Jedro

Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa (točka III izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da je tožnik umaknil tožbo (I. točka izreka) ter postopek ustavilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 26,75 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je delno izpolnila zahtevek 5. 12. 2017, tožnik pa je tožbo umaknil šele 3. 7. 2018. Ni dvoma, da tožnik tožbe ni umaknil pravočasno, zato je povsem napačno, da je sodišče izpodbijani sklep oprlo na 154. in 155. člen ZPP. Navaja, da ZPP za ta primer določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov postopka ne nosi le, če tožbo umakne takoj. Pri tem se sklicuje na številne odločbe sodišča prve stopnje. Opozarja na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni oziroma dva dneva po izpolnitvi zahtevka ter na 29. člen ZDSS-1, ki določa 8-dnevni rok za izpolnitev dajatvene obveznosti. Meni, da je tožba še pravočasno umaknjena v roku 15 dni, kolikor traja rok za soglasje k umiku. Tožnik v postopku ni uspel, saj prostovoljne izpolnitve zahtevka ni mogoče obravnavati kot uspeh tožnika v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku 8 dni oziroma 2 dni po izpolnitvi zahtevka. Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2000 in nasl. - ZDSS-1), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.

6. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik potrditvah tožene stranke "zamudil" z umikom tožbe, tako da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP1. Tožnik je tako po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika, če pa je zamudil z umikom in so po izpolnitvi zahtevka toženi stranki nastali potrebni stroški, jih ji mora tožnik po krivdnem načelu povrniti. Ker toženi stranki med delno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe niso nastali nobeni potrebni stroški, je sodišče prve stopnje pravdne stroške do umika tožbe pravilno presojalo. Tožnik je v postopku uspel 37,69 % tožena stranka pa 62,31 %, torej je po pobotu stroškov tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 26,75 EUR.

7. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako smiselno komentar 158. in 156. člena ZPP: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 46 in 41. Glej tudi sklep VS LJ I Cpg 1091/2015: Namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP vsekakor ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj". S prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne (takoj) po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, se namreč skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov.