Jedro

Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.

Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice.

Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja verjetnost, da so tla mokra in s tem lahko tudi spolzka, zato bi se morala med hojo po premikajočem se vlaku oprijeti oprijemala, katerega funkcija je ravno v tem, da nudi oporo pri izstopanju in se s tem zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledično padec. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zaradi neuporabe držala v konkretnem primeru prispevala k nastanku škode v višini 30 %.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 70 %.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne ter se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 90 %.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

2.Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilnost in zakonitost sodbe izvesti dokaz z neposrednim zaslišanjem sodnega izvedenca za železniški promet mag. A. A., v primeru, da ne bi odpravil nejasnosti in nepopolnosti v izvedenskem mnenju, pa postaviti drugega izvedenca iste stroke oziroma postaviti sodnega izvedenca stroke za ugotavljanje drsnosti. Podala je obsežne pripombe na izvedensko mnenje, izpostavila je pomanjkljivosti ter je predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu neupravičeno ni sledilo. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodni izvedenec podal mnenje, da skoraj zagotovo na tleh niso bili drseči materiali in da stopnice niso bile oblepljene s protidrsno zaščito. Sodni izvedenec bi moral izmeriti drsnost tal, ne pa na drsnost sklepati le na podlagi pogleda v tla. Izpostavlja, da Pravilnik o notranjem redu na železnici ter Navodila o pregledovanju vlakov zavarovancu ne nalagajo postavljanje opozorilnih tabel, kljub temu je zavarovanec toženke potnike dodatno opozarjal (tabla, ustna opozorila sprevodnika in podobno) na možne ogrožajoče dejavnike. To pa ne pomeni, da lahko potniki v primeru, ko niso izrecno opozorjeni na možnost mokrih tal, hodijo brez ustrezne skrbnosti in previdnosti ter jim ni potrebno, da so pozorni na tla pred seboj, sploh če so zunaj zimske razmere, ko so tla mokra in obstaja velika verjetnost mokrih tal tudi na vlaku, kjer je gneča in ljudje prihajajo od zunaj. Ne more slediti stališču sodišča, da je zavarovanec toženke dolžan prav vsakega potnika opozoriti na mokra tla, ki so v zimskem času povsem pričakovana. Padec tožnice ni v nobeni vzročni zvezi z vožnjo vlaka, temveč je izključna posledica njene hoje po stopnicah v vlaku. Morebitni dodatni ukrepi v konkretnem primeru ne bi preprečili njene nezgode, preprečila bi jo le tožničina lastna previdnost pri hoji ter uporaba držala, ki je namenjeno varnosti potnikov. Meni, da je tožnica izključno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, saj je prevoznik ravnal s primerno skrbnostjo, zaradi česar mu ni mogoče ničesar očitati v zvezi s tožničino poškodbo. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da so bila mokra tla v vagonu tudi spolzka, saj za to ni nobenega objektivnega dokaza. Sprevodnik B. B. ni strokovnjak za drsnost, njegovo opozarjanje potnikov na mokra tla pa kaže kvečjemu na dodatno skrbnost prevoznika za varnost potnikov. Na splošno vedno obstaja možnost, da so mokra tla bolj drsna, zato je posledično potrebna večja previdnost pri hoji, lahko so tla tudi spolzka, kar se morajo potniki zavedati, sploh ob slabem vremenu in v zimskem času, če jih na to opozarjajo table ali ne. Meni, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca, saj ni mogoče šteti, da je tožnici nastala škoda kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica njenega neskrbnega ravnanja. Nesreča tožnice se je zgodila ob izstopanju, pri čemer je tožnica že ob vstopu vedela, da so tla mokra, kar ni bilo nepričakovano. Meni, da osnovna skrbnost od potnika terja, da opazuje naravne pojave in spremlja vremensko dogajanje že zaradi lastne varnosti, zato se ne more strinjati z zaključkom sodišča, da od tožnice ni mogoče pričakovati, da bo poznala vremenske razmere v krajih, kjer je vlak ustavil.

2.Izpostavlja določbo 24. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu; ZPPŽP, skladno s katero mora upravičenec zahtevek za vračilo škode, nastale zaradi telesne okvare zdravja, vložiti pri prevozniku v treh mesecih od dneva, ko izve za škodo. Tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da je zahtevek vložila v tem roku, zato ji je pravica do uveljavljanja odškodnine prenehala in bi bilo zahtevek (pravilno tožbo) potrebno zavreči.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-da je tožnica 9. 1. 2019 potovala na vlaku slovenskih železnic številka 2443 na relaciji C. D.;

-da je bila na vlaku zaradi jutranje konice gneča,

-da je tožnica padla, ko se je zaradi pripravljanja na izstop v D. spuščala po stopnicah iz dela vagona, kjer potniki sedijo, v predprostor vagona, s katerega potniki izstopajo z vlaka ali v katerega vstopajo na vlak;

-da se je tožnica pri padcu poškodovala;

-da se tožnica ob sestopu stopnic ni držala oprijemala;

-da je bilo držalo na desni strani, ko potniki hodijo po stopnicah navzdol, tako dolgo, da bi se tožnica zanj lahko držala ves čas od prve do zadnje stopnice;

-da se je zavarovanec toženke zavedal, da so bila tla vlaka zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka ter da v času tožničinega potovanja potnikov o tem ni obveščal.

6.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo podlage zahtevka.

7.Edino s pomočjo izvedenca ugotovljeno dejstvo, na katero je sodišče med drugim oprlo sodbo, je bila dolžina oprijemala. Tej ugotovitvi izvedenca pravdni stranki nista oporekali, zato ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi izvedeniškega mnenja oz. postavitvi drugega izvedenca.

8.Ker je zavarovanec toženke železniški prevoznik, tožnica pa se je poškodovala kot potnica med vožnjo z vlakom, ko se je pripravljala na izstop, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZPPŽP kot pravno podlago za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke za škodo, ki jo vtožuje tožnica. Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.

9.Sodišče prve stopnje ugotovitev, da so bila tla na vlaku spolzka, ni oprlo na izvedeniško mnenje, kot to zmotno meni pritožba. Navedeno dejstvo izhaja iz izpovedi tožnice, zapisnika o nezgodi (priloga A2) ter pričevanja sprevodnika B. B., ki je izpovedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer spolzka ter da je občasno tudi sam opozarjal potnike na mokra tla. Nenazadnje je tudi sama toženka v odgovoru na tožbo navedla, da so bila zaradi vremenskih razmer tla vlažna in zato drsna, zaradi česar je sprevodnik potnike na vstopnih postajah opozarjal, naj bodo pri hoji, zlasti pri vstopanju in izstopanju z vlaka, še bolj pozorni kot sicer, ter je v nadaljevanju odgovora še enkrat potrdila, da so bila tla vlažna, mokra in spolzka zaradi vremenskih okoliščin, na katere zavarovanec ne more imeti vpliva. Splošno znano je tudi dejstvo, da voda zmanjšuje trenje med podlago in čevljem, zato je možnost zdrsa ob mokri podlagi večja.

10.Sodišče svoje odločitve, da toženka ni dokazala obstaja ekskulpacijskega razloga ni povezovalo z ustreznostjo talne podloge (da tla ne bi bila v skladu z izjavo o skladnosti ali obratovalnim dovoljenjem oziroma da bi bila tla drseča zaradi neustrezne izbire talne obloge, zaradi česar bi bilo potrebno ugotavljati, kolikšen je bil koeficient drsnosti mokrih tal, zato obširne pritožbe navedbe v tej smeri niso relevantne), temveč da se je zavarovanec toženke v konkretnem primeru zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej da se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnike pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice. Na kakšen način bi moral zavarovanec toženke obveščati potnike na nevarnost mokrih in spolzkih tal oziroma poskrbeti za ustrezne ukrepe, je v domeni prevoznika. Sodišče je le primeroma pojasnilo, da lahko to stori bodisi s postavitvijo ustreznih opozorilnih napisov, bodisi z ustnim opozorilom pred vstopom v vlak s strani sprevodnika, bodisi preko informacijskega sistema. Toženka torej ni uspela dokazati, da je njen zavarovanec izvedel vse potrebne ukrepe, ki bi ob pojavu zunanjega vzroka odvrnili nastanek škodnih posledic.

11.Le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da tla ne bi bila spolzka, bi bilo mogoče padec pripisati zgolj neprevidnosti tožnice, ki bi bila tako v celoti sama odgovorna za nastalo škodo.

12.Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja verjetnost, da so tla mokra in s tem lahko tudi spolzka, zato bi se morala med hojo po premikajočem se vlaku oprijeti oprijemala, saj kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, na osebo med hojo po premikajočem se vozilu vplivajo drugačne sile kot pri običajni hoji. Funkcija oprijemala je ravno v tem, da nudi oporo pri izstopanju in se s tem zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledično padec. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zaradi neuporabe držala v konkretnem primeru prispevala k nastanku škode v višini 30 %, torej v večjem delu, kot je to določilo sodišče prve stopnje.

13.Pritožbena navedba, da tožnica ni pravočasno vložila odškodninskega zahtevka, je neupoštevana pritožbena novota, saj ni pojasnila, zakaj tega ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 70 % (5. odst. 358. člena ZPP).

15.Odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Na podlagi 18. člena ZPPŽP je prevoznik odgovoren za smrt, telesno in duševno okvaro zdravja ali drugo poškodbo potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik na vlaku ali ko vstopa v vlak ali izstopa iz vlaka, za zamudo pri prevozu ali prekinitev potovanja ter za izgubo ali poškodbo ročne prtljage.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (2000) - ZPPŽP - člen 18, 19

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 171

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.