se s preplačilom pokrivajo njene obveznosti do tožeče stranke za leto 2011 v višini 238,05 EUR, za preostanek v višini 218,83 EUR pa je pri tožeči stranki (pri gospe H.) kasneje zahtevala, da se upošteva pri položnicah za leto 2012. Tožeča stranka naj bi pritožnici sicer zatrjevala, da so pokrivali nekakšne postavke, o katerih ni bila obveščena, saj odprtih postavk ni bilo. Vse položnice so namreč bile plačane po sklepih (o izvršbi) preko banke. Tožena stranka graja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ter opominja, da vtoževan znesek zanjo pomeni zelo veliko, četudi gre za spor majhne vrednosti. Pritožnica se sicer zaveda, da stroške za odvajanje vode mora plačati in pojasnjuje, da je do neplačila prišlo zaradi njene brezposelnosti ter socialne stiske, vendar pa je glede na zgoraj izpostavljeno prepričana, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Glede na navedeno se smiselno zavzema za ugodno rešitev vložene pritožbe.

3. Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti ne ugotavlja, kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganih dokazov pa tožena stranka zaradi omejitve pritožbenih razlogov s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more uveljaviti. Ob ugotovljeni dejanski podlagi, na katero je sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu v sporu majhne vrednosti vezano, pa je prvostopenjska odločitev materialnopravno pravilna.

6. V predmetni zadevi, kjer se skladno z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba, tožeča stranka uveljavlja plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda za mesec december 2011 ter za obdobje od aprila do septembra 2012 v skupnem znesku 167,15 EUR s pripadki. Glede na to, da je tožena stranka uporabnica stavbe na Z. cesti, priključene na javno vodovodno omrežje, kjer nastaja odpadna komunalna voda, ki se steka v javno kanalizacijo, je nesporno zavezanka za plačilo zgoraj navedene okoljske dajatve, kar v pritožbi tudi sama priznava. Prav tako pa pritožnica ne oporeka, da je tožeča stranka kot izvajalec obvezne lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine X to dajatev upravičena zahtevati, o čemer vse podrobneje v 9. do 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo naslovno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju z vidika uporabe relevantnih določb materialnega prava kot pravilno povzema. Z ozirom, da tudi obračun zneskov okoljske dajatve, ki za vtoževano obdobje znašajo 25,25 EUR mesečno (za mesec december 2011 se tako obračunan znesek uveljavlja v obsegu, v katerem še ni bil poplačan, to je v višini 15,65 EUR) in jih je tožeča stranka v svojih tožbenih izvajanjih podrobneje specificirala, ni pritožbeno prerekan, tožena stranka pa že v postopku na prvi stopnji predloženim obračunom (računi v prilogi A8) ni nasprotovala, se v fazi pritožbenega obravnavanja kot sporno pokaže le še vprašanje, ali je terjatev tožeče stranke že bila poravnana in je posledično prenehala.

7. V povezavi s pravkar navedenim naslovno sodišče znova izpostavlja, da je v sporu majhne vrednosti, kakor je tudi predmetni, zaradi omejitve pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena ZPP na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje vezano. Ker skladno s citirano določbo tožena stranka pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uveljavljati, sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu zadeve glede zgoraj izpostavljene pravno relevantne okoliščine zato izhaja iz prvostopenjskih dejanskih zaključkov o tem, da terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja v predmetnem postopku, doslej še ni bila poplačana. O tem, da je bilo v zvezi s plačilom okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode med pravdnima strankama predhodno v teku več izvršilnih postopkov, v predmetni pravdi ni bilo spora, tožena stranka pa je zatrjevala, da je v teh izvršilnih zadevah prišlo do preplačila v višini, ki je zadoščalo za pokritje predmetne terjatve. Da je do preplačila v posameznih izvršilnih postopkih terjanega zneska dejansko prišlo, je sicer potrdila tudi tožeča stranka sama. V svojih pravočasnih tožbenih izvajanjih je tožeča stranka natančno pojasnila in s predloženimi obračuni dolga za posamezno izvršilno zadevo (priloga A14 do A18) ter izstavljenimi računi za leto 2011 (priloga A11) tudi izkazala do preplačila v kakšni višini je v posamezni izvršilni zadevi dejansko prišlo(1) ter da so bila ta sredstva porabljena za pokritje drugih med pravdnima strankama v izvršilnih postopkih kot tudi izven teh še odprtih obveznosti. Pri tem je terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v predmetnem postopku, ostala neporavnana.(2) Upoštevaje navedeno ter ob dejstvu, da tožena stranka dokazov o preplačilu upniških terjatev še dodatno v višini 218,83 EUR, četudi je bilo dokazno breme v tej povezavi na njeni strani (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP), ni predložila, o tako zatrjevanem dejstvu pa ni bilo moč sklepati niti na podlagi njene izpovedbe (prvostopenjsko sodišče zaključuje, da tožena stranka ni vedela pojasniti, kako naj bi prišlo do preplačila v tej višini), je sodišče prve stopnje zato pravilno pretehtalo, da tožeča stranka glavnico v skupni višini 167,15 EUR s pripadki v predmetnem postopku utemeljeno uveljavlja. Dokaznega bremena o nasprotnem tožena stranka namreč ni zmogla (215. člen ZPP).

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

Op. št. (1) : Pri tem so upoštevani tudi odtegljaji iz TRR tožene stranke v višini kot jih ta navaja v pritožbi (pri izvršilni zadevi VL 190225/2009 tožena stranka namesto zneska 266,63 EUR napačno navaja znesek 286,63 EUR, na kar je opozorila že tožeča stranka v postopku na prvi stopnji) kot tudi plačila, izvršena s plačilnimi nalogi v prilogi B4, ter plačila opravljena izvršitelju.

Op. št. (2) : Preplačilo v izvršilni zadevi VL 125875/2008 v višini 54,75 EUR je bilo knjiženo za pokrivanje terjatve po pravnomočnem sklepu o izvršbi v zadevi VL 190225/2009, kjer je bilo nato ugotovljeno preplačilo v višini 198,17 EUR, to pa je bilo porabljeno za poplačilo terjatve v izvršilni zadevi VL 190654/2010. V tej zadevi (VL 190654/2010) je prišlo do preplačila v višini 199,19 EUR. Do preplačila v višini 23,21 EUR je prišlo tudi v izvršilni zadevi VL 214483/2011. S preplačilom v skupni višini 222,40 EUR (199,19 EUR + 23,21 EUR) pa je tožeča stranka pokrila odprte obveznosti tožene stranke po zapadlih računih za plačilo komunalnih storitev za leto 2011 v prilogi A11, na podlagi katerih izvršba še ni bila vložena. Na tej osnovi je bila terjatev tožeče stranke po računu za mesec december 2011 le delno poravnana v višini 9,60 EUR, razliko v višini 15,65 EUR kot v letu 2012 zapadle in neplačane terjatve, ki sicer niso prerekane (računi v prilogi A8), pa tožeča stranka uveljavlja v predmetnem postopku.