Jedro

V fazi preizkusa, ali so podani razlogi za pripor, sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 20. 3. 2012 zoper obdolženega P. S. odredila pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom I Ks 13973/2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep senata Okrožnega sodišča na Ptuju je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče po presoji vseh zbranih dokazov zaključilo, da je utemeljenost suma podana. Razlogi sodišča so ustrezno utemeljeni in obrazloženi in tudi niso v nasprotju s podatki spisa, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko pomeni nedovoljen očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklepu senata očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je v pritožbi zoper sklep o priporu I Kpd 13973/2012 oporekal verodostojnosti ovaditelja K. K. in navedel konkretna dejstva, ki dokazujejo ovaditeljev sovražni odnos do obdolženca. Skliceval se je na ovaditeljevo odvisnost od drog in na spor med ovaditeljem in obdolženim. Senat se do slednjih navedb ni opredelil, zato sklep po njegovi oceni nima razlogov o odločilnem dejstvu. Obenem napadeni sklep predstavlja tudi neprimerno obrazloženo sodno odločbo, s katero je obdolženi prikrajšan v svoji ustavni pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

6. Če sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa se upošteva le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa I Ks 13973/2012 (točka 2) izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami zagovornika o neverodostojnosti ovaditelja K. Glede opredelitve do pritožbenih navedb (člen 395/1 ZKP) je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ni nujno, da se pritožbeno sodišče izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, zlasti do tistih, ki za odločitev v zadevi niso bistvene. Standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe je zadoščeno tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo (enako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011-637 z dne 5. 5. 2011). Zagovornik pa v zahtevi niti ni navedel, kako naj bi zatrjevana kršitev, kolikor bi sploh obstajala, vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče k temu še dodaja, da v fazi preizkusa, ali so podani razlogi za pripor sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne. Ne spušča se niti v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, v konkretnem primeru v verodostojnost izjave ovaditelja K. Presoja zgolj, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ocena medsebojno nasprotujočih si dokazov pa je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

8. Zagovornik tudi v zahtevi nakazovane kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ni substanciral na način, kot to zahteva prvi odstavek 424. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče vsebinsko ni preizkusilo.

C.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.